V zadnjih dveh tednih smo bili v našem hramu demokracije priča nenavadnim političnim debatam, ki so bile bolj ali manj upirjenje proti poslanski skupini SDS. Na tem mestu javno protestiram proti takšnemu načinu dela , katerega se poslužujejo predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez, vodja poslanske skupine SMC dr. Simona Kustec Lipicer in njen poslanski kolega Jani Möderndorfer.
Vse skupaj se je začelo na mandatno-volilni komisji, 13. oktobra 2016, ki jo vodi najbolj nekredibilen in nekompententen predsednk vseh dosedanjih komisij dr. Mitja Horvat. Dr. Mitja Horvat, je že na samem začetku svojega mandata padel na izpitu, ko je izrazito politično deloval proti Janezu Janši, saj mu je skušal s pomočjo svojih seteitov odvzeti mandat in ga s tem sestreliti iz obličja parlamentarne zemlje, ker je Janez Janša državni sovražnik številka ena.
V normalni demokraciji bi moral odstopiti
V neki normalni demokraciji bi moral dr. Horvat, kot predsednik mandatno-volilne komisije, potem, ko je Ustavno sodišče v celoti razveljavilo sodbo v primeru Patria, odstopiti s svoje funkcije ker ni deloval v skladu z zakoni, še manj pa v skladu s tistimi načeli katera tako vneto zagovarja naš moralni teolog Miroslav Cerar ml.
Na tej seji, na kateri so poslanci SDS povsem upravičeno nasprotovali, da se v slovenskem političnem prostoru, glede na težko ekonomsko situacijo in glede na stanje v vojski, za katero še enkrat poudarjam, da je le-ta predstavlja primarni steber naše suverenosti in samostojnosti, ustanovi neka nova politična institucija brez prave dodane vrednosti. Izbranega kandidata je na podlagi nekih kvazi kompetenc izbral naš vseljudski predsednik Republike Borut Pahor.
Jani Möderndorfer – dvorni norček SMC
Kot ponavadi je tudi tokrat naš vseljudski predsednik Republike podlegel pritiskom določenih lobijev in še enkrat več iznakazil politično zupanje vseh tistih, ki so mu leta 2011 dali svoj glas, saj je za zagovornika načela enakosti predlagal popolnoma nekompententnega kandidata, ki bo v svojem delu deloval v prid slovenske gejevske manjšine.
Kje so zdaj moralno-etični standardi našega moralnega teologa? Ali med te standarde ne spadajo tudi spoštovanje drugačnih mnenj in predvsem konstruktivna, kulturna razprava med posameznimi deležniki znotraj določene debate?
Gonja proti Mahniču zaradi resnice
Drug sejni paradoks se je zgodil le en dan kasneje, ko so se predsedniki posameznih poslanskih skupin sestali na kolegiju predsednika državnega zbora. Na tej seji je “vajeti” v svoje roke, kot srčna zagovornica ženskih pravic, prevezela vodja poslanske skupine Simona Kustec Lipicer. Kljub dejstvu, da njena žrtev zaradi poslovniških določil nima pravice prisostvovanja na sejah kolegija državnega zbora, je le-to v njeni odsotnostji brezkompromisno napadla in žalila.
Po koncu omenjene seje, je poslanka Erika Dekleva seveda zagnala vik in krik in to do te mere, da jo je moral po poslanskih hodnikih miriti sam predsednik državnega zbora. Kar je še najbolj zanimivo, magnetogram te seje je bil pripravljen v roku enega dneva. Na podlagi tega magnetograma in brez vnaprejšnjega obvestila drugim poslanskim skupinam je, brez da bi lahko pripravili svoje odgovore, vodila svojo feministično gonjo proti Žanu Mahniču. Ta njena vloga novodobne politične feministke v slovenskem političnem prostoru sama po sebi ni tako zelo presenetljiva, saj se je lansko leto vodja poslanske skupine ločila in si očitno s temi dejanji celi svoje ranjeno srce.
Kratko krilce in hlačne nogavice
Čeprav spadam v skupino mlajših žensk sem se v svojem dosedanjem življenju srečala z mnogimi psihološkimi profili, na podlagi katerih sem se naučila mnogo življenjskih resnic in med te resnice spada tudi dejstvo, da feministke kot sredstvo za zatiranje svojih življenjskih tegob uporabijo vsa skrajna sredstva. Poniževanj nasprotnega spola, samo zato, da si s tem napolnijo svoj prazen ego. Je to spoštovanje svojega sodelavca? So njena dejanja moralno-etična?
Kaj pa na vse to poreče naš predsednik Državnega zbora? Nič, ker gre za poslance njegove poslanske skupine. Predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, ki je ob svoji izvolitvi pred takratnim novim sklicem Državnega zbora glasno zatrjeval, kako je ne glede na politično pripadnost pripravljen konstruktivno sodelovati z vsako politično stranko, pa je že na začetku svojega mandata padel na izpitu, ko se je postavil proti mandatu Janeza Janše.
Najslabši predsednik državnega zbora po Pavlu Gantarju
Po moji oceni imamo v Sloveniji najslabšega predsednika državnega zbora po Pavlu Gantarju, ki je državni zbor vodil v letih 2008-2011. Dr. Brgleza sem srečala pred leti, ko je v moji domači vasi potekala proslava državnega tipa, na kateri so se zbrali vsi pomembni slovenski politični veljaki. Že takrat sem dobila občutek, da to ne bo predsednik vseh 90 poslancev in kaj hitro se je moja takratna domneva izkazala za realno.
Očitno se Milan Brglez zaveda, da ob naslednjih volitvah, zaradi svojega slabega dela, ne bo več del slovenskega parlamentarizma, zato se je ob podpori Milana Kučana in ostalih stricev iz ozadja podal v predsedniško tekmo, kjer počasi in zanesljivo nabira svoje kampanjske točke, pa čeprav v tem trenutku opravlja funkcijo predsednika državnega zbora. Je to moralno-etično spremenljivo?
Je to normalno za neko demokratično državo?
Predsednika vlade dr. Cerarja na tem mestu še enkrat pozivam, da uredi stvari znotraj svoje poslanske skupine, saj takšna dejanja ne vodijo nikamor. Takoj naj preneha z vso svojo sovražno propagando proti največji opozicijski stranki, saj le skupno konstruktivno sodelovanje obeh strani omogoča, da bo državljankam in državljanom bolje.
Žal živimo v deželi butal v kateri ni pomembno znanje, pomembna je politična pripadnost in njena brezpogojna predanost, ki našo državo vsak dan pelje do končnega propada naše države.
Suzana Maučec Balažic