Ne spomin na štafeto mladosti! Spominjajmo se Elze Premšak, ki so jo komunisti ubili zaradi resnice o povojnih pobojih

Na današnji dan leta 1947 je jugoslovanska titoistična oblast ubila 33-letno delavko Elzo Premšak iz Celja, ki je izvedela in nato širila resnico o genocidu ter množičnih povojnih pobojih, ki jih je v celjski okolici izvajal režim Josipa Broza Tita.

Današnji dan ni zgolj veseli dan za jugonostalgičarje, ki imajo nekdanje pionirske čase v lepem spominu, temveč bi se morali spominjati tudi tistih, ki jih je totalitarni komunistični režim pod vodstvom diktatorja Josipa Broza Tita zatiral, mučil in ubijal. Ravno na dan, ko se je nekoč praznovalo Štafeto mladosti, pa je ista titoistična oblast dala ubiti komaj 33-letno Elzo Premšak iz Celja, vendar se tega dogodka nihče ne spominja, čeprav je bilo njeno takratno delo pri razkrivanju resnice častno in pogumno dejanje, ki ga je plačala z življenjem.

Elza Premšak je kmalu po koncu vojne od znancev izvedela resnico o množičnih pobojih, ki jih je v okolici Celja izvajal titoistični režim, o tem pa se je odločila spregovoriti tudi zahodnim zaveznikom. Informacije o takratnem dogajanju je dobila od voznika tovornjaka, ki je moral po ukazu vojaških oblasti prevažati ujetnike iz teharskega taborišča v Hrastnik in Hudo jamo, drugi pa je bil takratni 24-letni član OZNE. Nova oblast je poboje skrbno prikrivala in z vsemi sredstvi preprečevala, da bi v javnost prišla kakršna koli novica o njihovih dejanjih. Elza Premšak je o izvajanju množičnih zunajsodnih usmrtitev kljub temu spregovorila in o tem s pismom obvestila celo britansko vlado. V pismu je Premšakova dosledno navedla lokacije množičnih usmrtitev (Košnico, Brežice, Hudo jamo in druge), opozorila na njihov obseg, navedla imena odgovornih in pisala o svojih znancih ter prijateljih, ki so bili po ukazu komunističnih oblasti prisiljeni sodelovati v pobojih. Natančne podatke o zločinih je uspešno posredovala zahodnim zaveznikom, vendar ji je kmalu na sled prišla OZNA in jo postavila pred vojaško sodišče.

Ustrelili naj bi jo nosečo
Obtožnica, napisana v srbohrvaškem jeziku, ji je očitala, da naj bi “lažno prikazovala delo organov za zaščito naroda, navajajoč, kako ti pretepajo ujetnike in izvajajo masovne likvidacije, podkreplujoč to z lažnimi primeri pri Brežicah, Košnici, Laškem, Gornji Hudinji in Hudi jami”. Na protipravnem političnem procesu, kjer ji ni sodilo neodvisno in nepristransko sodišče, so jo obsodili na smrt z ustrelitvijo, sodba pa je bila izvršena 25. maja 1947. Takrat se je tudi govorilo, da je bila Premšakova v času likvidacije celo noseča.

Elza Premšak se je kljub tragičnemu koncu v zgodovino zapisala kot ena najpogumnejših žensk 20. stoletja, saj je o genocidu nad Slovenci s strani komunističnih tolovajev upala javno spregovoriti v času najhujše represije in strahu ter o tem zločinu obvestiti tuje države. Njena pojava in pogum bi morala biti vzor tudi v današnjih časih, ko večina morilcev iz tistih časov še vedno molči o več kot 300 množičnih moriščih po državi, priče takratnih dogodkov pa zaradi strahov preteklosti ne upajo spregovoriti.

Zapisnik uboja Elze Premšak.

C. Š.