S takšno neverjetno krutostjo so z zaporniki ravnali komunisti med leti 1945 in 1951

V obdobju od konca vojne leta 1945 pa do leta 1951, ko je bila represija komunističnega režima najhujša, so v Sloveniji obstajale nekatere kazenske ustanove, ki so tipične za najtrše totalitarne režime. Tako so v tem obdobju poleg zaporov in kazensko-poboljševalnih domov v Sloveniji obstajala tudi koncentracijska ter delovna taborišča za prestajanje kazni v obliki prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela. V obdobju 1945–1951 je bilo v omenjenih kazenskih ustanovah zaprtih najmanj okoli 62 tisoč oseb. Ker je bila veliki večini izmed teh prostost odvzeta iz političnih razlogov, so med njimi tako absolutno prevladovali politični zaporniki. Več kot četrtina vseh zapornikov v tem obdobju je bilo žensk. Odlomki so vzeti iz knjige Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji 1945–1951, avtorja Milka Mikole.

Koncentracijska taborišča Ozne so predstavljala največje in hkrati najstrahotnejše kazenske ustanove, kar jih je bilo kdaj na Slovenskem. Bila so celo strahotnejša od koncentracijskih delovnih taborišč, ki so jih med vojno na Slovenskem na svojem okupiranem območju ustanovile nemške okupacijske oblasti.

Julij Jesih je kazen poboljševalnega dela prestajal v delovni skupini Strnišče pri Ptuju, na gradbišču “Gradis”. Pri prevozu gradbenega materiala z vozičkom se je hudo ponesrečil. Prepeljali so ga sicer v ptujsko bolnišnico, a je še istega dne zaradi hudih notranjih poškodb umrl. Julija Jesiha so še istega dne brez vsakega pogrebnega obreda pokopali na ptujskem pokopališču.  Ko je njegova žena prišla v ptujsko bolnišnico, da bi še poslednjič videla svojega moža, ji tega niso omogočili. Oblast do vdove ni pokazala nikakršnega sočutja in usmiljenja. Nasprotno, 26. oktobra 1949 je rajonski ljudski odbor Ljubljana izdal celo odločbo, s katero se je v njeno lastniško stanovanje vselila tričlanska družina, in to z obrazložitvijo, da je trisobno stanovanje po smrti moža zanjo in za otroka preveliko.

Niso prizanašali niti upokojencem, neozdravljivo bolnim, nosečnicam, duševno bolnim ter invalidom
Komisije za prekrške so pri pošiljanju na družbeno koristno delo zašle v takšne skrajnosti, da ob njih niti tedanja oblast ni mogla ostati ravnodušna. Pod obtožbo, da so delomrzneži, so na DKD pošiljali tudi osebe, ki so že bile v pokoju, neozdravljivo bolne za tuberkulozo, noseče ženske, kmečke sinove, ki so obdelovali očetovo kmetijo, in celo umsko omejene in duševno bolne osebe ter stoodstotne invalide.

Režim v taboriščih (delovnih skupinah) za družbeno koristno delo je bil sledeč: za vse delovne skupine je veljal natančno določen hišni red. 32. Člen: Osebe, ki so poslane v delovno skupino za izvrševanje prisilnega upravnega ukrepa družbeno koristnega dela, nimajo pravice nikomur pisati in od nikogar prejemati pisem. Te osebe tudi nimajo pravice sprejemati obiskov.

Kaznjenec, ki je kazen DKD prestajal v delovni skupini Litostroj, je povedal, da je bil do decembra 1949 postopek s kaznjenci v tej delovni skupini posebno krut. Kaznjence so stalno pretepali (batinali) in ustrahovali. To so z njimi počeli kaznjenci, ki jih je postavila uprava. Na koncu je prišlo do tega, da so morali enega od teh “delivcev batin” zapreti v “bunker”, da ga drugi kaznjenci ne bi linčali.

Foto: iStock

Iz pričevanj nekdanjih kaznjenk iz skupine DKD v Verdrengu je mogoče ugotoviti, da z njimi niso ravnali nič bolje kot z moškimi kaznjenci v delovni skupini Litostroj. Poleg tega, da so jih psovali, so morale tudi večkrat dlje časa v položaju “mirno” žejne stati na soncu, zaradi česar so padale v nezavest. Edini kazensko-poboljševalni dom, v katerem so bila stranišča, je bil KPD Ig pri Ljubljani. V vseh drugih kazensko-poboljševalnih domovih so imeli za opravljanje male in velike potrebe kible, zaradi česar se je po sobah širil smrad po fekalijah.

Prostostne kazni so prestajale tudi nosečnice in mladoletne osebe
Obsojenci in preiskovanci so imeli pravico do umivanja pozimi vsakih 14 dni, poleti pa vsakih 7 dni. Spodnje perilo so smeli menjati vsako nedeljo. Dvanajst obsojencev je bilo osem mesecev zaprtih v disciplinske samice – temnice (noč in dan brez svetlobe). Po tej protizakoniti disciplinski kazni so bili trije obsojenci več kot tri mesece v bolnišnici. Eden izmed njih je umrl. Dva od obsojencev so miličniki v temnici pretepali. Komunistična oblast ni prizanesla niti pesnikom, pisateljem in dramatikom. V celotnem obdobju komunistične oblasti jih je bilo v Sloveniji zaprtih okoli 50.

Letno poročilo Ministrstva za notranje zadeve LRS za leto 1946 navaja, da namen fizičnega dela obsojencev v kazenskih zavodih ni “kopičiti z delovno silo materialnih dobičkov”. Vendar to ne drži povsem, saj je bil namen zaposlitve obsojencev s fizičnim delom predvsem doseganje čim večje produktivnosti, s tem pa tudi ustvarjanje kar največjega dobička. Uprave kazensko-poboljševalnih zavodov in kazensko-poboljševalnih domov so zato težile h kar največji produktivnosti obsojencev, kar so skušale doseči z uvedbo tako imenovanega socialističnega načina tekmovanja. To naj bi povzročilo, da so obsojenci, denimo v letu 1949, v povprečju dosegli 108-odstotne norme. Kot kolektiv so najvišje norme dosegli v KPD Maribor z 219 % in na gradilištu HC Moste – Žirovnica z 218 %. V letu 1947 so obsojenci v delavnicah kazensko-poboljševalnih zavodov samo od januarja pa do maja dosegli kar 500-odstotno zvišanje proizvodnje. Tako veliko preseganje postavljenih delovnih norm je bilo mogoče doseči samo s skrajnimi delovnimi napori obsojencev, ki so mnogokrat presegali njihove telesne zmogljivosti.

Da bi se izognili zasliševanjem, so storili samomor
Sredstva za prevzgojo obsojencev so bila: fizično delo, učno-vzgojno delo in kulturno-prosvetno delo. Leta 1948 so imeli svoje pevske zbore vsi štirje kazensko-poboljševalni domovi. Repertoar teh pevskih zborov je bil izbran tako, da so v njem prevladovale partizanske in revolucionarne pesmi: Tito, Prekrasna Moskva, Šopek partizanskih, Delavski pozdrav, Titova kantata … Za prevzgojo obsojencev so enkrat v mesecu predvajali “politično-vzgojne” filme, od teh največ sovjetskih.

Ker so se “politična” kazniva dejanja obravnavala kot veliko nevarnejša od “kriminalnih” kaznivih dejanj, so s preiskovanci, ki so bili osumljeni kaznivih dejanj proti ljudstvu in državi, v preiskovalnem postopku ravnali neprimerno ostreje kot z drugimi preiskovanci. V posameznih primerih se je takšno zaslišanje za preiskovanca lahko končalo s hudimi telesnimi poškodbami ali celo s smrtjo. Nekaterim so med zaslišanjem zbili zobe, nekateri so zaradi udarcev po glavi oglušeli, nekateri pa so za posledicami pretepanja celo umrli. Obstajali tudi primeri, ko je preiskovanec, da bi se rešil pred nadaljnjim mučenjem, storil samomor.

D. L.