Zloglasna Korenčanova mesarija – rezali naj bi tudi človeško meso

Foto: Damjan Debevec

O povojnem ideološkem “holokavstu” na Slovenskem je veliko že znanega, medtem ko mnoge podrobnosti še prihajajo na dan. Številne ljudi pretresajo zgodbe o postreljenih nasprotnikih revolucije, vendar pa so znane tudi druge, še bolj strahotne zgodbe, saj naj bi mnoge žrtve pred smrtjo doživele pravo kalvarijo. 

Revolucionarji naj bi se nad ideološkimi nasprotniki znašali na mnogotere načine, da bi tako na njih “sprostili” svoje neizživete frustracije in nemočne sovražnike čimbolj moralno in telesno degradirali. Tovrstne metode so med drugim znane iz taborišča na Teharjah, pa tudi iz Logatca, kjer naj bi se pod mesarskimi noži namesto živine začasno znašli ljudje. Ob tem se zdi, da človeška zloba ne pozna meja.

Teharje – solzna dolina mnogih rojakov
Na tem kraju naj bi bilo takoj po vojni zaprtih okoli 5000 domobrancev, povojna slovenska oblast pa naj bi jih brez sodnih procesov usmrtila že v prvih dveh mesecih po koncu svetovne tragedije. Njihovi posmrtni ostanki naj bi našli kraj svojega počitka v breznih in rudniških jamah, za kar naj bi bili sokrivi Angleži, ki so domobrance izročili v roke komunistom, še poroča politikis.

Metode mučenja
Teharsko kalvarijo opisuje eden izmed nekdanjih jetnikov. Ta med drugim navaja, da so jih partizani zverinsko pretepali s koli, palicami in opasači, jih brcali, se zaganjali vanje s konji, jih izpostavljali žeji, obešali na živinske kavlje, posiljevali (dekleta), žgali s cigaretnimi ogorki, vrezovali zvezde na lica in čela, bičali, prebadali z žico, izčrpavali na žgočem soncu in kakšnega tudi razčetverili s konji. Poleg tega naj bi dojenčke metali z vozov kot drva, še navaja omenjeni portal.
Iz Rovt v Logatec
Drugi primer tovrstnega nasilja naj bi se zgodil na logaških tleh. Korenčanova mesarija, v kateri so bili masakri zagrešeni, se nahaja v središču Dolnjega Logatca, klavnica, kjer naj bi bili mučeni jetniki, pa naj bi merila 4 x 5 m, pred njo pa se je nahajalo dvorišče. Tam naj bi Korenčan s svojimi pomočniki trpinčil domobrance, ki niso pobegnili na Koroško. Vir navaja, da naj bi jih na kraju zločina obešali na živinske kavlje ter jih rezali iz kože. Da bi stvar prikrili, naj bi pred mesarijo nekdo igral na harmoniko, navaja Tribuna.

Ubili tudi lastnika klavnice
Po navedbah naj bi partizani ubili tudi lastnika poslopja, ki se je začasno spremenilo v mučilnico. Nekdanjega domnevnega domobranskega poročnika Franca Korenčana je po navedbah vira ob pogledu na viseča trupla v njegovi mesariji nekoč zajela panika, da je pobegnil, vendar ni ubežal strelom. Korenčan naj bi bil po vseh dogodkih tedanjega časa tako zmeden, da naj bi se v svoji norosti obrnil proti lastnim ljudem.

Ni šlo za resnične domobrance
Rovtarji, odpeljani v omenjeno mesarijo baje sploh niso bili pravi domobranci. Niso zbežali čez Karavanke, marveč so mirne vesti ostali doma. Večinoma naj bi šlo za posestnike in gostilničarje, v domobranstvo pa naj ne bi bili aktivno vključeni, marveč mu le nudili določeno pomoč. Med njimi naj bi se našli celo takšni, ki so bili občasno pripravljeni sodelovati s partizani, vendar jim usoda ni prizanesla.

Prevara in odhod v Logatec
Ker niso slutili, da bi lahko klavrno končali na kavljih, so se po neki prevari komunističnih oblasti z vozovi odpravili v Logatec. Tam naj bi jih takoj zastražili in le redke izločili po posredovanju njihovih partizanskih sorodnikov. Med glavnimi klavci se navaja Toneta Artača iz Borovnice, sicer izučenega mesarja, ki se je s svojim “talentom proslavil” ob koncu vojne, za mesarja pa naj bi se izučil prav pri Francu Korenčanu. Ker naj bi natanko vedel, v kateri družini v okolišu so domobranci in v kateri partizani ter koliko jih je, mu je komunistična partija dodelila “častno” vlogo mesarja Rovtarjev.

Trupla pomorjenih naj bi končala v požiralniku
Kruto pomorjene domobrance naj bi Korenčan ponoči preko logaške proge skupaj s svojimi pomagači vozil v bližnji požiralnik Jačka – ponor reke Logaščice. Po navedbah vira naj bi v Rovtah življenje izgubilo 240 moških. Zajete pa naj bi pred smrtjo razdelili v 3 skupine: v 1. so spadali moški do 40. leta starosti, ki so jih vse nemudoma zverinsko pomorili, v 2. naj bi spadali moški stari med 40 in 50 let, ki naj bi pozneje prav tako večinoma pomrli ob drugih dogodkih, v 3. skupino pa naj bi uvrstili nekaj starejših, ki naj bi jih izpustili, še navaja Tribuna.

Pričevanja domačinov in drugih ljudi
Tudi nekateri Logatčani navajajo mnoge podatke in zgodbe o pomoru Rovtarjev. Nek starejši gospod je pričeval, da naj bi domobrance pri Korenčanu mučili tako, da so “bolj vernim” z noži na prsih vrezali križ, medtem ko so govorili “ti si Kristusov” in kožo potegnili narazen, zatem pa naj bi jih po dva pijana partizana nataknila na kavlje. Omenja se tudi rezanje genitalij in to, da so v času mučenja in hkratnega igranja na harmoniko partizani plesali pred Korenčanovo klavnico, harmonikaš, ki naj bi pozneje postal voznik avtobusa, pa naj bi svoje travme utapljal v alkoholu.

Ujetim Rovtarjem prinašala cigarete
V javnosti se pojavlja tudi zgodba o dečku, ki je skrivaj opazoval mučenje in o videnem pripovedoval drugim ljudem, zato naj bi se ga oblast želela znebiti, vendar naj bi mu ob pomoči sorodnikov uspelo pobegniti v tujino. Govori se tudi, da naj bi Rovtarje pred pomorom zadrževali v lesenih barakah v bližini morišča, neko dekle pa naj bi jim nosilo cigarete in enega od preživelih po vojni tudi srečalo v Ljubljani. Izpraznjene denarnice pomorjenih naj bi končale na kupu gnoja poleg klavnice.

D. M.