Črno na belem: Peinkiher, človek z dvojnim življenjem, koval zaroto proti Janši tako, da je drugim prikrito grozil in se hkrati hvalil o svojem prijateljevanju s Kučanom

Foto: Matic Štojs; montaža, Urban Cerjak; Demokracija

Taksist, tajno ime Antona Peinkiherja, je v letih 1993 in 1994 aktivno rovaril proti Janezu Janši in drugim celo prikrito grozil, da je ogrožena njihova eksistenca, če ne zrušijo Janše. Eden od teh, ki je priznal Peinkiherjevo “podzemno delovanje”, je Radojčić, ki je nato po Peinkiherjevem prigovarjanju naredil osnutek na štirih straneh besedila, kako naj se spravijo nad prvaka SDS, seveda s pomočjo medijev, predvsem Mladine in njihove novinarke Svetlane Vasović – Mekina, ter anonimnih pro-Kučanovih in pro-Drnovškovih organizacij, ki bi v medijih zatrjevale, da Janša tihotapi orožje ter da se Slovencem nažene strah v kosti, češ da pripravlja puč.

Ob tem (ne)preseneča dejstvo, da so se bili komunisti pripravljeni celo samožrtvovati, le da bi strmoglavili Janšo. Radojčićev načrt je namreč vseboval začetno točko, da bi kakor neka anonimna pro-Janševa struktura napadla Kučana in Drnovška. Drnovška, da je homoseksualec, Kučana pa, da je udbomafijec in da je s svojimi finančnimi malverzacijami močno prisoten v aferi Hit, ter da ima ljubezensko vezo s prostitutko. Seveda bi nato obtožili Janšo in ljudi okrog njega, da za tem napadom stoji izključno in nihče drug kot desničarji. In to je bil le začetek scenarija, po katerem bi strmoglavili takratnega ministra za obrambo Janeza Janšo. A manj znano je, da je Radojčića “aktiviral”, da naredi ta peklenski načrt, Anton Peinkiher, ki je že ves čas nadvse blizu Kučanu.

Peinkiher je človek z dvojnim življenjem
O Peinkiherju se je razpisal tudi Janez Janša v dopolnjeni izdaji Okopov, kjer je razkril, da je Radenka Radojčića, nekdanjega arhivarja v CK ZKH in med letoma 1988 in 1992 pomembnega sodelavca, agenta in nato funkcionarja varnostne službe JLA na področju propagandne dejavnosti s kodnim imenom Ljudevit, med drugim pa tudi udeleženca akcije Labrador, s katero je Beograd skušal zrušiti politično vodstvo v RH, na letališču v Ljubljani pričakal vodja obveščevalnega oddelka ministrstva za obrambo Tone Peinkiher, “enako kot Radojčić človek z dvojnim življenjem”. Janša je v poglavju Depala vas 20 let pozneje razkril, da je bil Peinkiher pri nekdanji Udbi, zakrinkani v kriminalistično policijo, tajni sodelavec pod imenom Taksist. In nato nadaljuje: “Radojčića je nastanil v službenem stanovanju ministrstva na Rojčevi ulici v Ljubljani, v katerem je ostal do 15. marca 1994. Peinkiherju je izročil 120 mikrofilmov iz arhiva jugoslovanske vojaške varnostne službe – KOS. Peinkiher o bivanju Radojčića, stikih z njim in prejetih mikrofilmih ni obvestil svojih nadrejenih.”

Že dobrega pol leta pred tem, septembra 1993, je Peinkiher Radojčiću povedal, “da se sestaja z Milanom Kučanom ter novinarji Mladine, in mu naročil, naj pripravi načrt za odstranitev ministra za obrambo Janeza Janše.” Radojčić je privolil v Peinkiherjevo pobudo in “nastal je načrt, katerega uresničitev je v Sloveniji že 20 let znana kot afera Depala vas” (Knjiga Okopi – druga, dopolnjena izdaja je izšla 2014, op. p.).

Radojčićeve navedbe potrjujejo izjavo Milana Kučana
Radojčić se je 15. marca 1994 predal hrvaškim organom, istega leta so mu v Zagrebu tudi sodili. Na zaslišanjih pa je obširno in natančno opisal svoje delovanje v KOS in kasneje, med drugim tudi čas bivanja v Ljubljani in naloge, ki jih je opravljal za Toneta Peinkiherja – Taksista, piše Janša, ki misel zaključuje z: “Njegove navedbe, objavljene v nadaljevanju, se popolnoma ujemajo z drugimi odkritimi dokumenti iz afere Depala vas in potrjujejo izjavo Milana Kučana iz Nove Gorice, da so ‘za premagovanje sovražnika postala dovoljena vsa sredstva …’, tudi angažiranje nekdanjih pripadnikov KOS.”

Peinkiher ima na Mladini odlične veze
V zapisniku Radojčića pred hrvaškimi preiskovalnimi organi je zapisano, da je Radojčić priznal, da sta ga v Ljubljani, kamor je priletel z letalsko družbo Adria 18. avgusta 1993, pričakala Graber Mustafa in Tone Peinkiher. “Seveda, Peinkiher se ni predstavil s funkcijo, vendar sem kasneje odkril, da je vodja varnostnega organa ministrstva za obrambo VOMO,” je priznal ter nekaj vrstic nižje razkril, da je imel med drugim v stanovanju, kamor so ga nastanili, informativne pogovore in kontakte tudi s Peinkiherjem. O njem je v času bivanja v Ljubljani izvedel, da “se je rodil okrog leta 1962, bil je kapetan JNA, delal je za VOMO, najverjetneje tudi v nekem prisluškovalnem centru, tj. centru za elektronsko izvidovanje.” Nadalje razkrije, da “ima dobre povezave s SOVO”, ter da komunicira z Milanom Kučanom in ljudmi, ki so njemu blizu. Prav tako dodaja, da ima Peinkiher dobre povezave v uredništvu Mladine, kar je ugotovil po tem, da je plasiral neko vsebino iz dela na VOMO-u v Mladini.

V zapisniku pa se Radojčić vrača na svojo noč, ki jo je preživel v stanovanju Musatafe Čandića, saj mu je ta povedal, da VOMO nadvse zanima Janez Janša, in kljub temu, da je Janša takrat delal na MO kot obrambni minister, “pojdi na rušenje Janše”. To pa so nameravali izvesti kar tako, da bi prišli do kakršnega koli dokaza, da “je Janša vojaški vohun. Sugeriral mi je, da naj stopim v kontakt s pripadniki VOMO-a, postavim svoje stroge zahteve in pogoje, da rešijo Čandiću in meni status, pridobitev državljanstva, dela in rešijo tudi druga eksistencialna vprašanja. Informativne pogovore so z mano, ali bolje rečeno intervjuje, imeli Tone Peinkiher, Saša Nacevski in Božo (priimek ni znan, op. p.). Ti pogovori se niso odvijali v službenih prostorih, temveč na javnih mestih, avtomobilih ali v stanovanju, ki so mi ga dodelili.”

Celoten zapisnik z zaslišanja Radojčića si lahko preberete na tej povezavi: http://www.slobodanpraljak.com/LABRADOR_F.html 

Peinkiher Radojčića prosil, naj pripravi osnutek za zrušenje Janše, “drugače bo njegova eksistenca zelo ogrožena”
Razkril je, da ga je tretji dan po prihodu v Ljubljano Tone Peinkiher vprašal, če razpolaga s kakršnimi koli indikacijami ali podatki, da je general Vasiljević zaposlil Janeza Janšo, pa čeprav bi to bilo pred ali po procesu proti četverici pri vojaškem sodišču v Ljubljani. Na tovrstna vprašanja je sicer naletel že pri Čandiću, ki mu je dejal, “da jim moram vse povedati. Peinkiherjevo vprašanje je bilo izrečeno sugestivno”, in je pričakoval vse podrobnosti v zvezi s tem. Vendar pa je “resnica, da o tem nisem vedel ničesar, Vasiljevič mi ni dal niti občutka takšne možnosti, kar sem tudi rekel Peinkiherju. Po tem odgovoru mi je Peinkiher rekel, da je Vasiljević obiskal Janšo v zaporu in se z njim pogovarjal med 3 in 4 urami. Jaz nisem mogel potrditi te možnosti, zaradi česar je bil, sem videl, Peinkiher razočaran.” Dodaja še, da je Peinkiher Janšo nato prikazoval kot ultradesničarja in militarista, ki namerava militarizirati Slovenijo, ter da se okrog njega zbira slovenska ultradesnica, Janša pa naj bi si po njihovem obrekovanju želel prevzeti slovensko oblast, postati slovenski Führer in podobne nebuloze. Peinkiher ga je nato prosil, da pripravi osnutek za psihološko-propagandno delovanje, s katerim bi zrušili Janšo, najprej kot ministra za obrambo, kasneje pa bi ga v celoti ogrožali. Radojčić je nato tudi pristal na to, da bi vplival na medijsko-politični slovenski prostor. Peinkiher mu je namreč prodal zgodbo, da v kolikor se ne “zruši” Janše, bo Janša pognal Peinkiherja, ki je odprl Radojčiću vrata v Sloveniji, zato bo njegova eksistenca zelo ogrožena. Jasno je torej, da je bil Radojčić vključen v kolesje za odstranitev Kučanovih političnih nasprotnikov, v to pa ga je vpeljal prav Peinkiher, ki v tej zgodbi ne nastopa le kot sodelavec ali informator, “temveč tako kakor ga opisuje Radojčić: kot eden glavnih akterjev celotne zarote.”

J. G.