Dolgo življenje po smrtni obsodbi: Kako so komunisti mučili, se izživljali in brisali človeško dostojanstvo (1. del)

Slika je simbolična. (Foto: iStock)

“Ljudske sovražnike in izkoriščevalce je treba pozapreti in pobiti, pa bomo dosegli neslutene uspehe,” so govorili in delali leta in leta, desetletja in desetletja. Nihče ni smel odpreti ust in povedati, kaj mu prihaja na misel, ko gleda, kaj se dogaja. S terorjem so lahko preprečili kritiko, niso pa mogli preprečiti slabih rezultatov.

Potem, ko so se za kakšen trenutek potuhnili, vsaj v Sloveniji in nekaterih drugih državah, komunistični veljaki želijo obdržati vse v svojih rokah. Če prav razumem njihovo sprenevedanje, se sklicujejo na to, da so hoteli same lepe stvari, zato imajo vso pravico vladati še naprej. Res je, da ni delovalo tako, kot so želeli, toda moralo je biti zelo lepo, če so bili komunisti pripravljeni za to nedosegljivo lepoto množično ubijati.

Foto: STA

Jugoslovanski komunisti pod Titovim vodstvom so bili od začetka odločeni začeti državljansko vojno, medtem ko so seveda obtoževali druge, da jo želijo. Zakaj bi se sicer odločali napasti oficirje, ki so se ob začetku okupacije zbirali, da bi se bojevali proti Nemcem?

V zaporu:
Zadnjo nedeljo v oktobru sta me prišli obiskati mama in Katja. Niso nam dovolili ne poljuba, ne stiska roke.

Zgodaj na božično jutro so pazniki začeli premetavati naše stvari po sobah, da bi nam zaplenili, kar bi lahko zaporniki uporabili za praznovanje božiča – sveče, smrekove vejice in papirnate jaslice.

Celo v zaporih je bilo mogoče videti, da se je gospodarski položaj vedno bolj slabšal. Jeseni 1947 je bilo v zaporih še mogoče dobiti sadje ali kumarice, toda zatem se ni dalo dobiti ničesar več, razen cigaret.

Maja 1948 so me iz celice št. 136 odpeljali drugam. Nova celica je bila strahotno umazana. Ko sem vstopil, se mi je zdelo, da mi bolhe kar odskakujejo izpod nog. Bolhe so seveda takoj našle pot v gube mojih trenirk, tako da jih je v vsaki sedelo kar po več in sem imel noge polne črnih kolobarjev.

Foto: YouTube

Komunistično vladanje v Jugoslaviji je privedlo do tega, da se je mnogim ljudem, ki niso osebno trpeli pod Nemci, zdela nacistična okupacija kar prijetna v primerjavi s komunistično vlado. Spet so pripovedovali, da je bil pod Nemci vsaj red in da je gospodarstvo med vojno pod njimi bolj cvetelo kot zdaj. Večina jetnikov je bila pripravljena sprejeti kakršno koli tujo vlado, samo da bi se znebili komunistov. Celo Primorci, ki so se dvajset let junaško bojevali proti poskusom italijanizacije, so bili večkrat za to, da se vrnejo pod Italijo, če bi jih to rešilo komunistov.

Izživljanje, mučenje ali ko človek izgubi dostojanstvo
Avgusta je policija aretirala celo vrsto ljudi. V nekaterih primerih niso navedli nobenega razloga za aretacijo, v drugih so bili razlogi kar eksotični, kot na primer, da je nekdo “plesal bugi-vugi”.

Ljudje, ki so bili v Dachau in na “DKD” (prisilno družbeno koristno delo), so trdili, da je bil “DKD” slabši, le da je trajal manj časa. Očividec mi je pripovedoval, kako je nekdo v litostrojskem taborišču zbolel in imel visoko vročino. Ko so to povedali upravniku, je odredil, naj ga pohladijo, če mu je vroče. Vtaknili so ga v kad z mrzlo vodo, tako da je kmalu umrl.

Paznik Joži, ki je nadzoroval zapornike pod posebnim postopkom, je bil na pol nor. Ko sem prišel v Maribor, je nekoč vlačil za seboj na vrvici crknjenega vrabca. Storil je, kar je le mogel, da bi zaporniki trpeli.

Se nadaljuje …

[Objavljeno besedilo predstavlja odlomke iz knjige dr. Ljuba Sirca: Dolgo življenje po smrtni obsodbi.]

Damjan Likar