Dobrodelnost in sočutnost do tistih, ki potrebujejo pomoč, je lepa vrlina in ko človek izgubi čut do sočloveka, začne hoditi po nevarni poti sebičnosti. Dobrodošle so humanitarne akcije, ki ozaveščajo ljudi, da nismo edini, ki nas pestijo težave in vsakodnevne borbe. Oglaševati morije, ki so se dogajale v času druge svetovne vojne na slovenskih tleh, kjer so bili med žrtvami tudi otroci in ženske, medtem pa pomagati migrantom in zbirati pomoč zanje, “ker v Evropi ne živijo v dobrih okoliščinah”, je dvolično. V prvem migrantskem valu je iz Slovenije na grški otok Lezbos na pobudo Jureta Poglajena prišlo dve in pol toni pomoči za migrante, pozneje ne več toliko, saj, kot pravi, se je javno mnenje spremenilo. Medtem pa mnogo slovenskih družin ure čaka v vrsti Rdečega križa za paket testenin in riža.
Jure Poglajen je vidni podpornik migrantov, ki se jezi, ko jih tako imenujemo, sam jim namreč pravi begunci – vemo pa, da se begunci zatečejo v prvo varno državo in da so pri nas torej ekonomski migranti, ki iščejo boljše življenje. Ustanovil je kampanjo Otrokom sveta, s katero zbira denar za migrante na grškem otoku Lezbos. Skupaj z ekipo prostovoljcev je s pomočjo iz Slovenije poskrbel, da so migranti dobili obrok hrane. Najel pa je tudi avtobus, s katerim je migrantom prihranil 65 kilometrov hoje, ki bi jo potrebovali do azilnega doma. S humanitarno akcijo zbira denar za vozičke za migrantske mame, ki imajo veliko otrok; ti, mimogrede, niso niti krivi niti dolžni, a bodo vzgojeni v družinah z islamskimi vrednotami, ki podpirajo šeriatsko pravo. Medtem ko podpira takšno pomoč, bi pričakovali, da bi podpiral tudi pravice za slovenske otroke, pa tudi če iz časa druge svetovne vojne, ko so zaradi komunistov umirali od lakote. A nasprotno, na Twitterju je namreč objavil znak Osvobodilne fronte in pozval Slovenke in Slovence, naj izobesimo zastave – pri čemer so tvorci OF med drugimi nagnali tudi nedolžne otroke v otroška koncentracijska taborišča, kot je bil ormoški grad.
Partizani so ustanovili otroško koncentracijsko taborišče, kjer so otroci umirali od lahkote
Med 12. avgustom in 22. septembrom 1945 je tam umrlo 39 otrok. “Partizani so po 9. maju 1945 ustanovili tudi otroško koncentracijsko taborišče. 15. avgusta 1945 so partizani iz koncentracijskega taborišča Kidričevo materam pobrali 350 otrok, starih do deset let, in jih odpeljali v pripravljeno koncentracijsko taborišče za otroke v grad Ormož. Naredili so to iz straha pred mednarodnim Rdečim križem. V enem mesecu je v tem gradu v Ormožu umrlo 39 otrok, starih do 5 let. Umrli so zaradi lakote. Otrok, žrtev iz taborišča v Ormožu, je bilo okrog 350, nekateri viri pravijo, da še več. Za naslednjih 39 obstajajo mrliški listi, drugi so zakopani po okoliških gozdovih,” je zapisala Alenka Gortan.
Retvital je tudi objavo Dela, slika se sicer nanaša na zdravstvo, saj je tudi Jure Poglajen zobozdravnik, a opis je vselej na mestu. “Dobro je poznati zgodovino. Ne samo medicinsko, tudi drugo. Le tako se človek morda lahko izogne nekdanjim zablodam.” Morda je Poglajen zgornji tvit o OF objavil iz nevednosti in nepoznavanja zgodovine, a vseeno se je o takšnih stvareh dobro informirati, ne pa le objavljati, da dobiš podporo, kot jo je on od Dominike Švarc Pipan, Vida Valiča, Igorja Šoltesa in drugih.
Poglajen je retvital tudi objavo: “… novice, ki zanikajo ksenofobne interpretacije, da so begunci breme države gostiteljice. Niso. Samo priložnost jim je treba dati.” A veliko priložnost so jim dali v Nemčiji, na Švedskem in drugod po Evropi, kjer se zdaj borijo z izgredi, ki jih povzročajo migranti, in z njihovo neintegriranostjo, saj je večina migrantskih žensk doma, ne zanima jih zaposlitev. Poleg tega se ne zmenijo za sprejetje naše kulture, ampak nam želijo vsiliti svojo. Spomnimo, da so v Belgiji ustanovili stranko ISLAM, katere namen je zamenjati vse civilne in kazenske zakonike s šeriatskim pravom.
A. G.