Takole razbijamo mite o uspešnem jugoslovanskem socialističnem gospodarstvu

Foto: Printscreen/Youtube

“Včasih je bilo boljše,” je vedno pogosteje slišati na ulici, proslavah, včasih pa tudi iz ust ekonomistov, ki se še dobro spomnijo agonije, ki jo je preživljalo centralno planirano gospodarstvo (torej tisto, katerega vse vajeti imajo v rokah politiki), vendar tega ne želijo priznati. Ker spomin očitno ne deluje več, je smiselno obnoviti jugoslovansko “zgodbo o uspehu”.

Jugoslovanski javni dolg je skokovito naraščal od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Naraščal je (približno za 17,6 odstotkov vsako leto od 60. let naprej) zaradi nemoči jugoslovanskega gospodarstva, ki ni moglo servisirati javne porabe. Javni dolg je še posebej naraščal z nastopom sedemdesetih let, ko je postalo popolnoma očitno, da socialistično oziroma “politično” gospodarstvo temelji na konstantnem povečanju zunanjega dolga. Ta je pred razpadom Jugoslavije znašal 20 milijard dolarjev. Tako visok dolg bi bil za kakšno kapitalistično državo s solidnim gospodarstvom mačji kašelj, za jugoslovansko zaostalo in nekonkurenčno socialistično gospodarstvo pa je bil nevzdržen.

Jugoslovanska ekonomija je kljub svoji neproduktivnosti zdržala presenetljivo dolgo. Temu je botrovala ogromna pomoč ZDA Jugoslaviji – Zahod je namreč po sporu med Titovimi komunisti in Sovjetsko zvezo leta 1948 iz strateških razlogov denarno podpiral Jugoslavijo. Danes malokdo pomni višino sredstev, ki jih je Jugoslavija prejela s strani Združenih držav Amerike. Po drugi svetovni vojni je v obliki industrijske opreme ali monetarnega “daru” prejela 47 milijard dolarjev. Da gre za izredne številke, priča podatek, da so vse države zahodne Evrope v okviru Marshallovega plana skupaj prejele 12 milijard dolarjev. Denarni tok, ki je bil namenjen financiranju tamponskega območja med Zahodom in Sovjetsko zvezo, se je ustavil, ko je Sovjetska zveza začela propadati.

“V Jugoslaviji smo imeli službe”
Danes pogosto slišimo, da je bila Jugoslavija dežela služb in obilja. Tisto, kar pa se velikokrat pozabi omeniti, je to, da je bil za to potreben izgon jugoslovanske delovne sile. Sredi šestdesetih let je skoraj sočasno z začetkom naraščanja javnega dolga začela naraščati tudi brezposelnost. Ko je ta znašala več kot sedem odstotkov, so se vrata jugoslovanskih meja odprla. V tujino, predvsem Zahodno Nemčijo in Avstrijo, se je do leta 1973 odpravilo skoraj 700 tisoč Jugoslovanov, nato pa v prihodnjih letih še nadaljnji milijon. Povprečna nezaposlenost v Sloveniji je v sredini osemdesetih let znašala približno 5 odstotkov (najvišja brezposelnost je vladala na Kosovu, 57-odstotna), vendar ta podatek ne vzdrži sodobne presoje.

Zgodba o fiktivni zaposlenosti
Ekonomija v Jugoslaviji je bila znana po fiktivni zaposlenosti. Tako naj bi bilo zaposlenih približno 20 do 30 odstotkov vseh zaposlenih, trdi Susan Woodward, profesorica na univerzi Princeton. Fiktivna zaposlenost je oblika zaposlenosti, ko zaposleni v podjetju ne prispeva dodane vrednosti oziroma poslovanje podjetja ne bi prav nič trpelo v primeru, da ga v podjetju ne bi bilo. Tovrstna zaposlenost je izredno škodljiva, saj v prvi vrsti preusmerja delovno silo od produktivnih podjemov k neproduktivnim in po drugi strani podjetjem odžira kapital, ki bi moral biti namenjen reinvesticiji, ne pa za plače neproduktivnih delavcev. Drugi razlog, zakaj je bila brezposelnost tako nizka, je, da so socialistični popisovalci prebivalstva vse, ki so živeli na kmetiji, zabeležili kot zaposlene.

Skokovita rast cen
Problem neproduktivnosti ekonomije se je skušalo reševati s tiskanjem denarja oziroma inflacijo. Ta je bila problematična od samega nastanka jugoslovanske ekonomije. Ker se podjetja enostavno niso mogla preživljati na trgu – predvsem na tistem pravem trgu, v tujini -, je morala posredovati država, da so lahko podjetja premostila likvidnostne težave. Inflacija je bila, še posebej v današnjih razmerah, ko se soočamo z deflacijo, gromozanska. Povprečna monetarna ekspanzija je v osemdesetih letih znašala približno 100 odstotkov, kar pomeni, da so se cene samo v enem letu podvojile.

Jugoslavija v 80. letih ne more več odplačevati tujih posojil
Agonija jugoslovanskega gospodarstva je dobila drastične oblike v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ker so se na svetovni ravni obrestne mere povečale, Jugoslavija ni mogla več odplačevati tujih posojil, zaradi česar je prišla pod poseben nadzor Mednarodnega denarnega sklada. Poleg vse dražjega najemanja posojil je Jugoslavijo udaril še skok cen nafte po drugi naftni krizi leta 1979. Socialistični Jugoslaviji je primanjkovalo deviz (jugoslovanski dinar je bil pač skorajda ničvreden denar), tako da ni mogla kupiti zadosti nafte.

Pomanjkanje bencina, kave, pralnih praškov …
Zaradi pomanjkanja bencina se je morala država zatekati v skrajne ukrepe: eden od takšnih ukrepov je bila tudi uvedba sistema par-nepar (na določene dneve niso smeli voziti avtomobili z neparnimi registrskimi številkami, na določene pa avtomobili s parnimi registrskimi številkam), ki mu je sledila uvedba bonov za bencin (vsak voznik je lahko za avtomobil dobil največ 40 litrov bencina na mesec). Poleg bencina je v trgovinah med drugim primanjkovalo tudi kave in pralnih praškov, pogosti so bili tudi električni mrki zaradi varčevanja.

“Švercanje” kapitalističnih dobrin
Marsikdo verjetno tudi še vedno pomni, kako je bilo potrebno za povsem običajne kavbojke, majonezo, kavo in banane v tujino. Ne samo to, z razvojem računalništva, ko je ves svet vedel, da bo prihodnost temeljila na računalniški tehnologiji, so morali Jugoslovani računalnike, po domače, “švercati” v “domovino”, saj so bili visoko obdavčeni, na trenutke pa je veljalo celo prepričanje, da gre za vohunske naprave. Ali je to ta ekonomija, o kateri nam stalno pripovedujejo?

Žiga Korsika