Vlada prodaja NLB, a želi ostati “pri koritu”: Takšne banke, ki jo nadzoruje politika, ne bo kupil nihče, opozarja Lahovnik

Včeraj je nadzorni svet SDH uradno najavil začetek prodaje polovice največje državne banke NLB, s čimer je bila razkrita tudi namera za uvrstitev delnic in globalnih potrdil o lastništvu (GDR) na londonsko in ljubljansko borzo. Vlada Mira Cerarja se je v Bruslju ob tem izpogajala, da lahko preostalo četrtino banke država proda šele konec leta 2018, bržkone s figo v žepu, saj večina priznanih slovenskih ekonomistov meni, da se levi vladni trojček nikakor ne želi odpovedati največjemu lastniškemu deležu v NLB, z drugimi besedami donosnemu “bankomatu” za izčrpavanje davkoplačevalskega denarja. Politični vzvodi v največji banki torej bržkone ostajajo, zaradi česar bo država s prodajo zaslužila precej manj, kot bi lahko v primeru, če bi večinski delež romal v roke zasebnega strateškega investitorja. Predsednik nadzornega sveta NLB, Primož Karpe, sicer pravi, da banka dobro posluje in je pripravljena na privatizacijo. V petih letih v proračun lahko vplača okoli 500 milijonov evrov. A to je mnogo premalo, opozarjata naša sogovornika, ekonomista Matej Lahovnik in Anže Burger.

Potem, ko je slabe terjatve prenesla na slabo banko, bi morala država banko prodati, da bi davkoplačevalcem vrnila še preostalo milijardo evrov. Ocenjuje se, če bo država v svoji lasti obdržala četrtino banke, ki je po knjigovodski vrednosti vredna milijardo in pol evrov, in če želimo pri prodaji dobiti milijardo, je treba NLB prodati za ceno blizu njeni knjigovodski vrednosti. Poraja se veliko vprašanje, kdo bi bil sploh pripravljen plačati takšno ceno, analitiki pa menijo, da le tisti, ki bo videl, da bo po privatizaciji še prihodnjih pet do deset let lahko rasla po glavnih kategorijah donosnosti.

Naj spomnimo. Nova Ljubljanska banka (NLB) v prodajo na videz vstopa z dobro popotnico. Bonitetna agencija Standard & Poor’s je namreč njeno dolgoročno kreditno oceno izboljšala na BB. Poleg tega je Skupina NLB v prvem četrtletju letos ustvarila 81,6 milijona evrov čistega dobička, ki je bil za dobro polovico višji kot v enakem obdobju lani. Razpršeni kreditni portfelj je konec marca znašal 9,5 milijarde evrov, delež slabih posojil pa se je v prvem trimesečju zmanjšal na 12,7 odstotka.

Država ima cilj povečati donosnost banke iz sedanjih 7,4 na več kot 10 odstotkov, ohranjanje deleža izplačila dividend nad 70 odstotkov, zmanjšanje razmerja med prihodki in stroški na 50 odstotkov in znižanje kazalnika nedonosne izpostavljenosti na manj kot 5 odstotkov.

NLB (Foto: STA).

NLB trenutno dobro posluje zahvaljujoč državi in predvsem davkoplačevalcem
Kot opozarja naš sogovornik z Ekonomske fakultete (EF) v Ljubljani, profesor dr. Matej Lahovnik, NLB trenutno dobro posluje predvsem zahvaljujoč državi, ker jo je dokapitalizirala z denarjem vseh davkoplačevalcev. Banka je tako lahko oblikovala vse potrebne rezervacije. Delno pa so dobri lanski in letošnji rezultati posledica tega, da je posamezne rezervacije banka razgradila in na takšen način vplivala na navidezno zelo dober poslovni rezultat.

“Drugi rezultat pa je, da smo banke sanirali tudi z državnimi obveznicami na način, da je država pri prenosu slabih posojil na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) v bistvu zagotovila bankam državne obveznice, ki imajo zelo visoko obrestno mero, ne glede na trenutne razmere, tako da je dober rezultat NLB-ja v resnici posledica dejstva, da ima banka v svoji bilanci aktivne državne obveznice, katerih obresti plačujemo vsi davkoplačevalci,” nam je v telefonskem pogovoru razložil Lahovnik.

Nekdanji gospodarski minister sicer priznava, da se je korporacijsko upravljanje bank vendarle nekoliko izboljšalo in je manj “domačijskega” menedžmenta v primerjavi s preteklostjo, ko je bilo slabih praks korporacijskega upravljanja mnogo več. “Čeprav je tega, resnici na ljubo, danes precej manj, to še ne pomeni, da je država dober lastnik,” pravi Lahovnik.

Nihče ne bo pripravljen vložiti svojega denarja v banko, ki jo še vedno nadzoruje politika
Pri obstoječem poslovnem modelu se poraja veliko vprašanje, če bo kdo banki za nakup sploh pripravljen ponuditi znesek blizu knjigovodski vrednosti delnice. Preprosto zato, ker bo država tudi po predlaganem modelu še naprej največji lastnik. “Pokažite mi nekoga v Sloveniji, ki bo vlagal v državno banko svoj denar ob tem, da bo ključne vzvode upravljanja imela še vedno politika. Takšnega v Sloveniji ne boste našli, tisti, ki se bodo v tujini odločili za nakup delnic NLB, pa bodo pričakovali velik diskont glede na knjigovodsko vrednost, ker bodo pri nakupu upoštevali dve dejstvi. Prvič, da je država še vedno največji lastnik in drugič, da se privatizira samo polovica banke. Medtem, ko je naslednji korak še vedno negotov,” opozarja profesor na EF.

Država je v preteklosti slabo poslovala z bankami, izkušnje iz Nove Kreditne banke Maribor (NKBM) pa kažejo, da nikoli ni prišlo do potrebne privatizacije in je kasneje banka klavrno končala. Takrat so delničarji izgubili svoj delež, zato je težko pričakovati, da bodo mali delničarji v Sloveniji zdaj znova zainteresirani za nakup delnic v NLB. Lahovnik tako pričakuje, da bo država dobila bistveno manj denarja, kot pričakuje. Če bi želela država bistveno več, bi bilo treba spremeniti model privatizacije na način, da bi lahko v banko vstopili strateški vlagatelji, ki bi nato prevzeli tudi ključno vlogo pri upravljanju banke. A takšnih strateških vlagateljev NLB ne zanima.

Ekonomista Matej Lahovnik in Anže Burger. (Foto: Nova24TV)

Matej Lahovnik pravi, da je to, kar trenutno počnejo in izjavljajo v Slovenskem državnem holdingu (SDH), skregano z vsakršno zdravo kmečko pametjo. Ponujati manjšinske pakete banke in na ta način maksimizirati kupnino, je skregano z vsako ekonomsko logiko.  Če bi želeli maksimizirati kupnino za banko in na takšen način čim bolj zmanjšati dolg države, bi morali ponuditi strateškemu vlagatelju večinski paket delnic. Ker pa banko prodajamo po drobnih kosih, ob hkratni predpostavki in zavezi, da bo država še naprej največja lastnica, pa je povsem jasno, da ne bo kakšnega večjega interesa med vlagatelji oziroma bo država ponujala zelo nizke cene.

NLB je bankomat za izčrpavanje denarja, ki se mu levica zlahka ne bo odpovedala
“V bistvu model privatizacije NLB-ja pravi: dajte nam vaš denar, z banko pa bomo še naprej upravljali mi, torej država, politika. Ob aktualni politiki bomo še naprej težko dobili prave ponudbe, ki bodo blizu knjigovodski vrednosti oziroma nad knjigovodsko vrednostjo,”
je še povedal Lahovnik. A očitno država nima nikakršne želje spreminjati svoje aktualne politike, nima niti namena, da bi se umaknila iz upravljanja banke, to pa zato, ker nekateri strici in politiki v ozadju še vedno vidijo NLB kot bankomat za financiranje različnih projektov, ki ga po potrebi polnijo davkoplačevalci.

S tem se strinja tudi profesor dr. Anže Burger, ki meni, da želi država čim dlje obdržati nadzor v banki, tudi v času brezvladja med in po naslednjih parlamentarnih volitvah, zato se poraja veliko vprašanje, če bo do konca leta 2018, kar bi po dogovoru z EU sicer morala storiti, prodala preostali 25-odstotni delež zasebniku. “To bo seveda izjemno slabo, saj bo država iztržila precej manj denarja, kot bi ga lahko, razliko pa bodo morali pokriti davkoplačevalci,” opozarja Burger.

Očitno torej aktualna vladajoča politika išče način, kako privatizirati, hkrati pa zagotoviti državi še vedno pomemben vpliv pri upravljanju banke. Zdi se, kot da se ne bi iz bližje preteklosti nič naučili. Namreč, način privatizacije je takšen, kot da bi bila država v preteklosti res odličen lastnik, poudarjata naša sogovornika.

Dejstvo je, da država mora imeti nekakšen kontrolni delež v banki, saj je v banke vložila več milijard evrov. Če pa je kaj v tem slovenskem posttranzicijskem obdobju jasno vsaki gospodinji, predvsem po zadnji sanaciji bank, pa je to dejstvo, da je država najslabši možni lastnik banke in ni nobenega razloga, da bi še naprej ostala največja lastnica v NLB.

L. S.