Idiotizem slovenskih medijev – zgodba o zlobnem nekdanjem članu SDS, ki je skoraj ubil župana

Miha Ješe, župan občine Škofja Loka (Foto: STA)

V Sloveniji živimo v pravljičnem svetu. V svetu “dobrih” in “moralnih” levih vlad in “fašističnih desničarskih manijakov, ki preprodajajo oklepnike.” V svetu uravnoteženega proračuna (pri 760 milijonih primanjkljaja). V državi z najboljšo vojsko (čeprav nimajo niti za strelivo) in v državi z najnižjo brezposelnostjo (kljub temu da na desetine tisočev mladih beži iz države).

Se sprašujete, zakaj je tako? Zaradi medijev, seveda. Če si sposodim izraz, so imeli slovenski mediji 25 let na 50 let podlage časa, da se naučijo manipulirati družbeno klimo. In to počnejo neprestano. Ne gre toliko za soočanje stališč kot za ustvarjanje mnenja (opinion making). Ustvarjalci mnenja – medijski in politični – pa so v demagogiji (težko rečemo, da živimo v demokraciji) najbolje plačani in cenjeni posamezniki.

Kako je zlobni SDS-ovec zbil župana Škofje Loke
Pred dnevi smo lahko brali o grozljivem dogodku, ko je Blaž Kujundžič namerno povozil župana Škofje Loke Miho Ješeta. To, da ga je hotel ubiti, naj bi Kujundžič tudi priznal. A tu se ne bom spuščal v osebne zgodbe in zamere, ki jih med sabo gojijo okoreli škofjeloški politiki. Tu se bomo vprašali, kako so o zgodbi poročali vrli slovenski mediji.

Storilec je trenutno član Stranke modernega centra, a to ni ustavilo slovenskih medijev, da so izpostavili njegovo nekdanje članstvo v SDS. Če pogledate naslove, ni skoraj nikjer napisano, da je Kujundžič član SMC (z izjemo Reporterja in nekaterih drugih). Ravno obratno. Ko berete članke, ne boste mogli mimo dejstva, da je bil Blaž Kujundžič nekoč član SDS (iz katere je izstopil takoj, ko je bil izvoljen).

Zakaj je tako pomembno, da je bil član SDS?
In v tem primeru se razkrije vsa beda slovenske medijske srenje in njene servilnosti postkomunističnim gospodarjem. Kujundžič je tekom svojega političnega življenja zamenjal že cel kup strank in na koncu pristal v SMC, kjer “moralo” in “etiko” cenijo nad vse. A to za medije ni pomembno. Pomembno je to, da je nekoč bil član SDS in tako njegova nagnjenja, da ubije župana, izhajajo iz te stranke.

Predstavljajte si, da recimo Renata Brunskole nekoga povozi. Levi mediji bodo napisali, da je generalna sekretarka Rdečega križa zbila osebo. Ne bodo pa napisali, da je to osebo zbila nekdanja članica Socialnih demokratov. Zakaj? Ker je tam ni več. Stranko je zamenjala za Jankovićevo Pozitivno Slovenijo, sedaj pa dela na Rdečem križu. A pri SDS se vse to kar naenkrat spremeni.

Ko slikar napade Poljsko
Sedaj pa poskušajmo ta medijski idiotizem prenesti na nekaj zgodovinskih oseb in spisati par naslovov v časopisih, če bi jih pisali slovenski mediji. Recimo “Nekdanji slikar napadel Poljsko”. Bi vedeli, da gre za Adolfa Hitlerja? “Nekdanji ključavničar obiskal angleško kraljevo družino”. Bi vedeli, da gre za Josipa Broza Tita? “Nekdanji kmet s podeželja postavil največjo cerkev na svetu”. Bi zaznali, da gre za cesarja Justinijana I.?

Najbrž ne. In ravno v tem je trik takšnega poročanja. V prispevkih o povoženem loškem županu mediji niso hoteli prodati surove novice. Hoteli so prodati slabo novico o Slovenski demokratski stranki, pa čeprav nima nikakršne zveze z Blažem Kujundžičem. Prodane zgodbe so imele samo en logični zaključek: “Župana je poskušal umoriti nekdanji član SDS.”

O tem, zakaj je večina slovenske medijske, politične in birokratske srenje avtocenzurirana, sem pisal že v pretekli kolumni. A takšen pristop ne omogoča ljudem niti pravih informacij niti možnosti samostojnega logičnega sklepanja. Na koncu dneva je važno le to, da smo prodali informacijo: “Poglejte ga zlobnega SDS-ovca, kako je hotel umoriti župana.” In na tej poti smo že 25 let. 25 let novinarstva, ki ne išče dejstev, ne gleda statistike in ne gleda na dobro ljudi. Gledajo samo na to, da bo SDS prišla v vsako grozno novico, da bodo ljudje lahko rekli: “Oh, ti fašisti, kako so grozni.”

Strelec v Izoli – se ga sploh še kdo spominja?
Se še spominjate primera poboja v Izoli? O ponorelem udbovskem oficirju, ki je uporabljal nezakonito orožje, ne slišimo ničesar več. Mediji so ga po prvih nekaj dneh potisnili v kot in začeli z zgodbo o naveličanih pacientih. Niso raziskali patologije posameznika, ki je lahko moril že v prejšnjem sistemu, in koliko takšnih še hodi po Sloveniji. Niso podprli razkrinkanja udbovskih skladišč orožja.

Ker mediji še vedno branijo sistem, ki je formalno ugasnil pred 25 leti. Če pa bi bil strelec član SDS ali član katerekoli pomladne civilne organizacije, pa ne dvomim, da bi še tedne poslušali o pobesnelem desničarskem fašističnem skrajnežu, ki je moril po bolnišnici. A ker gre le za zblaznelega udbaša in komunista, so slovenski mediji po nekaj dneh zaprli pipico in šli naprej. Iskat primere, s katerimi bodo lahko očrnili SDS, pomlad in ideal svobodne Slovenije.

A. R.