Ilustrativni primer, kako bi lahko potekala meja v Piranskem zalivu

Foto: Twitter

V mednarodnem pravu je mogoče pri določitvi meje med državama upoštevati več različnih načel, med katerimi je načelo ekvidistance (načelo enake oddaljenosti), ki so ga zagovarjali Hrvati v tem primeru. Če pa obstajajo posebne okoliščine, kot so zgodovinske (kdo je tisti, ki je v zgodovini zasedal določeni del morja), geografske (razmerja med obalami, morfologija in dolžina obale ter dna v morju) in gospodarski interesi, pa se upošteva slednje načelo, zato ne čudi, da je tega podprla tudi naša država. Res je sicer, da mednarodno pravo samo po sebi obalni državi ne zagotavlja pravice do teritorialnega stika z odprtim morjem, vendar praksa kaže, da je temu tako. No, vsaj v primeru Monaka in Francije je bilo tako, slovensko-hrvaška zgodba pa je popolnoma drugačna zgodba.

V primeru bilateralnega sporazuma med kneževino Monako in Francijo glede meje na morju leta 1977 meja po morju ni bila določena na podlagi načela ekvidistance, saj bi s tem kneževina izgubila dostop do odprtega morja, ker bi v neposredni bližini obale Monaka prišlo do sekanja med italijanskim in monaškim teritorialnim morjem. Iz tega razloga sta Monako in Francija sklenili dogovor, da meja ne bo sledila načelu, ki je ljub Hrvaški v našem primeru, kar se je odrazilo v tem, da je Monako dobil  koridor teritorialnega morja, širok 3,16 kilometra, epikontinentalni pas in možnost, da lahko razglasijo ekonomsko cono. Poleg tega pa je treba dodati, da sta se obe strani dogovorili, da pravice francoskih in monaških ribičev okrog tega teritorija, ki so bile zgodovinsko pridobljene, ostanejo v veljavi.

Dobili le služnostni koridor do mednarodnih voda
Prejšnji teden smo dočakali težko pričakovano sodbo arbitražnega sodišča o slovensko-hrvaškem mejnem sporu, ki je v resnici nagradil naše južne sosede, čeprav so Hrvati že leta 2015 samovoljno odstopili od sporazuma. Slovenija po novem ni več pomorska država, saj po sodbi arbitražnega sodišča nima več teritorialnega stika z odprtim morjem, temveč le t. i. služnostni koridor do mednarodnih voda čez hrvaške teritorialne vode, kar je precej manj, kot je obljubljal sporazum Drnovšek–Račan, ki bi Sloveniji zagotavljal neposredni stik do odprtega morja.

Dostop Slovenije do mednarodnih voda izhaja iz dejstva, da je Slovenija edina mednarodno-pravna naslednica Osimskih sporazumov, prav tako je Slovenija tudi naslednica Sporazuma med Vlado SFRJ in Vlado Republike Italije o razmejitvi epikontinentalnega pasu med državama iz leta 1968. Italija je s tem Sloveniji priznala epikontinentalni pas, ki se začne južno od točke T5. “Z epikontinentalnim pasom ima Slovenija logično tudi teritorialni izhod na odprto morje,” je leta 2010 poudaril ustavni sodnik dr. Mitja Deisinger. Opozoril je tudi, da razmejitev v Piranskem zalivu po mednarodnem pravu ni mogoča, saj Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (Uradni list SFRJ, MP. št. 1/1986) v 6. točki 10. člena delitev izključuje pri zgodovinskih zalivih (ang. “historic” bays), Piranski zaliv pa ima vse značilnosti takšnega zaliva.

N. Ž.