#iranNLBgate: Poglejte, kako Niko Kavčič razlaga Kučanu, kje in kako udbovsko podjetje Safti deluje po slovenski osamosvojitvi

Foto: Nova24TV.

Pred časom smo na Novi24TV razkrili sveženj dokumentov, ki so razkrili korespondenco med Nikom Kavčičem, enim najpomembnejših likov slovenskega bančništva in udbovskih financ, in njegovimi najožjimi sodelavci. V dokumentih, ki jih je zloglasni Kavčič dostavil tudi tedanjemu predsedniku države Milanu Kučanu, je bilo veliko govora tudi o tržaški družbi Safti, slamnati družbi, ki je bila v osnovi namenjena predvsem za pranje denarja in bogatenje posameznikov iz slovenske manjšine v Italiji, predvsem pa za financiranje partijsko-udbovskega omrežja v Sloveniji in za privatizacijo ter prevzem podjetij. Veliko je bilo govora tudi o njenih skritih lastnikih, a v ozadju se kajpak skriva tedanja Služba državne varnosti (SDV). Kljub razkritjem, da sledovi Saftija prek Kmečke banke vodijo tudi v finančno skupino KB1909, ki je znana predvsem po svojem lastništvu v Mladini in Mark Medicalu, pa se še vedno ni zgodilo nič, da bi se zadeva začela preiskovati. Režimski mediji molčijo, organi pregona mirujejo, kar je še dokaz več, da pravna država ne deluje.  Očitno se želi vse skupaj znova pomesti pod preprogo. S tem se delno v povezavi s spornimi nakupi žilnih opornic ukvarja zgolj parlamentarna preiskovalna komisija pod vodstvom Jelke Godec.

Naj spomnimo. Ko se je v Sloveniji in drugih jugoslovanskih republikah gradil socializem, so njegovi snovalci v tujini ustanavljali črne fonde in off-shore podjetja, prek katerih so po vzoru ultra kapitalistov služili s tihotapljenjem cigaret, preprodajo drog in pranjem denarja. Večina poslov slovenskih udbovcev je potekala prek slovenskih podjetij v Trstu, ki so po umiku jugoslovanske vojske po letu 1945 ostala v drugi državi, a v rokah Udbe.

Raziskovalni novinar Rade Pezdir je pred tedni na nacionalni televiziji javno predstavil tudi dokumente, ki pričajo, da se je SDV financirala iz zaslužkov italijanske mafije v slovenskih igralnicah, za kar je moral vedeti tudi tedanji politični vrh. Denar se je med drugim stekal v podjetja pod nadzorom udbovcev, med katerimi je verjetno najbolj razvpito podjetje Safti – slednje je še danes aktivno v tujini, njegove sledove pa je moč najti tudi v Novi Ljubljanski banki.

Foto: Niko Kavčič. Nova24TV.

Safti kot holdinška organizacija nadzira veliko število podjetij v bančnem, zavarovalniškem in zunanjem sektorju
Ves denar od tihotapljenja se je stekal prav v podjetja SDV v Italiji in v davčnih oazah, kot je na primer Safti v Trstu. Ostanek tega prek podjetij Proteus SA in Proteus Financ v Luksemburgu in Zürichu živi še danes, saj je leta 1997 omenjeni Saftijev off-shore izplačala Nova Ljubljanska banka in ga preimenovala v NLB Interfinance. Gre za hčerinsko podjetje Nove Ljubljanske banke, ki je dramatično poglobilo bančno luknjo, s katero se danes ukvarjamo in jo odplačujemo.

V dokumentih, ki jih ponovno objavljamo v nadaljevanju, je med drugim razvidno, da je tržaška družba Safti julija 1992 prosila Banko Slovenije, da ji izda soglasje za nakup več kot 15 odstotkov delnic s pravico upravljanja v mešanem kapitalskem deležu pri Razvojni banki – Ljubljanski banki v Ljubljani. Banka Slovenija je z odločbo zavrnila soglasje. Zaradi zavlačevanja je Safti moral ubrati drugo pot, razkriva Niko Kavčič v dokumentu. Kritiziral je tudi izjemno odklonilen odnos Banke Slovenije do finančne družbe Safti, kjer naj bi se po njegovih besedah odpiralo vprašanje, kakšni so in kakšni naj bi bili gospodarski odnosi med Slovenijo in zamejstvom.

Iz zapisov v dokumentu je tudi jasno razvidno, da je bil Niko Kavčič osebno med aktivisti pobudniki razvijanja in utrjevanja slovenskih ekonomskih pozicij v našem zamejstvu. Tako je že med leti 1949 in 1960 upravljal tehnologijo financiranja institucij v zamejstvu, ki je takrat delno potekala po kanalih Narodne banke Jugoslavije (NB Yu).

“Tudi današnji Safti, kot holdinška organizacija, kontrolira ali se direktno kapitalsko udeležuje v velikem številu podjetij v sektorju proizvodnje, bančništvu, zunanji trgovini, uslugah, zavarovalništvu itd. Mreža takih povezav in udeležb se razprostira od Trsta, preko Goriške v Severno Italijo. Safti pa je že v mešanih firmah udeležena skupaj s slovenskimi podjetji tudi v Italiji. Prav tako pa so že aktivne in materializirane njene pobude v pomembnih slovenskih podjetjih v Sloveniji. V okviru sodelovanja z LB je vključena v firmo Proteus, Razvojno banko, velik interes pa kaže za prevzem Consultatie,” piše Kavčič v svojem dopisu “Argumenti za odpravo ovir pri ustanovitvi mešane banke Noricum v Ljubljani” iz februarja leta 1993, ki sta ga med drugim prejela tudi Milan Kučan in Marko Voljč. Iz tega dopisa je jasno razvidno, da je Safti zelo učinkovito svojemu osnovnemu namenu deloval tudi po osamosvojitvi in da deluje še danes.

Natančna navodila, kako naj izgleda prvi delovni vikend Marka Voljča v Ljubljanski banki
Iz zapiskov Nika Kavčiča, ki smo jih objavili v ločenem prispevku, pa je tudi razvidno, da je bil Marko Voljč njegov izbranec za mesto direktorja Ljubljanske banke, saj je osebno dajal navodila, kako je treba Voljču zapolniti prvi delovni vikend na položaju direktorja Ljubljanske banke. Ob tem je vredno poudariti, da je Voljča udbovsko omrežje kasneje tudi večkrat poskušalo nastaviti za predsednika vlade.

Foto: Nova24TV. Marko Voljč.

Pisali smo že, da je Niko Kavčič pisno navodilo iz Bohinja posredoval Ivanu Rudolfu. Kot je znano, je bil Primorec Rudolf zvest partijski kader, ki je bil zelo mlad izbran za vodjo kabineta takratnega predsednika Izvršnega sveta SR Slovenije Staneta Kavčiča. Ko so Kavčiča leta 1972 odrezali, je Rudolf takoj dobil zaposlitev v Ljubljanski banki (LB), kasneje pa je bil predstavnik te banke celo v Londonu, New Yorku, San Franciscu, v Libanonu in predstavništvu Ljubljanske banke za Bližnji vzhod. V Singapurju je bil zadolžen za poslovno sodelovanje z bankami v Jugovzhodni Aziji, na Daljnem vzhodu in v Avstraliji.

Tudi ti zapiski kažejo, kako je ozek partijski krog v letih, ko smo že imeli samostojno državo, vladal in plenil po Sloveniji. “Ivan Rudolf, spodaj ti razvijam skico, po kateri naj Marko zaposli prvi delovni vikend. V soboto, 8. avgusta 1992 naj prileti na Schwechat. Tam ga čaka Ciril. V nedeljo, 9. avgusta 1992 se z avtom pripelje v Maribor. Tam mu rezervirajte prenočitev. V ponedeljek, 10. avgusta 1992, naj mu v Mariboru naš član organizira osebno predstavitev, predlagam v Metalni, organizira naj se mu tudi posvetovanje po problematiki Metalne,” Kavčič v dokumentu daje temeljita navodila svojim podrejenim, kako naj poteka delovni konec tedna. Kavčič še piše, kdo, kje in kdaj naj spremlja Voljča.

Kavčič sicer še piše, da trenutno ne ve, v katerih podjetjih bi še lahko opravili podobna svetovanja, Ivanu Rudolfu pa še naroča, naj takoj stopi v stik s Seničarjem in naj on prevzame obveznost kot nosilec, skupaj s Kačem, kjer naj se prav tako poveže predstavitev Marka in posluša žgočo problematiko. Kavčič tudi potrjuje, da zasedba s strani LB ves čas ostaja ista in da naj se posvetovanja v Mariboru in Celju kot predsednik upravnega odbora Ljubljanske banke udeleži tudi Uroš Slavinec.

Skozi Nika Kavčiča je bila torej NLB prek omrežja skupnih direktorjev in nadzornikov blizu drugim slovenskim podjetjem. Glavna težava je bila v tem, ker ni šlo samo za povezave s podjetji, temveč tudi za povezave s partijsko politiko. Marko Voljč je bil samo eden izmed produktov takšne Kavčičeve politike.

T. F.