Izgubljene oporoke – problem, ki ga želi vrh sodstva pomesti pod preprogo

Nina Betetto in Branko Masleša- najbolj odgovorna za porazno stanje v sodstvu (Foto: STA)

Od leta 1991 so sodišča, natančneje 44 okrajnih sodišč po Sloveniji založilo kar 945 oporok. Branko Masleša, predsednik Vrhovnega sodišča pa kljub očitkom zatrjuje, da je “Slovenija v marsikaterem pogledu lahko zgled državam Sveta Evrope na področju informatizma.”

“Odgovorni so absolutno samo sodniki in odgovorni na sodiščih. O izgubljenih oporokah sodišče do zdaj sploh ni govorilo in je skrivalo dejstva o neodgovornem delovanju. To pa kaže na njihovo strahopetnost,” je povedal nekdanji ustavni sodnik in minister za pravosodje Lovro Šturm. Dodaja pa še, da je v zadnji fazi odškodninska odgovornost na državi.

Dejstvo je, da je izguba tolikšnih oporok za sodišče nedopustno. Za tovrstne nepravilnosti so krivi sodniki in ne odvetniki, saj so dobili odgovornost hranjenja dokumentov, odgovornost pa nosi tudi ministrstvo za pravosodje, ki je za nepravilnosti vedelo že vrsto let prej. “To je izraz nereda in neodgovornosti. Od leta 1955 je ustanovljena procedura, po kateri se morajo v zadevi oporok ravnati sodniki. Če se niso, so dolžni zadevo urediti,” je povedal odvetnik Jože Ilc.

Sodišče krivi sistemski problem
Če je v zakonu, da oporoke hrani le sodišče, ima tudi neko verodostojnost, ki jo mora dajati državljanom. Logično bi moralo biti, da bi hramba bila taka, da bi lastnino povrnila. Sodišča pa bi morala hraniti oporoke tudi tako, da bi zagotovila pravno zaščito državljanov.

Nina Betetto, podpredsednica vrhovnega sodišča je dejala, da “zato ne bo in ni nihče odgovarjal.” Prelagati krivdo na sistemski problem je nesmisel, saj je to stavek brez vsebine. Pomembno se je namreč zavedati, da je sistem tisti, ki obstaja že nekaj časa. Potem problem traja že nekaj časa in je nujno, da je potrebno razrešiti to anomalijo. Od leta 1955 bi naj bilo izgubljenih namreč že tisoče oporok.

Izgubljene oporoke - trn v peti slovenskih sodišč 1

So sodstvo sodniki ali sistem?
Vrhovno sodišče je dolžno povedati, kaj se je v tem primeru zgodilo in kje se je izgubilo toliko oporok. Disciplinska odgovornost obstaja, vendar v naprej podana izjava podpredsednice vrhovnega sodišča pokriva ostale sodnike, kjer noben ne sprejema odgovornosti. Z dodatno skrbnostjo bi se morali sami zavzemati za pridobitev ponovnega zaupanja državljanov v sodstvu, kar pa jim očitno ni primarne vrednosti.

150. člen zakona o dedovanju: Za sestavitev sodne oporoke, hrambo oporoke pri sodišču in za preklic oporoke pred sodiščem je pristojno vsako po zakonu stvarno pristojno sodišče.

Če ima sodišče pristojnost, ta pristojnost nalaga tudi odgovornost. V zakonu ni opredeljeno, kdo prevzema odgovornost, imamo pa zato disciplinske odloke s katerimi bi pod ustreznimi pogoji lahko uveljavljali v primeru kršitev. Odgovornost bi morali prevzeti tisti, ki niso poskrbeli, da bi se oporoke razglasile pravočasno. “Pristojni organi morajo speljati ustrezne postopke, kdo je bil na odgovornih mestih in kaj je naredil, kaj bi moral narediti in ali je storil narobe. Temu sledi ustrezna kazen. Ker je zakon zaupal sodiščem ne pa odvetnikom, pa bi morali le-ti nositi odgovornost,” je dodal odvetnik Damijan Terpin.

Tožiti državo je za javnega funkcionarja najlažje, vendar bi na koncu to plačevali državljani davkoplačevalci – to je nemarno. 

Materialna škoda velika, odgovornega pa ni
V tem primeru je država povzročila državljanom ogromen problem, zaradi katerega noben ne sprejme odgovornosti. Ljudje, ki so izgubili možnost prejema dediščine, ki jim je legalno pripadala, bi morali biti oproščeni vsaj plačil tožnih procesov.
V 140 primerih naj bi prišlo do materialne škode. “O obsegu materialne škode bo odločalo sodišče, se pa to seveda upira zmeraj na izvedence. Če bo to dedič zasebnik, ki bo moral stroške pokrivati sam. Na vsak način stroški bodo nastali in to ne mali,” je dodal Ilc.

Skrivanje in prikrivanje oporok kaže na njihovo nečisto vest
Vprašanje tukaj je, koliko pravic bo ostalo neupravičenih. Odgovornost bi moralo prevzeti tudi ministrstvo za pravosodje, ki je prav tako skrivalo podatke. Odvetnik Terpin pa ob tem dodaja še, da je “skrivanje in prekrivanje samo še dodaten znak da nimajo prav vsi čiste vesti pri tej zadevi.”

222. člen zakona o dedovanju: Zapuščinsko sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč obvesti prizadete osebe o razglasitvi oporoke in jih opozori, da lahko uveljavljajo svoje pravice iz oporoke v pravdi.

Podpredsednica Vrhovnega sodišča je v bran sodišča dejala, da se zadeve vlečejo še pred letom 1991 in nima smisla iskati krivcev za te izgube ter lahko uveljavlja pravico do pozabe. “Zakaj imamo potem sodno vejo oblasti?” pa se sprašuje Ilc

Upravičeno uveljavljanje pravice do pozabe? 
Pravica do pozabe je določena v zakonu, ki se jo uveljavlja le v primeru, če je nek funkcionar umrl ali pa če je zadeva kazensko in disciplinsko zastarela. Tukaj se po mnenju pravnih strokovnjakov ne more kupiti imunitete. “Če je stvar zastarana, ne bomo izvajali postopkov, če pa ne, pa moremo reagirati,” je pojasnil Terpin. Sodišča, ki so hranila stare oporoke, bi se morala vprašati, ali so ti ljudje že mrtvi ali še ne. Če so to ugotovili, bi moralo priti do tega, da se poveže upravne enote in bi morali posredovati novice o morebitni smrti. To prikrivanje in skrivanje postavlja samo dvome. Država bo pridobila zaupanje samo tako, da bo priznala napake in si prizadevala za odpravljanje tovrstnih problematik v prihodnje. Potrebna je transparentnost in jasnost opredeljevanja.

K. Ž.