Janez Janša: “Ko Policija postavlja na laž lastno vlado, lastnega predsednika Vlade, potem je v državi nekaj hudo narobe.”

Datum:

Koalicijske stranke so prevarale volivce, saj so pred državnozborskimi volitvami obljubljale spremembe enotnega plačnega sistema, danes, ko imajo instrumente v rokah, pa se sprenevedajo.

Poslanke in poslanci na petkovi izredni seji obravnavajo predlog priporočila glede anomalij v enotnem plačnem sistemu, ki velja za celoten javni sektor. Po desetletju od sprejema zakona je po našem mnenju čas, da se sistem prevetri z vidika njegove vzdržnosti in konsistentnosti ter opravi več sprememb. Glede na trenutne kritične razmere v zdravstvu in vojski je po našem mnenju smiselno razmisliti tudi od izstopu iz enotnega plačnega sistema za uslužbence na omenjenih dveh področjih. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil predsednik Janez Janša.

Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju:

JANEZ JANŠA: Za normalno delovanje vsake države je enako pomembno dobro delovanje tržnega gospodarstva, se pravi, privatnega sektorja, in dobro delovanje državnega sektorja oziroma pri nas pravimo javnega sektorja, kamor tlačimo vse skupaj, od lokalne samouprave do državnega nivoja in diplomacije. Ko govorimo o javnem sektorju in plačnem sistemu v javnem sektorju, imata dva ključna problema: prvi se imenuje plačilo po delu oziroma neplačilo po delu in učinku, drugi pa primerjanje neprimerljivega.

Jaz sem bil sicer zelo vesel stališča vlade. Ko sem ga prebral, sem videl, da aktualna vlada bistveno bolj hvali enotni plačni sistem, kot pa smo ga mi, ko smo ga pred dobrimi 10 leti uvedli. Enotni plačni sistem, ki je bil uveden leta 2008, ni bil zgolj rezultat neke študije in premisleka na vladni ravni, kaj bi bilo najbolje za plačni sistem v javnem sektorju, ampak je bil rezultat kompromisa, se pravi, tako imenovanega socialnega dialoga s sindikati, ki so bili takrat sicer že kar precej radikalni, ampak v okvirih normale.

Tako je marsikaj v tem plačnem sistemu pač rezultat tega, da je vlada takrat pristajala na socialni dialog do tiste mere, da je sprejela nekaj, kar je bilo usklajeno, ne nujno tisto v posamičnih delih tega sistema, za kar je mislila, da je najbolje, ampak tisto, kar je pač šlo skozi to sito socialnega dialoga. Pogajanja so trajala dolgo in plačni sistem kot velik projekt je bil uveden ob koncu mandata, z jasnim opozorilom, da verjamemo, da je temeljni okvir dober, da pa potrebujemo neko obdobje – takrat smo govorili o petih letih –, v katerem se bo v praksi preverilo, kaj deluje in kaj ne deluje, in se eventualno zadeve kasneje popravijo. Na to izhodišče so praktično pristajali teoretično vsi podpisniki, tudi vsi sindikati, ki so to podpisali. Vedeli smo, da se uvaja izjemno kompleksen sistem, ki bo pravi odgovor o tem, ali je učinkovit v vseh svojih segmentih, lahko dal po zgolj nekaj letih preverjanja v praksi.

Že takrat so bile velike dileme ali pa največji kompromis, na katerega je vlada pristala, stran od tega, za kar smo se zavzemali, je premajhen del sredstev za variabilni del plač, se pravi, za nagrajevanje po delu in učinkih tega dela. Vlada je bila na stališču, da je ta del večji, nekateri najbolj radikalni sindikati so pritiskali v uravnilovko. Na koncu je bil sprejet sistem, kjer je ta variabilni del plače relativno velik, relativno velik glede na to, kaj imamo zdaj v praksi. Ker potem, ko je prišla finančna in gospodarska kriza, je bila prva žrtev varčevalnih ukrepov brisanje tistega dela plače ali pa umik tistega denarja, ki naj bi bil namenjen za nagrajevanje tistih, ki so najuspešnejši.

Problem zdaj s tem je v tem, kar je bilo omenjeno že tukaj za to govornico s strani predstavnika Nove Slovenije, da tudi po tem, ko gospodarske in finančne krize ni več, ko ima proračun presežke, kot pravite, ko vse cveti, da ta variabilni del ali pa ta vsota sredstev za nagrajevanje po delu in učinkih dela ni šel niti na tisto raven, ki je bil dogovorjen, kaj šele da bi se plačni sistem v celoti popravil. In zdaj seveda slovenski javni sektor deli usodo tistih sistemov v svetovni zgodovini, ki so prišli v krizo ali pa propadli zaradi tega, ker so bili s plačami zadovoljni samo lenuhi. Če danes naredite anketo v slovenskem javnem sektorju, boste videli, da bolj kot nekdo dela, bolj ko se nekdo, bolj ko je nekdo obremenjen, boljše rezultate ima, bolj je nezadovoljen z lastno plačo. Nekdo dela manj, bolj išče “krivine”, manj naredi, bolj je zadovoljen s plačo, bolj je tiho, bolj pritiska na uravnilovko, bolj je za to, da ne pride do nikakršnih sprememb.

Zdaj se pozna na učinkih. Gospodarska družba, ki tako ravna na ta način, ki ima plačni sistem, s katerim so zadovoljni lenuhi, slej kot prej propade ali se pa jo rešuje z državnimi dotacijami – res, da je oteženo. Javni sektor ne propade, trpimo pa vsi, ki koristimo ali pa uporabljamo njegove usluge, posledice. Mislim, da ni treba delati ali pa plačati dragih anket, da te besede potrdimo, tudi vladi ni treba delati nekih velikih raziskav v tej smeri, ker so to gola dejstva, o katerih smo vsi, ali pa smo predstavniki praktično vseh strank, ki so danes tukaj v državnem zboru, govorili na predvolilnih soočenjih pred slabim letom.

Zdaj plačni sistem v javnem sektorju je bila ena od tem, ki je bila za razliko od kakšnih drugih predvolilnih kampanj v lanski volilni kampanji pred volitvami v državni zbor kar dobro obdelana v soočenjih na številnih osrednjih medijih. In jaz se ne spomnim predstavnika ene same stranke, ki je danes v parlamentu, ki bi na teh soočenjih govoril tako, kot je danes govorila večina za to govornico, ko je predstavljala stališča, da se ne sme nič spremeniti. Ni bil to samo gospod Šarec, ki je nekajkrat ponovil, kako je treba vojsko izvzeti iz plačnega sistema. Praktično vsi predstavniki strank so bili naklonjeni neki reviziji zdaj po 15 letih in velika večina se je strinjala s tem, da je treba drugače obravnavati administrativni del javnega sektorja in storitveni del javnega sektorja. Tudi večina predstavnikov teh strank, ki ste danes v manjšinski vladi. Od kje takšna sprememba po manj kot enem letu? Od kje takšna moč neuporabe inštrumenta, ki ga ima osrednji medijski prostor v Sloveniji, da noben medij ob teh razpravah ne pokaže razprav pa zatrjevanj od takrat, ampak se vsi delajo, kot da se ni nič obljubljalo, da se ni nič spremenilo. Glejte, to me še vedno preseneča, čeprav sem že veliko videl.

Daleč največje strinjanje, ker se je to vprašanje predvsem vedno fokusiralo na stanje v zdravstvu, neizvedeno zdravstveno reformo, na stanje v Slovenski vojski, ki je trikrat do lani, zdaj že štirikrat dobila negativno oceno, ne bom rekel absolutno, ker ena stranka je imela ves čas pomisleke, ampak daleč večinsko strinjanje je bilo, da pa je treba, ko gre za plačni sistem, najprej nekaj narediti v zdravstvu in pri Slovenski vojski. Zaradi tega smo danes tudi vložili ta priporočila. Dejstvo pa je, da lahko se še tako sprenevedamo in zapiramo oči pred temi problemi, reforma sistema plač v javnem sektorju, bo morala iti v obe smeri, kjer sta danes ključna problema. Se pravi v zagotavljanje daleč večjega dela sredstev za plače za fleksibilni del – se pravi, da bodo tisti, ki bodo v določenem mesecu več naredili, tudi bolje plačani, da bodo njihovi šefi imeli možnost, da jih bolje plačajo, da jih bolje ocenijo, da so bolje nagrajeni, in drugo to – da se naredijo sistemski popravki, tako da se isti kalup ne razteguje enako na storitveni in administrativni del javnega sektorja.

Administrativni del javnega sektorja mora absolutno ostati znotraj enotnega plačnega sistema, pri storitvenem delu pa po 15. letih, mislim da, tudi če iz Lune gledate, je jasno, da nikoli znotraj istega kalupa ne boste našli zadovoljivih rešitev. Ta sistem predvideva, za posamične dele tega sektorja, še posebej za varnostni sistem, možnosti dodatnega nagrajevanja, neke okvire, ki se jih je dalo takrat izpogajat s sindikati, samo glejte, pri Slovenski vojski ta 30 odstotni manevrski prostor je premajhen, ker poklici, kot je vojaški, policijski, pravosodni policist in še nekateri, so danes popolnoma primerljivi z nekim bolj zahtevnim administrativnim delom. Čez en mesec se to lahko spremeni in to ne za 30 %, ampak za 300 odstotnih točk ali pa za 500 odstotnih točk pa tega ne morete nagraditi. Enako je v zdravstvu, ki je kriza ali kakorkoli.

Pametna vlada bi poskušala iskati rešitve, vsaj na tistih točkah ali pa pri tistih segmentih, kjer je problem največji in še vedno je tako, kot smo ugotavljali lani pred volitvami, to, zdravstveni sistem in Slovenska vojska. Pod vsako levo vlado, se obrambna moč Slovenske vojske ali pa slovenske države, vsako leto zmanjša za 5 do 10 odstotkov, toliko manj je kapacitet. Če bo šlo to naprej s tem tempom, se Slovenija še smešit ne bo mogla več, kot se je na zadnje, ko je minister Erjavec poslal 35 vojakov na južno mejo, pa vprašanje koliko od teh jih je sploh šlo, koliko jih je bilo na bolniški ali pa so iskali kakšen dodaten zaslužek, glede na mizerne plače, ki jih pač imajo.

Enako, ko gre za zdravstvo. Tukaj so tudi notranje rezerve. Če pogledate v AJPES, vidite, so pač meseci, ko so na vrhu ne zdravniki, ampak zdravniki in ostali, ki so pač na vrhu nekaterih zdravstvenih zavodov tisti, ki so tudi zdravniki in dežurajo, običajno ob dnevih, ko ni kaj delat, so na vrhu, in tukaj so anomalije in je veliko rezerv tudi znotraj sistema; da ne govorimo o dobaviteljskih mrežah in o tistem lobiju, ki je najbolj zainteresiran, da se tudi zdravstveni sistem uniči, ne spremeni, da je tukaj kaos, da se lahko ribari v kalnem, da se lahko zaračunajo medicinski pripomočki po trikratni ceni, v bistvu je zdravstveni sistem talec tega lobija.

Višje ovrednoten je poklic – recimo v moderni evropski družbi – bolj je zahteven, širše možnosti ima tisti, ki ga opravlja, da najde zaposlitev. Pač in zdravnik, če ni zadovoljen v Sloveniji, bo slej ko prej šel v Avstrijo, Veliko Britanijo, Dubaj in tega se ne da ustavit z mobilizacijo, kot predlagajo nekateri kolegi tamle z leve. Ne, to so poskušali v Venezueli in vidite, kam je to pripeljalo.

Se pravi, tukaj so potrebni koraki naprej, ker se mi zavedamo, da je Slovenija trenutno v rokah manjšinske, se pravi, šibke vlade. Nismo predlagali tega, kar so predlagali kolegi iz Nove Slovenije, se pravi dejansko ločitev vseh tistih delov javnega sektorja, ki so pretežno storitveni, čeprav neka resna rešitev bo mogla it v to smer, predlagali smo zgolj v teh priporočilih premislek o dveh urgentnih točkah, se pravi zdravstvo in Slovenska vojska. To bi tudi čez to vlado moralo iti skozi. Mi smo to pripravljeni podpreti, ker so te rešitve nujno potrebne. In to smo predlagali tudi zaradi tega, ker so predstavniki večine teh strank, ki danes sedite v vladi, to podpirali v soočanjih pred državnozborskimi volitvami.

Sedaj se je pa to vse naenkrat pozabilo. POP TV in nacionalna televizija sta poskrila posnetke iz te soočanj, očitno. Nikjer jih nismo mogli videti sedaj, ko je ta tema aktualna. Verjetno je to zaklenjeno s sedmimi ključi. In danes se tukaj sprenevedamo. Gospod Šarec je stal zraven mene, ko je rekel nekajkrat, da je potrebno vojsko izločiti iz enotnega plačnega sistema. Danes so pa stališča popolnoma obratna. To je prevara volivcev, poglejte. Nekaj obljubljate, ko pa dobite instrumente v roke, pa se pač sprenevedate. In to kljub temu, da gre to na škodo vlade.

Če kdo misli, da je možno to krizo v slovenskem zdravstvu rešiti tako, da se bo minister enkrat sestal z mladimi zdravniki pa potem s starimi zdravniki pa potem z medicinskimi sestrami pa nekaj parcialno obljubil … Poglejte, 24 ur na dan vsak dan lahko minister to počne do konca svojega mandata pa bo rešen majhen problem pa bo drug problem drugje izbruhnil. Najprej je pač treba zagotoviti nek sistemski okvir, da bo sploh možno potem reševanje konkretnih problemov tako, da se ne bo naslednji dan vse podrlo. Lahko se najdejo tudi rešitve, ki jih boste formalno še vedno imenovali rešitve znotraj enotnega plačnega sistema. Meni je vseeno, kako se imenujejo. Dejansko pa je treba najti rešitve, kjer se ne bo primerjalo neprimerljivo in kjer boste različne stvari tlačili v iste vatle.

Tudi enak poklic, ki se opravlja v različnih delih javnega sektorja, ni enako zahteven. Tudi vratar v domu za ostarele ima drugačen ali nima enako težak poklic kot vratar v Nuklearni elektrarni Krško in tisoč podobnih primerov vam lahko navedem. Če bi uspeli povečevati fleksibilni del sredstev za plače v javnem sektorju, potem bi se to dalo mogoče tudi znotraj enotnega sistema do neke mere reševati na ta način, kot sedaj to poskušate reševati s turnejami od kriznega žarišča do kriznega žarišča, od bolnice do bolnice, od zdravstvenega doma do zdravstvenega doma. Ampak ministri vlade niso trgovski potniki, da bi vsak dan potovali okoli in prodajali svoje rešitve. Dolžni so preko vlade in preko večine v tem državnem zboru ali preko soglasja v tem državnem zboru predlagati sistemske rešitve, na podlagi katerih lahko potem predstojniki teh zavodov sami rešujejo te probleme. Samo dati jim morate inštrumente.

Kot rečeno, nismo predlagati neke celovite rešitve ali razmisleka o celoviti rešitvi, za katero smatramo, in tudi ker drugi kolegi iz opozicije so to sedaj predlagali, da bi bila potrebna, ker ne verjamemo, da je ta vlada to sposobna. Predlagali smo pa dve rešitvi, ki ju ta vlada potrebuje, če hoče ta dva problema reševati. Razen če ni talec tistih, bom rekel, predvsem dobaviteljskih lobijev v zdravstvu, ki si želijo, da je tukaj permanentna kriza, da noben o tem ne govori, ki si želijo, da preiskovalna komisija, ki zahteva podatke od Kliničnega centra, tega ne dobi, pa se noben ne razburja, ki si želijo, da tudi, če se kaj ugotovi, potem niso sankcije ali pa tam neko firmo za par sto tisoč evrov preganjajo in mediji to poimenujejo največja afera v zdravstvu, ne preiskujejo se pa zadeve žilnih opornic ali kolčnih protez, vsaj ne javno, in številnih drugih zadev, kjer je odteklo na desetine ali na stotine milijonov evrov. Če je vlada ujetnik tega lobija, potem ne bo reševala niti plačnega sistema v zdravstvu, ker je to vir kaosa, in na podlagi tega kaosa se lahko dogajajo te anomalije.

Enako, če je vlada talka tiste politične opcije v Sloveniji, ki ji samostojna Slovenija ni bila intimna opcija, in se zaradi tega zdaj iz leta v leto maščuje Slovenski vojski, ki je omogočila slovensko osamosvojitev in jo razkraja, potem ne bo reševala problematike plač v Slovenski vojski, kljub temu da je predsednik vlade to obljubil pred volitvami in kljub temu da je večina predstavnikov strank, ki danes sedijo v vladi, to tako ali drugače podpirala.

Podobno velja za slovensko Policijo. Mislim, da ima njihov sindikat čez 20 minut tiskovno konferenco, kjer najavlja, da bo predstavil prave razmere v slovenski Policiji, ne laganje v zvezi z obravnavo problematike nezakonitih migracij plačnega sistema in tako naprej. Zdaj, ko pridemo v situacijo, ko Policija postavlja na laž lastno vlado, lastnega predsednika Vlade, potem je v državi nekaj hudo narobe, nekaj hudo narobe.

In poglejte, izvršilno oblast imate v rokah, dolžni ste ponujati sistemske rešitve za to, da bodo tisti, ki so odgovorni za konkretne korake, imeli v rokah instrumente in zadevo reševali, ne da bo na koncu največjo drastično ceno plačal uporabnik teh storitev, pacient, tisti ki čaka na zdravniško pomoč, ali pa tisti, ki trepeta, da se mu ne bo kaj zgodilo, iz zdravstvenega doma kot v Nazarjah so pa že odšli vsi zdravniki.

Torej, na neki točki se je potrebno odmakniti od tega, kdo je kaj predlagal, kdo je kaj ponudil in gledati v tej smeri, ali je kakšna rešitev realna ali deluje ali pije vodo ali ne.  Hvala lepa.

Celoten govor predsednika SDS Janeza Janše poglejte tukaj:

J. G.

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...