Janez Janša kot registrirana znamka

Datum:

V zadnjih dneh smo lahko v Ljubljani na plakatnih mestih videli plakate trojice umetnikov, ki je postala znana predvsem po tem, da so si nadeli ime politika Janeza Janše, spremenili svoje uradne dokumente s svojimi nekdanjimi imeni in se tako rekoč osebnostno zavezali umetniškemu projektu, katerega bistvo je, da se čisto resno in z veliko mero natančnosti identificirajo s politično osebo ter z njenimi političnimi vidiki.

Gre za črn plakat, na katerem je napisano, da je Janez Janša registrirana blagovna znamka. Spodaj je v drobnem tisku še napisano, da je bila blagovna znamka registrirana pri EUIPO, poleg sta številka registracije in datum.

Foto: Twitter

Nekaj zelo podobnega je precej pred njihovo dejavnostjo naredila skupina umetnikov, ki so sodelovali tako znotraj Laibach, NSK, Irwin, kot tudi v skupini Novi kolektivizem … Šlo je za prikazovanje političnega vrha tedanje totalitarne države skozi mimikrijo izredno podobnih scenografskih, slikovnih in navsezadnje celo glasbenih in oblikovnih učinkov, s katerimi so na nek način pridržali ogledalo nekdanjemu totalitarnemu sistemu. Njihov najbolj znani projekt je vsekakor “plakatna afera”, pri kateri je prav tako šlo za plakat. Na odprtem natečaju za podobo Titove štafete (šlo je za dejavnost, ki naj bi mlade Jugoslavije povezovala skozi kult Tita, dela, bratstva in enotnosti) so avtorji skupine Novi kolektivizem zmagali s predlogom plakata, na katerem je bila podoba, ki so jo uporabili v času nacional-socialistične Nemčije, le z nekaj drobnimi popravki (npr. namesto kljukastega križa je zvezda, namesto orla je golobček in spodaj je tekst “Dan mladosti”). Ko so režimske oblasti to prepoznale, je bilo že prepozno in skozi ta projekt ter razkritje nacional-socialističnega originala se je neposredno lahko videla podobna naravnanost jugoslovanskega socialističnega sistema vsaj v smislu diktature in podobnih estetskih preferenc v izboru podob, ki jih socializem skuša predstavljati kot vzor.

Pri tej skupini Janezov pa gre morda še za korak dlje v smislu osebnega angažmaja, saj so se dobesedno preimenovali, njihova življenja so v upravnem smislu spremenili do te mere, da so se v vsakdanjem življenju identificirali z Janezom Janšo.

Seveda bi bilo vse strahotno podobno skupini Novi kolektivizem, NSK, Irwin in Laibach, če bi bil Janez Janša diktator in bi vodil Slovenijo s trdo roko, imel tajno policijo, tajne uradne liste, bil na oblasti več desetletij in kadriral svoje ljudi v vse pore javnega življenja. Pri plakatni aferi se je ta del zgodbe namreč dogajal v času in prostoru, v katerem je 133. člen dejansko obstajal in za napačno izjavo si lahko dejansko postal politični zapornik (vsi člani Novega kolektivizma so morali v preiskavo, ravno tako tudi vsi člani komisije, ki je njihov plakat izbrala). Takšnih zapornikov je bilo v tem času tudi še kar nekaj po zaporih, nekateri celo mučeni. V tistem času so bili vsi mediji in vse javne ustanove vodene s strani ene same stranke (Komunistične partije Jugoslavije) in v tem času je bila takšna provokacija precej nevarno početje (še 3 leta pred plakatno afero je bilo npr. skupini Laibach prepovedano delovanje pod tem imenom).

Toda v današnjem času seveda živimo v mnogo bolj svobodnem svetu vsaj kar se tiče javnih izjav. Če ne zanikaš ravno holokavsta v javnem prostoru ali prek nekega medija, če ne spodbujaš neposrednega sovraštva ali neposrednega napada na kakšnega politika s svojimi izjavami, se ti skoraj ne more zgoditi, da bi pristal v preiskovalnem priporu ali pa, da bi pristal kar v zaporu zaradi kakšnega umetniškega dela. V tem smislu je njihovo početje nekaj, kar nima nobenih pravnih posledic, v kolikor jih ne bo tožil kakšen od Janezov Janš, ki jih je po Sloveniji kar nekaj.

Ali pa, v kolikor jih ne toži ravno politik Janez Janša …, ki pa je bil v zaporu ravno po plakatni aferi, kajti istega leta (1988), ko je sodišče oprostilo člane “Novega kolektivizma” z obrazložitvijo, da gre za “umetniško delovanje”, se je začelo preganjanje tega istega Janeza Janše, o katerem je govora tudi pri tem plakatu … In prav ta zapornik je bil skupaj z Borštnerjem in Tasićem tudi sprožilo dogajanj, ki so prinesla slovenski republiki samostojno državo.

Ne bom torej posebej poudarjal bistvene razlike. Morda le toliko, da vidimo ključne vidike teh umetniških primerjav. Pri Novem kolektivizmu umetniška skupina uporabi mimikrijo in ponovitev istega, da bi razkrinkala totalitarni vidik političnega sistema, ko gledalec potegne paralelo med nacionalnim in internacionalnim socializmom.

Pri združbi “Janez Janša” pa umetniška skupina uporabi mimikrijo (torej ponovitev istega imena), da bi domnevno razkrinkala politika, ki je bil žrtev totalitarnega sistema (vsaj v toliko, kolikor je moral v zapor) in je v 25 letih samostojne Slovenije vodil slovensko vlado približno 6 let.

V času njegove vlade seveda nismo dobili nazaj diktature ali kaj podobnega, da ne omenjam nikoli povsem razjasnjenih dogodkov okoli afere Patria, v kateri je bil obtožen, da je “na neugotovljenem kraju, ob neugotovljenem času dobil obljubo o darilu”, nakar je po nekaj letih Ustavno sodišče RS razveljavilo obtožbo, ker je primer zastaral, pa je zastaranje potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS …

Pogled iz te strani nam torej daje občutek, da je ta umetniška skupina Janezov izbrala neko politično tarčo, človeka, ki je vsaj v začetni fazi prehoda iz totalitarne družbe in diktature simboliziral boj proti tej diktaturi in je v tem smislu tudi pomagal izpeljati ta prehod (kdor morda ne pozna te zgodbe, naj prosim pogleda tukaj, da ne bom opisoval celotnega poteka osamosvojitve).

Hkrati dovolite, da povem, da je bilo vsem nam, ki smo bili takrat dovolj stari in smo imeli dovolj distance, ker nismo bili del nomenklature, ki je vladala od druge svetovne vojne do leta 1990, jasno, da je bilo takšno početje Janeza Janše v času socializma izredno nevarno. Vsak med nami je namreč poznal kakšno od zgodb, bodisi iz konca svetovne vojne, ko je potekalo množično pobijanje političnih nasprotnikov, bodisi iz časa socializma, v katerem nas je kar nekaj tudi na lastni koži čutilo vsaj kakšen delček moči prepovedi ali pa smo poznali koga, ki je leta in leta preživel v zaporih … Vedeli smo za prisluškovanja, vedeli za Goli otok, vedeli smo za marsikakšno reč, ob kateri nam je bilo jasno, da se je čas po vojni za Slovenijo in po tem, ko se je vzpostavila demokratična vladavina, vseeno dodobra spremenil.

Če torej pogledamo iz te smeri, je umetniška skupina Janezov izbrala tarčo, ki je bila sama po sebi tarča vseh tistih politikov, ki so tudi v javnosti zagovarjali obstoj Jugoslavije, neprimernost osamosvojitve Slovenije, ki so bili dejavni in precej visoko rangirani člani Komunistične partije (marsikdo med njimi, npr. Milan Kučan, je bil tudi formalno nadrejen tajni policiji ali pa so bili vsaj sodelavci tajne policije), hkrati pa je znotraj vseh javnih služb in državnih podjetij bilo v navadi, da so bili višji kadri vedno člani Komunistične partije, kar pomeni, da je bila neke vrste iluzija misliti, da bi se oblast iz njihovih rok kar mirno prenesla na novoizvoljene stranke takoj po vojni za Slovenijo.

Tako je bilo logično, da so med prvimi in najbolj silovito napadali prav Janeza Janšo (kot simbol osamosvajanja, ker je vojaško z dobro odmerjenimi napadi in dobrimi taktičnimi potezami ohromil JLA in s tem omogočil pogajanja). Kajti z njegovo odstranitvijo bi seveda mnogo lažje zavzeli nazaj (tudi ob demokratičnih volitvah) večino položajev, ki so jih seveda že imeli ob spremembi sistema, saj so direktorji, sodniki, tožilci, večina nižjega kadra v vladi, parlamentu in podobnih javnih ustanovah, ostali isti …

Naj zaključim z mojo ugotovitvijo, ki se nanaša na trio Janez Janša.
Njihove umetniške akcije so po svojem bistvu podobne oportunističnim umetniškim projektom, ki so jih dobivali umetniki v šestdesetih ali sedemdesetih letih, ko je bila večina že dovolj jasno seznanjena s tem, da gre za trdo diktaturo in totalitarizem. Toda kljub temu so se umetniki odločali za večje soc-realistične projekte, četudi so tako po umetniški kot tudi po politični plati vedeli, da so ti projekti daleč od dejanske umetnosti. Velik denar, ki je s temi umetniškimi projekti prišel, je omogočil marsikateremu, danes priznanemu akademiku ali vsaj upokojenem profesorju na akademijah po Jugoslaviji, da si je odlično opomogel v finančnem smislu in je živel daleč nad povprečjem navadnih državljanov, delavcev in vseh tistih, zaradi katerih naj bi se država sploh imenovala “socialistična”. Prav tako pa so s takšnimi projekti prišli tudi nazivi in dobre službe na akademijah. Oportunizem agitprop socrealističnih kipov je sicer zahteval nekaj več znanja v obrtnem smislu, pri triu pa gre v glavnem za povsem oblikovno povprečne izvedbe različnih “akcij”. Prav tako so te akcije tudi po usmerjenosti politične diskreditacije na povsem povprečnem nivoju, morda celo bolj povprečne od Laibachovih medvojnih plakatov, ki so sarkastično in s posmehljivim tonom pozivale ljudi v mobilizacijo na podlagi redizajniranih plakatov Jamesa Montgomeryja Flagga (We need you) …

Še en pogled na delovanje je prav tako pomembno prisoten pri tem projektu in bi ga rad dodatno razložil.
Pred kratkim je prof. dr. Tomaž Brejc v enem od svojih objav (osebnih premislekov) na Facebooku objavil kratko besedilo o tem, kako je sodobna umetnost pravzaprav skoraj praviloma odtegnjena nacionalnim determinantam in kako torej praktično ni “slovenske umetnosti”. Celo več: pridevnik “slovenski” je kvečjemu odvečen ali pa pritegne nase “blut und boden” ideološko zaledje, veže se na konzervativne elemente kulture in politike ter je v vseh pogledih za globalno gledalstvo skoraj povsem nezanimiv. Toda hkrati dr. Brejc dodaja, da so razstave narejene za domačega gledalca in da se je v 100 letih modernizma vseeno izobrazilo dovolj strokovnjakov, da bi se tudi pri nas izoblikovali kriteriji, kaj je moderna umetnost, kako jo gledamo in vrednotimo. (Ta povzetek je zelo na hitro, a vseeno povzema bistveno smer.)

Ko torej pogledamo na slovensko umetnost, najdemo redke umetnine, ki vsebinsko izdajajo ali celo vsebinsko izvirajo iz tega kulturnega prostora in se v ta prostor vračajo s svojo umetniško prezenco in potenco na način, ki bi v temelju krepil kulturo v njenem izvornem smislu. Večina umetniških del se naslanja na neko individualno zgodbo, ki bi se lahko zgodila kjerkoli po svetu, naslanjajo se na politična ali filozofska vprašanja, ki bi se lahko odprla kjerkoli, saj so internacionalna, nimajo svojega doma in svojega “genius loci” v skoraj nobenem smislu …

Toda v pogledu na projekt tria Janezov Janš smo nekako zaprti in obsojeni na prostor slovenskih političnih intrig, domačijskih razprtij in na tisti, najbolj pritlehni del “blut und boden” politike, v kateri dejansko ni niti tistega dela nacionalizma, v katerem bi se človek lahko identificiral prek roda, naroda ali kulture, temveč zgolj medsebojna izključevanja na podlagi govoric in nesimpatij. Gre za čisto zaprtost, o kateri bi morda lahko kaj razložili naključnemu tujcu, a bi takšna razlaga trajala ure in ure, saj dejansko tudi kakšnemu Slovencu iz Trsta (če ni ravno star čez 50 in je zaradi svoje domoljubnosti zelo podrobno spremljal dogodke v Sloveniji zadnjih 35 let) ne bi bilo povsem jasno, zakaj so si umetniki izbrali ravno Janeza Janšo …

Tako ta najnovejši projekt postavlja zgodbo Tomaža Brejca na delno laž, kajti Slovenci imamo vsaj en projekt, ki ga je težko umestiti v sodobno umetnost na globalni ravni. Ker bi dejansko imeli težave, kako sploh nekomu, ki ni Slovenec (pa še to je težko razložiti komu mlajšemu), razložiti takšen projekt. Vsekakor bi morali lagati, da gre za diktatorja in nekoga, ki se ga splača izpostavljati zaradi njegove moči in njegovih grozljivih političnih učinkov na državo, hkrati pa bi morali kljub vsemu še vseeno razložiti, da gre za človeka, ki je bil eden od ključnih ljudi pri ustanavljanju te države.

Trio Janezov torej deluje na ravni nekega ogovarjanja in provociranja, pri čemer prav ničesar ne prinaša v prostor kulture. Gre zgolj za igro moči (ker lahko), za igro manjših provokacij, skozi katero si vladajoče elite kupujejo dovolj “iger”, da jim ni treba preveč razmišljati o “kruhu”.

Hkrati pa, naj s tem zaključim, njihovo delo odlično ilustrira tudi druge podobne umetniške projekte in festivale, v katerem se oportunizem prevladujočih marksističnih vzorcev (boasovske kulturne hegemonije) udejanja na način aktivnega agitpropa, ki z mešanico liberalističnih in komunističnih floskul pomaga ohranjati elite na vladajočih položajih.

Sorodno

Zadnji prispevki

Republikanski senator v Kijevu: Ukrajina se mora čim prej pridružiti zvezi Nato

Znani ameriški republikanski senator Lindsey Graham se ta teden...

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

[Video] Golob postregel z novim “golobizmom”

"V tunelu je noč najtemnejša ..." Ne, to ni...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...