Janez Janša: “Pahor ali Šarec ali oba?”

Predsednik SDS Janez Janša (Foto: Urban Cerjak)

Osrednji značilnosti prvega kroga predsedniških volitev 2017 sta katastrofalno nizka udeležba ter dvojna zmaga tranzicijske levice. Druga je pogojena s prvo, delno pa velja tudi obratno. Nesporno pa je daleč najpomembnejši razlog za nizko volilno udeležbo prepričanje večinskega dela volivcev, da volitve niso pomembne. Da se na njih dejansko ne odloča. Da tisti, ki se na volitvah volijo in izvolijo, pravzaprav niso tisti, ki resnično odločajo. Ta »primarni instinkt« volivca je običajno nezgrešljiv. Praktično to pomeni, da večina ljudi zavestno ali podzavestno sprejema dejstvo, da živimo v prikriti diktaturi. Odločajo tisti, ki niso izvoljeni, in ti za svoje odločitve ne prevzemajo nobene odgovornosti. Iz zgodovine vemo, da je prikrita diktatura slabša od odkrite. Pri odkriti je diktator skupaj s svojim krogom vladajočih izpostavljen javno – navznoter in navzven – in prej ali slej za svoja ravnanja tudi odgovarja. V primeru prikrite diktature pa mafijski šefi praviloma nastradajo zgolj v medsebojnih obračunih daleč od oči javnosti.

Nekatere vzroke za takšne rezultate in naš poraz na predsedniških volitvah sem navedel v besedilu “Živi in pusti umreti” https://www.facebook.com/janezjansaSDS/posts/10156692014783572, mnogi še čakajo analize. A v tem trenutku se je pomembno osredotočiti na vpliv obeh posledic na nadaljnjo arhitekturo slovenskega političnega prostora prek skorajšnjih mnogo pomembnejših državnozborskih volitev. V nadaljevanju drame v drugem krogu lahko pričakujemo še nižjo volilno udeležbo, kar pomeni, da bo tretjina ali zgolj četrtina slovenskih volivcev, tj. volivcev pretežno bolj trdega jedra levice, odločila o tem, kdo bo predsednik RS naslednjih pet let. Površinski opazovalci bodo zato izbiranje med dvema odtenkoma rdeče poimenovali za spopad na levici, tisti z globljim vpogledom v zgodovino in sposobnostjo logičnega razmišljanja pa bi mu lahko brez težav rekli tudi “spopad ob Mačkovem breznu”.

Za začetek se velja za trenutek ustaviti pri predsedniških volitvah pred petimi leti, ki so imele podobno končnico. V drugem krogu sta se prav tako spopadla dva odtenka iste barve. Takrat smo podprli Boruta Pahorja, kar se je zaradi različnih razlogov zdelo kot logična, racionalna izbira. Pahor je vseeno predstavljal upanje, da bo predsednikoval drugače kot njegov predhodnik Danilo Türk. A vse od njegove izvolitve naprej so se krepili glasovi, da smo takrat naredili napako. Dolgo časa se mi niso zdeli najbolj prepričljivi, vendar je po petih letih bilanca popolnoma jasna in napako je treba priznati. V času, ko je predsednikoval Borut Pahor, so nam kradli čas, svobodo, volitve in mandate. Ljudje iz njegove stranke v CSD in MDDSZ so kradli celo otroke. Predsednik ob teh dogajanjih ni niti pisnil. Ko je vladajoča koalicija SMC z zakonom v Sloveniji ukinila spol, se je Pahor tik pred referendumskim odločanjem izrekel v prid koaliciji. Res je, da vseh teh zlorab ni bombastično podpiral tako kot njegov predhodnik, ki je grmel, da je treba »opraviti z osamosvojitveno navlako«, in to so mu nekateri v njegovem taboru iskreno zamerili. Tudi sicer je ob intelektualnem dometu kakega Igorja Pribca ali Janka Lorencija težko pričakovati kak dolgoročnejši taktični premislek. Seveda pa takšne domete arhitekti izrojene levice z lahkoto uporabljajo za delanje vtisa in izvajanje grobih pritiskov na podrejene subjekte.

Razumnim ljudem najbrž ni treba več dokazovati, da v Sloveniji obstaja in celo vlada mafija
Vendar je takšna drža dvojne igre na koncu prinesla več škode kot Türkova, saj je bilo tako navzven lažje ustvarjati vtis, kot da gre pri ukradeni državi za povsem normalne postopke, in ne za zlorabo državnih institucij. Več tujih državnikov in diplomatov, ki so se v zadnjih letih srečevali s Pahorjem, mi je dejalo, da je v bilateralnih razgovorih striktno vztrajal na stališču, da v zadevi Patria ni nič narobe in da ne gre za politični proces, da je do skrajnosti olepševal stanje pri urejanju povojnih morišč ter da je ob vsakem pomembnejšem zunanjepolitičnem pritisku na koncu klonil pred mafijo, kar se je nazorno pokazalo ob povabilu Putinu v času najbolj zaostrenega embarga. Mafija je s pomočjo Pahorja izločila daleč najbolj kvalificiranega kandidata za ESČP ter dosegla, da je danes razmerje na Ustavnem sodišču 7 : 2 v smislu svetovnonazorske opredelitve. Sedem ustavnih sodnic in sodnikov trenutne sestave sodišča se namreč bolj ali manj javno prišteva med levičarje. Tujci so Pahorju verjeli bolj kot Türku, ki je postal tudi širše znan po svojem odlikovanju Ertla (o tem je celo kongres EPP sprejel resolucijo), zato jih je lahko tudi bolj učinkovito zavajal. Pred petimi leti je obstajalo upanje, ki ga danes ni več. Tudi največji optimist si mora postaviti vprašanje, ali bi bilo danes z vidika upanja na spremembe res slabše, če bi zadnjih pet let predsednikoval Türk namesto Pahorja? Močno dvomim.

Od odkritja pranja 1000 milijonov (milijarda) evrov za Iran, največjega državnega sponzorja terorizma na svetu, razumnim ljudem najbrž ni treba več dokazovati, da v Sloveniji obstaja in celo vlada mafija. Da je ta v veliki meri ugrabila državo in da poskuša svoje interese uveljavljati in varovati tudi prek vpliva na volitve in njih rezultate. Tisti, ki so še včeraj ob takšnih omembah govorili o teoriji zarote, danes večinoma molčijo. Zato v nadaljevanju ne bom več uporabljal izrazov, kot so strici iz ozadja ipd., temveč izraz, ki ga je za oznako struktur, ki so praktično takoj po osamosvojitvi ugrabile slovensko državo, že leta 1994 uporabil legendarni odvetnik Drago Demšar. Na omizju Nove revije je nekaj časa poslušal napore sogovornikov, ki so se trudili opisati aktualno dogajanje, nato pa je posegel vmes in dejal: “Mafija!” Na začudene poglede prisotnih je ponovil: “Mafija! To, o čemer govorite, ima v svetu že dolgo svoje ime. Mafija! Le da v nobeni državi nimajo tako uspešne in tako vseprisotne kot pri nas.”

Mafija je veliko naporov vložila tudi v nedavne volitve predsednika RS!
Bogato so se obrestovali. Slika predvolilne naslovnice tednika Mladina, v katerem je kraljeval intervju s Kučanom, je napovedovala rezultat volitev po želji mafije. Na vrhu, že čez črto zmage, Borut Pahor; drugi Marjan Šarec, tretja Ljudmila Novak. Napori in kapital so bili v projekt vloženi ne samo zaradi predsedniških, ampak tudi in predvsem zaradi parlamentarnih volitev. Kot vidimo, sta bili zadeti obe tarči. Tretja je bila kljub pozivom krepko zgrešena, a to je trenutno manj pomembno. Borut Pahor je zmagal in s svojo kampanjo javnomnenjsko dvignil tudi svojo stranko, ki ga je dejansko kandidirala, čeprav je za naivne kandidiral s podpisi. Marjan Šarec je dosegel drugo mesto in uvrstitev v drugi krog. S tem so vzpostavljeni dodatni temelji za ustanovitev Stranke Marjana Šarca, za kar si že od samega začetka prizadeva del kroga njegovih podpornikov iz nekdanje stranke Zares.

Še bolj jasno kot pred volitvami se danes kaže želja mafije po uravnavanju političnega prostora za naslednji mandat. Spomnite se leta 2008. Takrat so glasove osredotočali v SD, za del kanibalizirane LDS pa so vzpostavili novo zatočišče v novoustanovljeni stranki Zares. Očitno je, da se želi ta formula ponoviti tudi za volitve 2018: SD kot osrednja stranka levice ter SMŠ kot nov obraz za zagotovljeno večino v DZ. Oboje tudi za pribežališče kanibalizirane SMC, čeprav je to manj pomembno.

Talentiran amaterski igralec z bogatimi izkušnjami, izpiljeno zunanjo podobo in katastrofalno bilanco rezultatov
Naslednja dva tedna bosta pokazala, kako močno držijo mafijski arhitekti strukturi in zaledja obeh volilnih štabov v svojih rokah in kakšna sredstva imajo na zalogi, da uresničijo sanjski rezultat 55 : 45 v korist Boruta Pahorja. Če jim to uspe, potem imajo v žepu idealno izhodišče za naslednje državnozborske volitve. Pa tudi vsi drugi rezultati s tem vrstnim redom predstavljajo korak k istemu cilju. Dvojni zadetek z enim strelom. Glede štaba in zaledja Boruta Pahorja ni dilem, tam je na čelu Dušan Kumer, ki je že za časa Pahorjevega predsedovanja SD kot generalni sekretar stranke skrbel, da je Pahor tudi ob najbolj katastrofalnih potezah vlade (kot sta bili npr. povečanje zadolženosti države za skoraj 20 milijard evrov ter noro slab arbitražni sporazum) na površini delal lep, večkrat tudi konfuzen vtis, stranka pa je kot aparat oblasti v podpalubju delovala kot dobro naoljen stroj. Pri kadrovanju (Masleša, Fišer, Zalar, Ribičič, Škrlec, Cvikl, Jašović, Selan …), obrambi “zgodovine NOB” in privilegijev, obvladovanju represivnega aparata, financah in propagandi. Kot danes vemo, je bila obvladovanost absolutna, sicer ne bi brez problema in v popolni tajnosti oprali kar milijardo evrov za Iran. Kolikor je znano, kaj podobnega nikjer doslej ni uspelo nobenemu podzemlju v nobeni formalno demokratični državi.

Več dilem je pri zaledju Marjana Šarca, kjer je po logiki stvari poleg kadrov nekdanje ZARES in liste Zorana Jankovića tudi nekaj lokalcev in ostalih novincev, ki se v dvojnih ali trojnih kombinacijah ne znajdejo najbolje. A bistveno je, da se v njih dobro znajde sam kandidat, kar kaže ne samo na nesporen talent, ampak tudi na dolgoročne priprave samega projekta. Vse bolj se kaže, kako se v drugem krogu predsedniških volitev spopadata dva mojstra površine, dva igralca. Talentiran amaterski igralec z bogatimi izkušnjami, izpiljeno zunanjo podobo in katastrofalno bilanco rezultatov ter profesionalni igralec z natančno določeno vlogo, razpoznavnim ideološkim profilom in zaledjem ter veliko psihološko prednostjo v razpravi o rezultatih.

Trenutno vlakovna kompozicija nemoteno vozi proti obema ciljema in mafijski strojevodje v ozadju imajo eno samo skrb. Da drugi ne prehiti prvega in tako pokvari taktiko, kako z enim strelom zadeti dve tarči. Če na volitvah namreč zmaga Marjan Šarec, potem ne bo nič iz SMŠ, ampak bodo morali v časovni stiski iskati nov obraz ali oživljati že rahlo ohlajeno truplo SMC. Pa tudi vzgonski veter v jadra SD, ki bi se še okrepil v primeru Pahorjeve zmage, bo umanjkal. 

Pahor je obisk mafijskega šefa vzel kot pogovor s tovariši
Z nekaj domišljije si tako lahko predstavljamo, kako se v temi noči nekaj dni pred drugim krogom predsedniških volitev nekje na škripajočem pesku Poti spominov in tovarištva srečajo Dušan Kumer, Milan Kučan, Bogdan Biščak in Gregor Golobič ter sklenejo, da je nekaj treba storiti, sicer bo Šarec zmagal in tako omogočil zgolj en zadetek namesto dveh. Preveč domišljije? Dogodek, ko je Milan Kučan spomladi leta 2012 obiskal predsednico vlade Alenko Bratušek in posredno skrajšal njen mandat, je znan in priznan. Včeraj pa je končno tudi Borut Pahor v kamero komercialne TV javno priznal, da ga je leta 2011 prav tako obiskal Milan Kučan ter ga nagovarjal, naj se umakne in svoje mesto prepusti Jankoviću. Tudi ta obisk se je iztekel v predčasne volitve. Pahor pravi, da zato, ker se ni uklonil. No, tudi če bi se, bi bil rezultat glede skrajšanja mandata očitno isti. Pravo vprašanje je, zakaj se Pahor ni uprl javno, če se je res uprl, saj je očitno, da bi le to mogoče zaleglo? Zakaj ni sklical novinarske konference in obelodanil nezaslišanih pritiskov? Ker se je bal? Mogoče. A bolj verjetno je, da je obisk mafijskega šefa v bistvu vzel kot pogovor med tovariši in da niti v sanjah ni pomislil na kak resen javni upor. Zato česa takšnega najbrž tudi v naslednjih petih letih od Pahorja, če bi ponovil predsedniški mandat, ne bi mogli pričakovati.

Če odmislimo dejstvo, da gre pri drugem krogu predsedniških volitev za končnico žaloigre, ki se igra vse od leta 1992 naprej, bo spopad pri levem koralu zanimiv. Volivci trde levice so doslej že večkrat dokazali, da znajo v nasprotju z bolj naivnimi pomladnimi volivci glasovati taktično. Tako so se glasovi vzorno prelivali od LDS k SD in Zares, pa od SD k Listi Zorana Jankovića in od tam k Listi Mira Cerarja. A nasprotnik, kaj nasprotnik, prikazani razredni sovražnik v omenjenih primerih je bila Koalicija Slovenija, SDS, desnica … V konkretnem primeru drugega kroga predsedniških volitev 2017 pa kljub propagandnim naporom, kako enega ali drugega kandidata očrniti zaradi povezav z “razrednim sovražnikom”, to vendarle ni osrednji dejavnik. To pomeni, da bodo Igor Pribac, Luka Mesec in Janko Lorenci najbrž glasovali proti Pahorju, bolj “taktično razgledani” Milan Kučan, Gregor Golobič, Janez Zemljarič in Zoran Janković pa bodo glasovali za oba. Neposredno na volilnem lističu za Boruta Pahorja kot predsednika RS in posredno s tem za Marjana Šarca kot predsednika SMŠ. Za novi Zares. Za novo večino na bolj pomembnih parlamentarnih volitvah čez nekaj mesecev.

Janez Janša