Vsi, ki so glasovali v nasprotju s plebiscitno odločitvijo in proti ukrepom za zavarovanje slovenske osamosvojitve, so v samostojni Sloveniji, za katero si niso prizadevali, napredovali ter doživeli časti in napredovanja.
V četrtek je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve Pomurje pripravilo javno tribuno “Pomurje v osamosvojitveni vojni 1991”. Gosta okrogle mize sta bila predsednik SDS Janez Janša in nekdanji poveljnik Teritorialne obrambe v Lenartu Peter Leopold, pogovor pa je vodila kandidatka SDS za poslanko Alja Domjan. V pogovoru sta sogovornika spomnila na ključne dogodke maja 1990 v zvezi z razorožitvijo Teritorialne obrambe oziroma “veleizdajo Slovenije”, kakor je razorožitev poimenoval oče samostojne Slovenije Jože Pučnik. Tudi Pomurje je imelo pri tem svojo vlogo, nekatere občine so orožje predale, nekatere ne, ključni akterji pa za svoja dejanja niso bili nikoli kaznovani.
“Maja 1990 je vlada prvi dan po zaprisegi doživela dobrodošlico, kakršne nobena vlada na svetu prvi dan ni doživela,” se je začetka razorožitve Teritorialne obrambe spominjal Janez Janša. In namesto da bi policija informacije o razorožitvi predala novi vladi, je te informacije predala samo predsedstvu republike, ki pa ni ukrepalo. Zato je takratni obrambni minister Janez Janša poudaril, da prvi odgovorni za razorožitev ne morejo biti takratni poveljniki Teritorialne obrambe v posameznih občinah in da ne moremo zgolj nanje prevaliti krivde. “Prva za to je bila odgovorna jugoslovanska armada, drugo pa takratno predsedstvo republike, ki je bilo po takratni zvezni in republiški zakonodaji poveljstvo Teritorialne obrambe v miru,” je spomnil. Ob tem je potrebno dodati, da informacij o razorožitvi ni imel član predsedstva Ivan Oman, so pa jih imeli Matjaž Kmecelj, Ciril Zlobec in Milan Kučan. In ravno Kučan je na sestanku pri Francetu Bučarju trdil, da o razorožitvi ne ve ničesar. Potem se je po besedah Janeza Janše pričela nekajdnevna bitka s predsedstvom, da je potrebno razorožitev takoj prepovedati. “Kljub temu, da nisem bil povsem neizkušen, preprosto nisem verjel, da gre za dvojno igro. Da človek, ki ve, kaj se v resnici dogaja, za zapisnik tako ‘blefira’,” je priznal. A vse do danes, ko je resnica znana, se Kučan v zvezi s takratnimi dogodki ne želi soočiti. “Nekajkrat sem ga pozival, da se usedeva pred televizijske kamere, da dava poročila na mizo in naj pojasni, zakaj je dobil formalno obvestilo, da se orožje pobira, tri dni po tistem pa je trdil, da ničesar ne ve,” je še dodal.
V dneh, ki so sledili, je Janša spoznal Toneta Krkoviča, ki mu je predal polne informacije o tem, kaj se v resnici dogaja, in da se “orožje odvaža zato, da ga ne bi dobil Janša”, kot se je izrazil tovariš Čop. “Stvar je bila jasna, gre za to, da so želeli, da nova Demosova oblast ne bi imela nikakršnih možnosti, da izpelje osamosvojitev Slovenije, kajti če smo goli in bosi, iz tega ne bo nič,” je dejal. Demosova vlada je na razorožitev odgovorila z manevrsko strukturo narodne zaščite, s katero so reorganizirali ostanke orožja, nekatere občine so orožje tudi dobile nazaj. “Do plebiscita smo na noge postavili strukturo kakšnih 20 tisoč mož, ki so za silo zavarovali plebiscitno odločitev. Če tega ne bi storili, potem tudi plebiscita decembra 1990 ne bi bilo,” je opozoril Janša. Več o omenjenih dogodkih si lahko preberete v Beli knjigi Slovenske osamosvojitve, v kateri so zbrani vsi pisni dokazi o tem, kaj se je v tistih dneh v resnici dogajajo.
Nekdanji poveljnik Teritorialne obrambe in organizator manevrske strukture narodne zaščite v Lenartu Peter Leopold pa je v nadaljevanju nazorno opisal dogajanje v pokrajinskem štabu vzhodne Štajerske. Ko je kot poveljnik ugotovil, kaj se pravzaprav dogaja, so na svetu za ljudsko obrambo na njegov predlog sprejeli sklep, da predaje orožja ne dopustijo oziroma da se to ne sme zgoditi. Kljub temu so jim orožje odpeljali, kasneje pa so ga na Ptuju “ukradli” nazaj. “Pravzaprav smo morali svoje orožje od jugoslovanske armade ukrasti nazaj, še danes pa trdim, da jugoslovanska armada ni vedela, koliko našega orožja smo ukradli nazaj, sicer bi se stvari lahko odvile povsem drugače,” je dejal.
Nasprotniki slovenske osamosvojitve ovirali sprejetje proračuna, da SV ni bilo mogoče finančno podpreti
V zvezi z vprašanjem nastajanja Slovenske vojske je bil Janez Janša jasen, da je le-ta nastala z odporom proti razorožitvi Teritorialne obrambe leta 1990, z vzpostavitvijo manevrske strukture narodne zaščite. “Temne ure” za Slovenijo so se odvijale tudi februarja 1991, ko se je lansirala Deklaracija o miru, v kateri so njeni avtorji zapisali, da Slovenija sploh ne potrebuje lastne vojske. “Tako deklaracijo lahko lansira neka civilna iniciativa, problem pa je bil, da je bila lansirana s štirimi podpisi članov vrhovnega poveljstva, treh podpredsednikov Demosove vlade, nekaterih ministrov, nekaterih političnih strank, tudi nekaterih podmladkov Demosovih strank,” je opozoril. Nasprotniki slovenske osamosvojitve so bili izredno aktivni tudi v državnem zboru, kjer so v tistih časih ovirali sprejetje proračuna, s čimer slovenske vojske ni bilo mogoče finančno podpreti, kar je vselej eden ključnih vidikov njenega uspešnega delovanja. “Vsi, ki so imeli v plebiscitu odgovornost do ljudstva, torej tisti, ki so bili na funkcijah in so glasovali v nasprotju s plebiscitno odločitvijo in proti ukrepom za zavarovanje slovenske osamosvojitve, so v samostojni Sloveniji, za katero si niso prizadevali, napredovali ter doživeli časti napredovanja,” je zaključil predsednik SDS in pri tem izpostavil nekatera imena.
Peter Leopold pa je ob koncu opisal dogodke v povezavi z napadom na Gornjo Radgono v času slovenske osamosvojitve, v katerem je jugoslovanska vojska pod vodstvom polkovnika Popova vdrla v mesto in ubila dva civilista.
J. G.