Janez Škrabec: zgodba o marksistu, ki smuča z Lukašenkom in prisega na Novo Slovenijo – 2. del

Foto: STA

Od pristanišča v Odessi preko terminala Čehov do kanalizacije zgornje Dravske doline. Pregovor, da ni vse zlato, kar se sveti, kaže tudi senčno stran Škrabčevega poslovanja. Reporter je pred časom pisal o kriminalnem ozadju Škrabčevega ruskega posla z avtomobili, saj naj bi šlo za tako imenovani reeksport avtomobilov. Lade, ki naj bi jih njegovo podjetje uvažalo v Ukrajino, naj tja ne bi niti prišle, saj naj bi v pristaniščih Odessa in Iljičevsk zamenjali dokumente, avtomobile pa poslali nazaj v Rusijo.

Pri tem naj bi se po besedah Miodraga Pavkovića, takratnega Škrabčevega partnerja, služil velikanski dobiček. Pavković je bil, kot je poročal Reporter, eden od partnerjev Transtradea, a naj bi ga izigrali in nezakonito izbrisali njegov petinski delež, kar je kasneje na sodišču uspešno dokazal. Po njegovih besedah naj bi Škrabec takrat prevzel za 40 milijonov dolarjev neplačanih terjatev, ki so jih na ruskem trgu imela nekatera podjetja iz nekdanje Jugoslavije. Toda ruski revizorji so v začetku tisočletja odkrili, da je šlo za terjatve, ki sploh niso obstajale, vsota pa naj bi bila kar desetkrat večja – 400 milijonov dolarjev.

Interevropa v sporen projekt vložila 140 milijonov evrov
V fokusu medijev se je Škrabec znašel tudi v povezavi z gradnjo avtomobilskega terminala v Čehovu v Rusiji, ko je Intereuropa pod vodstvom takratnega predsednika uprave Andreja Lovšina v sumljivih okoliščinah v projekt vložila 140 milijonov evrov. Tožilstvo ”grešnemu kozlu” Lovšinu očita zlorabo položaja, ker je leta 2007 šel v gradnjo brez soglasja nadzornega sveta. A poznavalci vedo povedati, da je Lovšin le žrtev, glavni ”integrator” projekta je bil prav Janez Škrabec, saj je terminal gradilo prav njegovo podjetje.

Zemljišča v Čehovu je Intereuropa namreč kupila od Konstantina Belousova, tedanjega direktorja družbe Riko Maš, ruske hčerinske družbe podjetja Riko. Belousov je Intereuropi zemljišča prodal za 35 milijonov evrov, in to le tri dni zatem, ko jih je kupil za 10 milijonov evrov. V preiskavi je bilo ugotovljeno, da je večina kupnine, 25 milijonov evrov, končala na računu LGT Bank v Vaduzu. Koprsko sodišče je sledilo predlogu tožilstva in liechtensteinske pravosodne organe pozvalo k razkritju podatkov o računu LGT Bank v Vaduzu, a je bila prošnja zavrnjena, čeprav je Liechtenstein zavezan k spoštovanju Evropske konvencije o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah in Konvencije o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji. In zakaj je prišlo do zavrnitve? V obtožnici piše, da so pri liechtensteinskih pravosodnih organih posredovali ne samo Andrej Lovšin, ampak tudi Janez Škrabec, Aleksander Belousov in Jozo Dragan, čeprav je bilo po trditvah tožilke zaprošenim pravosodnim organom jasno sporočeno, da se postopek vodi le zoper Andreja Lovšina.

Na sojenju na koprskem sodišču je Škrabec prodajal pravljice, da ”razen poslovnega sodelovanja med slovensko družbo Riko in rusko družbo Riko Maš ni drugih povezav. Pa čeprav je v prvem delu imena te družbe beseda Riko; tega so si sposodili od nas, ker ima Riko tak ugled v Rusiji.” To, da je Intereuropa 20 od skupaj 35 milijonov kupnine nakazala v Liechtenstein, se Škrabcu ni zdelo popolnoma nič neobičajnega, dejal je: ‘Skoraj vsi nepremičninski posli se delajo tako, pa ne samo v Rusiji.”


Miselnost, ki veje iz zadnjega stavka, mu je letošnje poletje potrkala na vrata v obliki kriminalistične preiskave zaradi suma storitve kaznivih dejanj gospodarskega kriminala v zvezi z vodenjem projekta izgradnje kanalizacijskega sistema, za katerega so občine (Dravograd, Muta, Vuzenica, Radlje in Selnica ob Dravi), država in EU plačale skupaj 37 milijonov evrov. Riko je tudi po zaključku izgradnje kanalizacijskega omrežja v Dravski dolini pridobil še 40-milijonski posel izgradnje vodovodnega omrežja, pogodbo je letos marca v Dravogradu podpisal prav direktor Škrabec. Riko v projektu nastopa kot ”vodilni partner”, s področja gradbeništva se mu pridružujejo podjetja Slemšek, Kostmann in Pomgrad v lasti Stanka Polaniča.

Mimogrede, ob obisku kriminalistov na sedežu Rika je slovenski javnosti spolzel pomemben detajl na fotogaleriji hišne preiskave, ki so jo objavili na portalu siol.net, ki je sicer v lasti Telekoma Slovenije, bilo je videti tudi Marka Pogorevca, ki je najbrž ob preiskavi opravljal vlogo Škrabčeve priče.

Celotna fotogalerija je dostopna na tej povezavi.

Integrator, ki je nekoč prisegal na Forum 21, danes prisega na Novo Slovenijo
Čeprav Škrabec zase trdi, da je pri svojem sodelovanju s političnimi strankami pragmatičen in da v življenju ne potrebuje velikih zgodb, temu ni tako. Po aktivni participaciji v Forumu 21 se Škrabec v zadnjih letih vse bolj aktivno vpleta tudi v slovensko politično življenje, kjer odkrito podpira Novo Slovenijo. Pred meseci je v intervjuju v oddaji Dora na
Idea TV odkrito dejal: ”Če bi Kučan imel stranko, bi jo volil. Zdaj sem volil Ljudmilo Novak, ki je kandidirala v Ribnici, in program njene stranke.”

Škrabec, ki je nekoč pravil, da je njegov najboljši prijatelj Jožef Školč, danes največ časa preživi z vplivnim lobistom Markom Pogorevcem, lastnikom svetovalnih družb Atlantik Group d.o.o. in Fronteks d.o.o., v prostem času pa svetovalec za varnost Telekoma Slovenije. Prav Pogorevc naj bi bil ključen človek pri ”interesni poroki” med Škrabcem in Novo Slovenijo. Na vprašanja, s kom se druži v prostem času, Škrabec sicer odgovarja: ”Odkrito povem, da se družim po interesih. Največkrat je tako, da povabim koga na večerjo, da bi se z njim kaj dogovoril.”

No, in tako je Škrabec decembra 2012, najbrž v luči zaključka uspešnega leta, v svoji blejski vili Vila Dvor organiziral slavnostno večerjo, ki so se je udeležili predsednik Borut Pahor, predsednica NSi Ljudmila Novak, vodja poslanske skupine NSi Matej Tonin, Janko Jenko, takratni izvršni direktor Državljanske liste, takratni generalni direktor Policije Stanislav Veniger, pa pomembni akterji gospodarskega parketa Tine Svoljšak, takratni član uprave Darsa, Blaž Košorok, takratni generalni direktor HSE, Boris Novak, generalni direktor Pošte Slovenije, Dušan Zorko, predsednik uprave Pivovarne Union, bivši generalni direktor RTV Slovenija Anton Guzej in takratni nadškof Anton Stres. Ko so mediji v naslednjih dneh začeli postavljati vprašanja o ”večerji v Škrabčevi vili”, je Škrabec hitel pojasnjevati, da se je družba zbrala v čast 70. rojstnemu dnevu nadškofa Antona Stresa ter da je on zgolj posodil svojo vilo.

Pri Škrabcu Tonin predstavljal svojo knjigo Upanje za Slovenijo
Odkrite simpatije med Novo Slovenijo in Janezom Škrabcem ter njegovim omrežjem se v nasprotju s preteklimi leti pravzaprav več ne skrivajo. Tako je pred tedni, natančneje 4. oktobra letos, v ”skednju” Škrabčeve domačije v Hrovači pri Ribnici Škrabec tako organiziral poseben dogodek v čast Mateju Toninu, vodji poslanske skupine NSi. Na srečanju, na katerem so za 10 evrov prodajali knjigo ”Upanje za Slovenijo”, ki naj bi jo napisal Tonin, se je zbrala pisana druščina. Na spletni strani Škrabčeve domačije so zapisali, da Tonin v svoji viziji ”ponuja svež pogled voditelja nove generacije, postavljene v realnost četrtstoletne države”, na dogodku pa naj bi se iskrili ”politična zagnanost, mladostni entuziazem in trden vrednostni sistem mag. Mateja Tonina”.

Na Facebookovem profilu družbe Riko so objavili tudi obsežno fotogalerijo z dogodka, ki so ga poleg Janeza Škrabca, ki je skupaj z Robertom Ilcem sedel v prvi vrsti, obiskali tudi Metka Tekavčič, dolga leta najvplivnejša dama Socialnih demokratov, lobist Božo Dimnik, ki je znan po vlogi ”integratorja” levice in vrhov slovenske cerkve, ter njegov nečak Marko Kryžanowski, pomemben solastnik ACH nekoč mogočnega Hermana Rigelnika, ter bivši predsednik uprave Petrola, lani v drugo obsojen na leto dni pogojne kazni zaradi zlorabe notranjih informacij z delnicami Petrola.

Posledično, izhajajoč iz vsega navedenega, je evidentno dejstvo, da imata Janez Škrabec in njegovo omrežje izjemen vpliv na delovanje Nove Slovenije. Pri izpostavljanju ”integratorske” vloge Marka Pogorevca je potrebno izpostaviti še informacijo, da naj bi Kučan že večkrat obiskal Pogorevca na sedežu Telekoma na Vilharjevi. Če k temu dodamo dejstvo, da je Škrabec še danes osebni prijatelj Milana Kučana, s katerim se redno srečujeta, postanejo povsem upravičeni dvomi v delovanje Mateja Tonina v primeru glasovanja o ”Kučanovi pokojnini” v času druge Janševe vlade. Takrat je Matej Tonin dejal, da bo naredil ”konec maščevalni politiki”, in podprl opozicijsko zakonsko dopolnilo, s katerim nekdanji predsednik Milan Kučan ni izgubil pravice do razlike med pokojnino in 80 odstotki plače predsednika republike. Milan Kučan namreč prejema redno pokojnino v višini 1.623 evrov, preostali znesek do 3.220,96 evra pa je razlika do 80 odstotkov plače predsednika države. Kasneje se je ”zgodilo” še vabilo Milana Kučana za evropskega poslanca NSi Lojzeta Peterleta, ko se je slednji udeležil okrogle mize Foruma 21 ”o aktualnih dilemah in prihodnosti Evropske unije”. Po kazenski ovadbi, ki so jo veterani slovenske osamosvojitve letos vložili zoper Milana Kučana, Cirila Zlobca, Matjaža Kmecla in Dušana Pluta, pa je zaradi nestrinjanja s to potezo Peterle celo izstopil iz VSO.

Izhajajoč iz ugotovitev lahko upravičeno domnevamo, da je prav s premišljenim pristopom Janeza Škrabca, ”integratorja za srečo ljudi”, stranka Nova Slovenija v zadnjih štirih letih pristala v nehvaležnem naročju enega trenutno najvplivnejših politično-gospodarskih omrežij, ki deluje v Sloveniji.

Andrej Žitnik