“Slovenska demokratska stranka je za demokracijo in je proti vsakemu totalitarizmu. Na tej osnovi smo pripravljeni vedno in povsod sodelovati v dobro Slovenije, za blaginjo Slovenije z vsakomur, ki brez težav in dodatkov podpiše ta stavek, pa če se imenuje levi ali desni, socialni, krščanski ali liberalni demokrat. A demokrat in demokratičen, ne po imenu, ampak po delu in prepričanju, biti mora.”
V nadaljevanju objavljamo nagovor predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janše, ki ga je imel na slavnostni akademiji stranke, ki je potekala v Cankarjevem domu. Nagovor ni avtoriziran!
Spoštovani kolegice in kolegi, dragi Manfred, spoštovane dame in gospodje, cenjeni vsi gostje.
Hvala za tako lepo udeležbo na današnji akademiji. In kot je bilo rečeno že prej, še posebej smo veseli vseh vas, ki ste bili zraven tudi pred 30 leti, ko sta se v tej isti stavbi ustanavljali obe naši predhodnici. V času, ko je slovensko pomladno drevo poganjalo prvo cvetje in tudi s temi našimi predhodnicami, obrodilo prve sadove, so v takratni enopartijski državi nastajale politične organizacije, ki so bile temelj za demokratične spremembe in tudi za osamosvojitev Slovenije. Gradili so jih mnogi, ki jih danes žal ni več med nami. Ob 30. obletnici se jih z veliko hvaležnostjo spominjamo.
“Nič se ne zgodi brez ljudi in nič ne traja brez institucij,” je izrek, ki ga pripisujejo enemu od očetov Evropske unije Jeanu Monetu. Ta stavek nam podzavestno odzvanja v glavi, ko danes primemo v roke knjigo, ki jo imate tam in verjamem, da ste jo že prejeli v roke tekom današnjega dne. Knjigo dr. Milana Zvera o tridesetih letih poti, ki jo je prehodila Slovenska demokratska stranka. Slovenske demokratske stranke danes ne bi bilo brez poguma ustanovnih članov, obeh naših predhodnic in zagotovo ne bi obstajali in trajali 30 let brez dobre organiziranosti, sposobnosti preživetja in poguma tudi v najbolj viharnih časih. Teh viharnih časov pa je bilo na naši poti, kot vsi dobro vemo, na pretek. Že nastanek obeh predhodnic SDS so hoteli preprečiti s političnimi, administrativnimi in kazenskimi pritiski. Ko to ni uspelo, so medijsko morili Jožeta Pučnika, Franceta Tomšiča, Dimitrija Rupla, Rudija Šeligo, Marjana Vidmarja, Dimitrija Kovačiča in mnoge druge, ki so bili stalna tarča takoimenovanih neodvisnih medijev. Mnogim so pošiljali kazenske ovadbe, davkarijo in udbovske trojke za vrat. Danes si nekdo, ki tistih časov ni doživel, težko predstavlja takratne razmere, to kaotično zmes poguma, neizkušenosti, vztrajnosti, naivnosti, pa tudi močne vere v uspeh in v končni cilj. Vrstile so se zmage in porazi, delale so se napake, tudi strateške, a pot se nikoli ni izgubila izpred naših oči in vedno smo našli to pot iz puščave in zablod tranzicijskega močvirja, ki je v Sloveniji žal še vedno prisotno.
Zdržali so ljudje, vsaj večina njih, in nastajala je SDS, ki je iz ruševin zbrala in ponovno združila državotvorne moči nekdanjega Demosa. Iz dveh strank, od katerih se je leta 1992, ko smo na prvih volitvah po sprejetju nove ustave prvič volili v DZ, se je ena od teh dveh naših predhodnic komaj prebila v DZ; druga pa je iz njega celo izpadla, ampak iz tega smo potem z združitvijo začeli graditi nekaj, kar je danes daleč največja in najuspešnejša stranka v Sloveniji. Stranka, ki ima od takrat za seboj osem zmag na volitvah, na lokalnih, državnozborskih in evropskih, močne korenine v vseh delih države ter ugled in vpliv tudi v sestrskih političnih družinah v svetu in v Evropi. Stranka, ki je bila tri desetletja neločljiv, od začetka nosilni steber slovenske osamosvojitve, bila je neločljiv del boja za demokratično preobrazbo in odpravo drugorazrednosti ter ponovnega vstopanja v evropske civilizacijske tokove. Veliko te zgodovine smo videli v slikah in videoprojekcijah prej na ekranu in to mi omogoča, da o tem govorim manj. Tisto, kar je pomembno poudariti ob 30. rojstnem dnevu SDS, je to, da je bila SDS tudi v časih največjih napadov sposobna ravnanj, ki so omogočila ne samo “stati in obstati”, temveč tudi nadaljevati pot. Pot zvestobe sebi, svojim vrednotam in Sloveniji. Ko smo bili najbolj oblegani in ko smo dobivali tudi nože v hrbet in smo se bili prisiljeni braniti na vseh koncih, smo poleg obrambe zmogli tudi programsko ofenzivo. Tudi takrat je bila stranka sposobna oblikovati predloge za večjo blaginjo Slovenije namesto tistih, ki so imeli škarje in platno v rokah, vendar njihov cilj ni bilo delo za skupno dobro, temveč oblast za vsako ceno. Tudi sredi največjih zlorab državnih institucij zoper SDS in sredi medijskih umorov smo se bili sposobni zbrati k trezni razpravi in se vmes velikokrat tudi – nasmejati. Torej, niso nas uničili s tem in zaradi tega je Slovenija danes na pragu, času bistrenja in brstenja. Nekateri boste rekli, da do tega prihaja pozno. Strinjam se, do tega prihaja pozno, zelo pozno, a brez SDS tudi te pozne priložnosti ne bi bilo. Že na začetku slovenske tranzicije je slovenski pisatelj Drago Jančar napovedal ta čas, ki je pred nami, z naslednjimi besedami. Rekel je približno takole: “Ni vsak antifašist demokrat, je pa vsak demokrat avtomatsko antifašist in antikomunist. Demokratu je za demokracijo in vsak demokrat to podpira in je proti vsakemu totalitarizmu.”
Slovenska demokratska stranka je za demokracijo in je proti vsakemu totalitarizmu. Na tej osnovi smo pripravljeni vedno in povsod sodelovati v dobro Slovenije, za blaginjo Slovenije z vsakomur, ki brez težav in dodatkov podpiše ta stavek, pa če se imenuje levi ali desni, socialni, krščanski ali liberalni demokrat. A demokrat in demokratičen, ne po imenu, ampak po delu in prepričanju, biti mora.
Rekli boste, ali v Sloveniji sploh obstajajo stranke, ki tega osnovnega testa ne zmorejo? Da, žal, obstajajo. Vsi vemo, da obstajajo. Kajti stranka, ki glasuje proti Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, se ne more šteti za demokratično. Lahko je lista čigar in česar koli, demokratična pač ni. In nima nič skupnega z Evropo vrednot, Evropsko unijo in evropsko civilizacijo. Evropska unija, kot je prej dejal naš prijatelj Manfred Weber, je nastala ravno zato, da se preprečijo tragedije iz preteklosti, da nastane politična družina, ki se je sposobna upreti vsakemu totalitarizmu in ki je sposobna zagotavljati svobodo od Lizbone do Baltika in od Baltika do Jadrana. Mimogrede, v tej resoluciji, ki jo omenjam, piše, da napačna politika do zgodovine navaja na spodbujanje sovraštva in nestrpnosti do drugače mislečih. Uresničevanje te ugotovitve člani in članice SDS praktično žal še vedno vsak dan občutimo na lastni koži.
Zato mi jasno povemo: Hvala, ne, totalitarci vseh barv ste onkraj vrednostnega središča slovenskega naroda in onkraj vrednot evropske civilizacije. Pravzaprav ste nevarnost za oboje. Lahko o sebi mislite karkoli, lahko hreščeči zvočniki vaše propagande ustvarjajo kakršnekoli privide – na koncu je vaše ravnanje tisto, ki vas izdaja. Lahko se imate za prvorazredne, ampak dokler ne boste stopili iz sence totalitarizma, ne boste del demokratičnega loka slovenske in evropske politike.
Po naši zmagi na lanskoletnih parlamentarnih volitvah se je odprla velika razprava o tem, kdo bi s kom sodeloval, kje so ločnice, kaj je ločnica. Tukaj je ločnica. Za dobro države, za skupno dobro lahko sodelujejo demokratične stranke, ki brez vsake rezerve glasujejo za resolucijo Evropskega parlamenta o totalitarizmih, ki imajo negativen odnos do vsakega totalitarizma, ne glede na to, ali jim dajo desni ali levi predznak, takšno ali drugo ideološko barvo. Demokrat je tisti, ki je proti vsakemu totalitarizmu. A spoštovani, ta odgovor je bil potreben zaradi te razprave, ki se je pač vlekla doslej eno leto in na katero smo doslej mogoče malo premlačno odgovarjali.
Rojstni dan stranke je priložnost, ko vržemo en pogled v preteklost, pozornost pa je seveda usmerjena v prihodnost. In o tej prihodnosti se splača pogovarjati, o njej je prej govoril naš prijatelj Manfred Weber. In morda še nikoli po letu 1991, po osamosvojitvi, doslej našega rojstnega dne nismo praznovali v času, ko bi bila prihodnost, ki je pred nami, tako odprta in tako malo samoumevna. Toliko različnih možnosti je pred nami in niso vse dobre. Star pregovor pravi, da je za luknjo v ladji in zato, da potopiš ladjo, dovolj en sam pijan mornar, da pa ladjo izgradiš, pa je potrebno na stotine pridnih rok in ogromno znanja. Torej, ta prispodoba danes zagotovo vsaj deloma velja za Evropsko unijo in 26. maja so pred nami volitve v Evropski parlament.
Vedno v zgodovini pride čas, ko mora vsaka skupnost in vsak narod premisliti o svojem mestu v svetu in pred temi volitvami je tak čas prišel za Evropo. O nekaterih ključnih izzivih je prej govoril, upajmo, bodoči predsednik Evropske komisije Manfred Weber in tega ne bom ponavljal. Ocena je bila dokaj točna. Tisto, kar je v Sloveniji, ki ima žal zelo nizko udeležbo, participacijo na evropskih volitvah, danes mislim da nekoliko bolj jasno precej večjemu delu volivcev kot pred petimi leti, ko so bile zadnje volitve za evropski parlament, je vsaj to, da je EU precej drugačna kot leta 2004, ko smo se EU pridružili, ali kot leta 2003, ko smo z velikansko večino glasovali za vstop v EU in v NATO. Ko smo končno dočakali nek trenutek, ki so ga sanjale generacije, da se Slovenci ponovno povežemo z drugimi narodi zahodne civilizacije. Desetletje n pol, ki je sledilo našemu vstopu v Evropsko unijo, v teh petnajstih letih, smo najprej živeli medene tedne ponovno združene Evrope, se nato spopadali z gospodarsko krizo ter se na koncu soočili z množičnimi migracijami in Brexitom. Ta izziv še vedno traja. Brexit, odhod Velike Britanije iz Evropske unije, predstavlja enega največjih šokov, verjetno največji šok, kot bo pokazala prihodnost, od nastanka EU dalje. Iz EU, ki se je doslej le širila, odhaja ena njenih največjih članic.
EU zaradi tega ni razpadla in tudi jutri še ne bo, se je pa zaenkrat ustavila. In bi se slepili, če tega ne bi videli in naenkrat je, in nekateri to odkrito zagovarjajo, postala možna tudi vožnja nazaj. Se pravi v nek čas fragmentirane Evrope, ki je sicer vseboval tudi daljša ali krajša obdobja miru, v glavnem pa je prinašal slej kot prej in to praktično kot smo videli v prejšnjem stoletju, vsaki generaciji strašno trpljenje in uničenje. Torej nekaj česar, verjamem, si nihče ne želi ponavljati. Že sam obstoj možnosti oziroma potrditev možnosti v praksi, da država zapusti Evropsko unijo, povečuje nestabilnost. In nestabilno okolje samo po sebi vedno krepi egoizme in preprečuje dobre kompromise, ki so od samega začetka temeljni način delovanja Evropske unije.
Zadnje krize, še posebej migrantska, so dodatno razgalile neko precej skrito, poznavalcem pa zelo očitno nevarnost za obstoj Evropske unije in to so dvojna merila. Zaradi svoje specifične teže, številčne zastopanosti v bruseljski administraciji, zaradi potencialov, ki so očitni, v Evropski uniji obstajajo velike članice, ki vse to imajo in imajo večjo specifično težo. Zelo sebično bi bilo, če bi rekli, da je ta večja specifična teža in ta večji vpliv nekaj, kar je krivično. Ker kadarkoli se zgodi neka večja kriza, vsi najprej gledamo Nemčijo, Francijo in ostale države, kaj bodo oni storili. Se pravi iz tega naravnega položaja večjega vpliva, večjih možnosti, večjih potencialov, izhaja tudi večji vpliv, ampak tudi večja odgovornost. Tisto, kar v zadnjem času na nekaterih primerih skrbi in predstavlja, bom rekel enako grožnjo za prihodnost EU kot zunanji pritisk v obliki migracij ali kakšne nevarnosti z Vzhoda, pa so dvojna merila. So primeri, ko neka velika, vplivna država znotraj EU svoje nacionalne probleme z lahkoto razglasi za evropskega, ko pa ima neka manjša država članica nek svoj nacionalni problem, pa je velikokrat z lahkoto spregledana. Nihče ne prilagaja merila njej. V skrajnih slučajih pa je lahko takšna država članica obsojena, da je sebična, itn. V zadnjih letih smo doživeli nekaj primerov, ki to nevarnost pospeševanja dvojnih meril precej, precej povečuje.
EU je močna, ker je to skupnost, v kateri zaenkrat hvala bogu vsaj še v največji meri, mišljeno je pa, da v celoti, veljajo pravila. Velja vladavina prava. Ne velja pravica močnejšega, ampak vladavina prava, kot sami vemo iz naših domačih izkušenj, ogroža uporaba dvojnih meril. Eden od teh primerov je, ko evropske institucije z veliko lahkoto obravnavajo dejanske ali pa namišljene kršitve v nekaterih članicah EU, še posebej tam, kjer so vlade konservativne ali pa krščansko demokratske, ko pa gre za države z vladami socialistov, liberalcev ali kvazi liberalcev, pa takšnih obravnav ni. To je nekaj, kar v Sloveniji vidimo in občutimo v zadnjih letih na lastni koži. Skrbi nas tudi to, da se je za zakrivanje dvojnih meril razvila neka nesmiselna, ideološka debata o tem, katera demokracija je več vredna in v Evropi sedaj razpravljamo o spopadu med različnimi demokracijami. Napredne sile naj bi prisegale na liberalno demokracijo, nazadnjaške pa na iliberalno demokracijo. Ko ta trik pogledamo od blizu, vidimo, da gre zgolj za trik, kajti demokracija je pač demokracija. V osnovi ni ne liberalna in ne iliberalna, ampak gre za način odločanja v svobodni družbi, pri katerem ima vsak polnoletni in opravilno sposoben človek en glas.
Pridevniki, kot so socialna, krščanska ali liberalna demokracija, so vrednotni. Označujejo različne politične usmeritve, ki pa so vse demokratične, kadar pristajajo na svobodno družbo s splošno volilno pravico in zavračajo vse totalitarizme enako. Do nedavnega je veljalo, da nobena demokracija ni “vrednejša” od drugih. Nato pa se je pojavil trik. Začeli so razlagati, da je prava demokracija zgolj liberalna. Da so trik pograbili in uporabili liberalci je jasno, saj gre to njim na kožo. Da so to uporabili socialisti, je tudi vsaj za nas samo po sebi razumljivo, ker vemo, da so navajeni poljubno izkrivljati različne pojme. Da pa se je ta trnek pograbil tudi v naši politični družini, pa včasih že meji na mazohizem.
Uporaba dvojnih meril je vedno najhitrejši način za uničevanje medsebojnih vezi, zaupanja in tudi ustvarjalnega vzdušja v vsaki skupnosti. Ko smo glasovali za vstop nazaj oz. vključitev nazaj v evropsko civilizacijo, v EU in zvezo NATO, smo Slovenci vstopili v EU narodov. V edinstveno povezavo v zgodovini človeštva, ki formalno zagotavlja enakopravnost naše kulture, jezika, nacionalne identitete, ki tudi Slovencem kot majhnemu narodu in majhni državi omogoča soodločanje pri bistvenih zadevah. Nikjer drugje na svetu ni takšne večnacionalne skupnosti in to je dejansko civilizacijski dosežek. V veliki meri ta možnost soodločanja predpostavlja, da si to tudi sposoben in da drugi spoštujejo pravila. Kako je s tem, danes ne bom govoril, ker govorimo o tem, s čimer se bomo soočali v prihodnosti kot Evropejci. Danes, v Evropi, kot je prej nakazal tudi naš prijatelj Manferd Weber, prihaja do določenega ohlajanja. Obujajo se nekatere grožnje. Evropska unija že s tem, ko je nastala ko se je širila, ko danes zajema večino evropskega kontinenta, omogoča produktivno, mirno rešitev mnogih starih konfliktov, ki se jih niti ne zavedamo, ker jih ne čutimo več. Če ta okvir razpade, lahko pride na dan vse tisto, kar, če se bolj ukvarjate z zgodovino, bolj od blizu poznate in česar so se naši očetje, dedje in pradedje vedno bali. Okoli ohlajanja se moramo Slovenci tega še posebej zavedati. Pojavljajo se ideje, ki rušijo to za nas ugodno okolje z obeh strani.
V Evropskem parlamentu smo slišali politika takoimenovane liberalne stranke, ki je dejal, da je rešitev za vse probleme Evrope to, da države članice prepustijo suverenost Evropski uniji in evropskim institucijam. S tem se velikanska večina Evropejcev ne strinja. Tisti, ki to forsira danes, ravno tako ruši Evropo, enako kot tisti, ki pravi, da Evrope ne potrebujemo. Gledano z našega stališča, na hitro, uvajamo nekatere rešitve, ki to unikatno zgradbo nagibajo na eno ali drugo stran, potem to, tako kot druge, ogroža tudi nas, pravzaprav nas še bolj, glede na našo specifično težo. Predstavljajte si, da nekdo naredi Evropo, v kateri gre zgolj za večinsko odločanje in potem Slovenci pristanemo na 0.5 odstotka vpliva v tej nekaj stomilijonski skupnosti. Mislim, da do tega ne bo prišlo, a gospod Verhofstadt je približno nekaj takšnega predlagal. Po drugi strani pa je treba vedeti, da nacionalizmi velikih evropskih držav, ki so v preteklih stoletjih večkrat pustošili celino, niso mrtvi enkrat za zmeraj. Še vedno obstajajo takšne ideje in seveda treba je vedeti: nobena vojna se v Evropi ni začela zaradi nacionalističnih teženj majhnih držav, ki bi napadle veliko, ampak so se vedno vojne začele zaradi obratnih razlogov. Upajmo, da se to nikoli ne bo zgodilo, a če bi šel razvoj po napačni poti, lahko v prihodnosti kmalu ugotovimo, da med tema dvema poloma, ki danes ogrožata to, kar je pozitivno in obstoj Evropske unije, niti ni kakega velikega razhajanja glede končnih strateških ciljev. Nikoli ne bi smeli pozabiti stvari, ki so se dogajale v prejšnjem stoletju. Nikoli ne smemo pozabiti pakta med Hitlerjem in Stalinom. Nikoli ne smemo pozabiti Jalte in vedno moramo imeti pred očmi tudi dogajanje v zadnjem desetletju, katerega del smo bili tudi Slovenci nekaj časa, ko je imela Evropska komisija eno stališče, ko je šlo za Južni tok in drugo stališče, ko je šlo za Severni tok. Izrazita dvojna merila, ki nas opozarjajo na to, da nekatere, ne bom rekel stare ideje, niso zamrle.
Zaradi tega je, spoštovani prijatelji, čas, ki je danes pred Evropejci, tudi pred Slovenci, čas političnega boja za Evropo. Za Evropo, za kakršno smo glasovali na referendumu leta 2003. Za Evropo evropske civilizacije in kulture, utemeljene na desetih božjih zapovedih in razsvetljenstvu. Evrope, ki spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, enakopravnost obeh spolov in pravico človeka do varnosti in dostojanstva. Za Evropo, ki je za svojo civilizacijo pripravljena in sposobna varovati in braniti. Pravni temelji takšne Evrope so po našem mnenju zapisani v Lizbonski pogodbi. V dogovoru evropskih držav, članic Evropske unije, ki danes pravno velja. Kakorkoli stvari obračamo, to je nek okvir, ki je tisto, za kar smo glasovali, ki omogoča različna ravnotežja, spoštovanje pravil, če se tega držimo in, ki omogoča tudi napredovanje.
Zato, čeprav suhoparno rečeno, nas lahko v tem trenutku skrbi vse, kar nas oddaljuje od Lizbonske pogodbe. To je namreč tisti temelj, ki zagotavlja ključno stvar, ki jo v Evropi potrebujemo. In ključna stvar, ki jo v tem trenutku v Evropi potrebujemo po vseh teh krizah in zadnjem desetletju in Brexit, je stabilizacija. In stabilizacija stanja, obramba tega civilizacijskega dosežka, bo osrednji izziv mandata po majskih volitvah v Evropski parlament. Naslednjega predsednika Evropske komisije, ki je danes tukaj med nami, čaka izjemno zahtevno delo. Mislim, da še noben mandat nobenega predsednika Evropske komisije doslej ni bil tako zahteven in poln izzivov. To ni edini izziv. Kajti v tem istem mandatu je na podlagi uspešne stabilizacije, v katero moramo verjeti in zanjo delati, nujna dograditev evropske strukture na področju obrambno varnostne in deloma monetarne politike. Tudi to oboje je velikanski izziv v skupnosti, kjer je 27 držav članic in različnih interesov. Znotraj, ne izven in ne kot konkurenca, znotraj NATA moramo oblikovati bolj učinkovito Evropsko obrambno krilo, ki bo hkrati sposobno poskrbeti za varnost celine in tudi našega sosedstva ob vključevanju kapacitet tistih držav članic EU, ki niso članice v severnoatlantskem zavezništvu. Tu je veliko kapacitet, ki niso izkoriščene, a bi morale biti, za skupno varnost in obrambo Evrope, to je zelo velik izziv evropskih institucij in držav članic v prihodnjem mandatu. Tudi naša skupna valuta evro – vstop v evroobmočje smo proslavili v sosednji dvorani pred dobirm desetletjem z veliko proslavo in tudi danes verjamemo, da je vstop Slovenije v evroobmočje Slovenijo zavaroval še pred hujšimi učinki zadnje finančne in gospodarske krize – se je izkazal za dosežek, katerega dobrobiti je deležna ne samo Nemčija, ampak tudi Slovenija in še nekatere druge države. Kot se včasih govori pri tistih, ki so napovedovali smrt evra v desetih letih po njegovem nastanku, kljub temu je zadnja finančna kriza pokazala tudi na ranljivost te skupne valute, potrebuje dodatne mehanizme za večjo odpornost pred notranjimi in zunanjimi tveganji.
Spoštovani,
tudi to je zelo velik izziv. Poskušalo se je veliko. Koraki naprej so bili narejeni, manjkajo pa še mehanizmi, ki bodo zelo velik izziv za prihodnjega predsednika Evropske komisije in za vse evropske institucije. Dovolite, da ob koncu rečem še nekaj o dogajanjih, ki se dogajajo v naši evropski politični družini. Ko smo prej z Manfredom Webrom obiskali cvetoče družinsko podjetje našega bivšega poslanskega kolega Iztoka Podkrižnika in na licu mesta videli, kakšne priložnosti prinaša skupen evropski trg, če si sposoben biti konkurenčen, ko smo videli, da tudi slovensko podjetje lahko kupi nemškega, če je uspešno, in ko je Manfred tam predstavil svojo vizijo Evrope, v kateri bomo vsi napredovali in v kateri se mladim ne bo treba izseljevati in iti s trebuhom za kruhom, so edina vprašanja novinarjev šla na Viktorja Orbana, članstvo Fidesza v ELS in kredite SDS. Manfredu sem to vnaprej povedal in sem uganil vse, kar so vprašali, ni bilo kako veliko presenečenje, a vendarle.
V SDS nismo ravno zadovoljni in veseli zaradi tega dogajanja, ker mislimo, da nikomur ne koristi. To dogajanje je nenavadno in v veliko veselje politični konkurenci Evropske ljudske stranke vseh barv. Hkrati z začetkom predvolilne kampanje, ki sicer poteka pod geslom “Skupaj smo močnejši oz. Stronger together”, so nekateri naši kolegi v ELS sprožili postopek za izključitev stranke, ki je najuspešnejša po volilnih rezultatih. To ne gre skupaj z našim geslom “Skupaj smo močnejši”, ki je resnično. Skupaj smo močnejši v EU in skupaj smo močnejši v ELS.
Če kdo misli, da bodo evropski volivci v katerikoli državi članici nagradili družino, ki se prepira med seboj v predvolilnem času, ali politiko, ki institucije postavlja pred težave, skrbi in potrebe ljudi, volivcev, potem bo ta maja, ko bomo dobili volilne rezultate, zelo razočaran. Biti velika družina avtomatično pomeni biti sposoben živeti z razlikami in tudi mi to vemo. SDS je velika družina, veliko je različnih interesov in veliko časa porabimo za usklajevanje. Naučili smo se živeti s temi razlikami in vsak, ki je velik, mora biti sposoben presegati te razlike z modrimi kompromisi. EU sama po sebi je primer napredka preko dobrih kompromisov, tudi kadar pride do zelo različnih interesov. Zato je obstala in biti velik pomeni presegati razlike s kompromisi, kadar je to potrebno.
Upamo, da bomo tega v tem primeru našli v najkrajšem možnem času in bili sposobni doseči, tudi v tem primeru, da bo sicer izjemno odlična kampanja našega prijatelja Manfreda Webra, za katero mu čestitam in tudi njegovim sodelavcem, saj vanjo vlagajo ogromno energije, če to primerjamo s tem, kar je počel njegov predhodnik v predvolilnem času pred petimi leti, da bo razlika ogromna. Skratka upamo, da bo prepir v družini čim prej razrešen s pametnim kompromisom, brez delitve sil in da bo Manfredova kampanja čim prej razbremenjena tega nepotrebnega balasta. So drugi v ELS, ki se morajo s tem ukvarjati.
Trdno sem prepričan, da v katerikoli evropski državi velikanska večina volivcev pričakuje, da se bomo pred volitvami pogovarjali o točkah programa, o tem, kako zagotoviti blaginjo za vse, zavarovati meje, kako poskrbeti za varnost Evropejcev in kako preprečiti, da se bodo ti izzivi, ki jim nismo bili najbolje kos v prejšnjem mandatu, obvladovali bolje, ker ne bodo izginili. Evropejce ne zanimajo politični prepiri v strankah, ki se potegujejo za relativno zmago na teh volitvah.
Spoštovani,
predlagam, da danes preostanek tega večera namenimo temu, da nagradimo tiste, ki so dosegli najboljše rezultate v minulem letu. Veliko zmagovalcev smo imeli lani, tako v različnih okrajih, kot na državnozborskih volitvah. Zmagali ste, ker ste večinoma vsi tukaj kot naše kandidatke in kandidati na volitvah za Državni zbor RS v 75 od 88 volilnih okrajev. Pomeni, da imamo 75 zmagovalcev na državnozborskih volitvah in zmagali smo tudi na lokalnih volitvah, kjer ste v nekaterih občinah dosegli praktično nemogoče in iskrene čestitke tudi s tega mesta, čeprav bomo potem čestitali tudi tistim najboljšim, vsakemu posebej. Prav je tudi, da se ob tej priložnosti z zmagovalci dvojnih volitev v lanskem letu družimo, poveselimo in pogledamo na življenje tudi z lepše plati.
Iskrene čestitke ob 30. rojstnem dnevu.
Žive naj vsi narodi in vsi ljudje, ki dobro v srcu mislijo. Bog živi nam deželo, Bog živi nam Evropo, Bog živi ves slovenski svet!