To je bil pogovor gospodarja (javni sektor) z gospodarjem (javni sektor) o hlapcu (zasebniku). Tako lahko označim intervju ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja za portal nacionalne televizije. Vredno ga je prebrati, saj boste lahko spoznali, da svet okoli vas ni takšen, kot ste mislili, da je. Novinarka in minister vam bosta odprla oči, zamislili se boste nad svojim pritlehnim in reakcionarnim meščanskim razmišljanjem.
Zadelo vas bo spoznanje, da je blog, ki ga berete, podaljšek ideologije, ki poskuša zatreti razsvetljeno zavest javnega sektorja. Skesano boste priznali, da ste nasedli zlobnim kapitalističnim jezikom, in ugotovili, da vas javni sektor, ki vam vzame pol plače, vrne pa vrečko arašidov, ni oropal, ampak nasprotno, pod črto ste mu še naprej dolžni, zato ima od vas pravico vzeti, kolikor hoče.
Oglejmo si nekaj neovrgljivih dejstev, ki jih je ob pomoči novinarke natresel Koprivnikar. Prosim vas odpuščanja, ker sem si pod njegovimi modrimi aksiomi drznil zapisati nekaj svojih misli. A razumeli boste, da sem žrtev thatcherjanske miselnosti, zato mi še vedno ni povsem razumljiva logika, po kateri z delom ustvarjaš dolg, ob nedelu pa so drugi tebi dolžni.
Koprivnikar: “Javni sektor živi na račun gospodarstva, seveda, ker gospodarstvo iz svoje dodane vrednosti financira tudi javni sektor.”
Eden od redkih stavkov, če ne edini, s katerim se strinjam. Gospodarstvo (realni sektor) financira javni sektor. Temu ni kaj dodati, a Koprivnikar zadevo že v naslednji misli spelje v drugo (“pravo”) smer.
Koprivnikar: “Vendar pa je razmišljanje, da javni sektor ne ustvarja dodane vrednosti, zame nesprejemljivo, saj to, kar dela javni sektor, potrebuje tudi gospodarstvo.”
Tisti, ki v resnici ustvarja dodano vrednost, je realni sektor. Da bi se javni sektor lahko financiral, mora denar vzeti zasebnemu sektorju. Vsak cent, ki ga javni sektor vzame, mora nekdo v zasebnem sektorju zaslužiti na trgu. To, da vrača javni sektor “nekaj” nazaj zasebnemu sektorju, je tako, kot bi oborožena nepridiprava najprej oropala skupino ljudi, potem pa jim nekaj milostno vrnila nazaj. Kakšno dodano vrednost in kje konkretno jo ustvarja javni sektor, minister ni povedal. Zagovorniki javnega sektorja dajejo kot primer ustvarjanja dodane vrednosti zdravnika, ki mu zavarovalnica, potem ko vas pregleda in predpiše recept, povrne 100 evrov. Tako naj bi ustvaril 100 evrov dodane vrednosti. Tudi če bi to držalo, je še vedno v ozadju država, ki (neto) davkoplačevalce prisili, da vplačujejo denar v zdravstveno zavarovalnico. Ustvarjanje dodane vrednosti je možno le v prostovoljnem odnosu izmenjave blaga in storitev, ustvarjanje dodane vrednosti s prisilo pa to ni. Ta dodana vrednost je virtualna, potrebna za državne računovodje. Da javni sektor ustvarja dodano vrednost, je zato zgolj mit, ki je podoben mitu, da tudi zaposleni v javnem sektorju plačujejo davke.
Koprivnikar: “V ožjem delu javnega sektorja, to je v državni upravi, se je število zaposlenih v času krize znižalo za 8 odstotkov, in sicer s 35.000 na 31.000, medtem ko je v celotnem javnem sektorju, ki vključuje šolstvo, zdravstvo, kulturo, ostalo enako oziroma je blago naraščalo. To dokazuje, da je bil pod strogim nadzorom javnosti in politike predvsem ožji javni sektor (ministrstva in organi v sestavi). Širši javni sektor se med krizo ni krčil.”
Kaj pomeni blago naraščanje števila zaposlenih v javnem sektorju v času krize ob tem, da Koprivnikar zaposlenih v zasebnem sektorju sploh ne omeni? Dodaten komentar ni potreben.
Koprivnikar: “Če gledate, kakšna je rast bruto domačega proizvoda in rast produktivnosti v primerjavi z rastjo plač in stroškov javnega sektorja, si upam trditi, da smo kar uravnoteženi.”
Super! Država skrbi, da produktivni del družbe (realni sektor) ne bi imel preveč. Zato z novimi davki lovi “ravnotežje” med gospodarstvom in javnim sektorjem. Medtem ko prvi ustvarja, mu drugi krade. Edini pravi davkoplačevalci, ki dajejo denar, da bi imel javni sektor za plače, so v realnem sektorju. Zaposleni v javnem sektorju so izključno davkoplačevalski porabniki. Preživljajo jih in zanje plačujejo davke zaposleni v zasebnem (realnem) sektorju. Njihovo plačevanje davkov je le računovodska zvijača, ki je v resnici prelaganje (že tako ali tako nakradenega) denarja iz enega v drugi žep. Njihov celotni dohodek, se pravi bruto dohodek, plačamo davkoplačevalci v zasebnem sektorju, se pravi tisti zaposleni, ki delujemo na trgu. Ker živijo na račun drugih, seveda nimajo nikakršnega odnosa do denarja drugih ljudi, ampak želijo od teh ljudi vzeti čim več. Od tega, kar vzamejo drugim ljudem, plačajo davek. Zato je dogovarjanje med sindikati in vlado o uravnoteženosti med rastjo bruto domačega proizvoda in rastjo produktivnosti ter rastjo plač in stroškov javnega sektorja v resnici dogovarjanje o drugačni delitvi denarja, ki so ga ukradli ljudem v realnem sektorju.
Novinarka: “K prepričanju o parazitski vlogi javnega sektorja prispevajo tudi manipulacije s podatki o plačah in številu zaposlenih v javnem sektorju. Delodajalci trdijo, da plače v javnem sektorju naraščajo hitreje kot v gospodarstvu, v javnem sektorju te trditve zavračajo. Kakšne podatke imate v vladi?”
Koprivnikar: “Po zadnjih podatkih Umarjeve publikacije Ekonomsko ogledalo rastejo plače tako v javnem kot zasebnem sektorju. Je pa res, da so plače v javnem sektorju v zadnjih dveh letih rasle hitreje kot v gospodarstvu, a so se v času krize, predvsem pa v letu 2012, tudi precej znižale, najbolj prav v državni upravi.”
Najprej k vprašanju novinarke, češ da prepričanje o parazitski vlogi javnega sektorja temelji na manipulaciji s podatki o plačah in številu zaposlenih v javnem sektorju. “Ogorčenost” novinarke je razumljiva. Kot zaposlena (ali pa honorarna sodelavka) na RTV SLO je del javnega sektorja, je javna uslužbenka. Plačo dobiva tako, da država vsakemu, ki ima električni priključek, s silo vzame nekaj več kot 150 evrov na leto. A spet so tisti, ki delajo na trgu oziroma v realnem sektorju, edini neto plačniki tega prispevka. Zaposleni v javnem sektorju, ki plačujejo RTV-prispevek, so virtualni plačniki, saj prispevek plačajo z denarjem, ki ga je država vzela zaposlenim v realnem sektorju. To pa ni nič drugega kot parazitstvo. Parazit ali zajedavec je namreč organizem, ki se zaje v drug organizem in živi na njegov račun. Javni sektor je torej parazitski ne glede na to, kakšno je razmerje plač med javnim in zasebnim sektorjem.
Koprivnikar: “Sindikati so zelo močan javnopolitični igralec. In vedno je na tehtnici, kakšna je cena dogovora v primerjavi s ceno, ki bi jo plačali, če dogovora ni, se pravi s socialnimi nemiri. To je pač vsakokratna odločitev vlade.”
Sindikati javnega sektorja so v stalni ofenzivi in so največji zaviralec prostotržnih reform. V državi, ki se je v širokem loku izogibajo tuji investitorji, trosijo marksistične neumnosti o razrednem boju, kjer so na eni strani delavci in zaposleni v javnem sektorju, na drugi strani pa zlobni kapitalisti. Jokajo, da je največje breme krize nosil prav javni sektor, in grozijo s stavkami, če vlada ne bo izpolnila njihovih zahtev. Zato tudi Koprivnikar o sindikatih javnega sektorja, ki jih vodi Branimir Štrukelj, zelo previdno govori, čeprav je več kot očitno, da gre za zaščiteno interesno skupino, ki želi od države zase kar največ tujega denarja. Cena, ki jo plača realni sektor zaradi izsiljevanja sindikatov, je vedno večja od cene, ki bi jo realni sektor plačal, če bi prišlo do stavke ali socialnih nemirov zaposlenih v javnem sektorju. Vsako povečanje mase za plače in vsaka nova zaposlitev v javnem sektorju, ki jo izsilijo sindikalisti, pomenita manj zaposlenih in manjše plače v zasebnem sektorju.
Koprivnikar: “Sindikati imajo predlog sprememb zakona o sistemu plač v javnem sektorju na mizi. O vsakršnih spremembah v plačnem sistemu se vedno dogovorimo z njimi, zato načelnega zavračanja pogovorov o izboljšanju plačnega sistema z izgovorom, da se za tem nekaj skriva, ne morem sprejeti. Vabimo jih, da se o teh rešitvah sploh začnemo pogovarjati.”
O čem se s sindikati sploh pogovarjati? Možen je pogovor le o tem, kako od neto davkoplačevalcev izpuliti čim več denarja. Vse drugo so finese. In zdi se, da med Cerarjevo vlado in sindikati ni prav nobenega konflikta. Na eni strani so sindikalisti, ki se ne odrekajo socializmu, na drugi strani vladni pogajalci s pooblastilom vlade, ki se zadnje mesece gre intervencionizem in očitno ne verjame v trg.
Koprivnikar: “Z ocenami 4 in 5 napreduje okoli 95 odstotkov javnih uslužbencev.”
Glede na ocene ima Slovenija najbolj učinkovit javni sektor na svetu (pred nami je mogoče Severna Koreja), v katerem očitno delajo vsi geniji, ki jih premoremo. Kar seveda ne drži. Do tega pride, če javni sektor ocenjuje javni sektor. Sicer glede na višino davkov, ki jih ima Slovenija, spadamo med države z izredno neučinkovitim javnim sektorjem.
Javni sektor živi v milnem mehurčku, zaverovan v svoj egoizem. Slovenija zato po indeksu QGI spada med države, ki veliko trošijo, a malo vračajo državljanom.
Kavarna Hayek
