Jugoslavija – mrhovina, ki nekaterim še vedno tekne

Foto: STA

Čeprav je rdeči totalitarizem izdihnil že pred kakšnimi 25 leti in smo skupaj z njim pokopali tudi Jugoslavijo, se v slovenskem prostoru še naprej pojavlja poveličevanje Titovih časov. Razlogov za tovrstno početje pravzaprav ni, če pa jih že poiščemo, se dotaknemo različnih sfer družbe.

Okoli 100.000 po vojni pomorjenih ljudi, grozljive podobe mumificiranih trupel iz Barbarinega rova, brezna, polna okostnjakov, zmontirani povojni procesi, grozodejstva Golega otoka, zastraševanja tajne policije, astronomska inflacija in pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin mnogim ne omajeta trdne vere v Tita, Kardelja in druga povojna socialistična božanstva ter partizanske malike, še zlasti pa ne v pravovernost kulta jugonostalgije, ki se po vseh teh desetletjih še ni izpela.

Jugoslavija že zaudarja, pa jo nekateri še vedno odkopavajo
Mrhovina po določenem času prav nagnusno smrdi, zato jo je potrebno zagrebsti. Tako so Slovenci leta 1991 z velikim veseljem storili z Jugoslavijo ter pokopali nekdanjo režimsko zver in njen dušeči, diktatorski politični ustroj, ki je združeval šest jugoslovanskih republik. Pravzaprav je hijena že pred časom crknila, vendar od njenega opojnega smrada omotični levičarji v uživanju razkrajajočega se mesa dolgo časa niso opazili ničesar napačnega.

Katastrofa 80-ih let 
Kmalu po smrti božanstva iz kumrovškega templja, kjer je svoj čas obstajala tudi zloglasna politična šola, so v jugoslovanskih in slovenskih družbenih sferah na dan prišli številni problemi, vse dotlej uspešno pomedeni pod preprogo. Nekdanja skupna država je pokala po šivih, posamezni jugoslovanski narodi pa so se pričeli zavedati svoje samobitnosti. Publikacija na sistory.si  z naslovom Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 navaja, da so 80. leta zaznamovali stalni spori med Ljubljano in Beogradom, ki so se nanašali tako na gospodarsko kot tudi politično področje. Slovenci so kazali vse več nezadovoljstva glede tega, da bi izpolnjevali srbska pričakovanja. Temu so se pridružile še številne težave, kot so gospodarska kriza, inflacija, pomanjkanje deviz, pomanjkanje nafte in velika brezposelnost, navaja portal svarog.si. Razumljivo je, da si je v takšni situaciji slovenski človek, ki so ga obenem zaznamovali še spomini na povojno morijo, politične procese in omejevanje svobode govora, želel stopiti na neodvisno pot. Tako se je z začetkom 90-ih let stoletna želja po neodvisnosti naposled le uresničila, kar smo nedavno proslavili ob 25. obletnici naše državnosti.

Grdo očrniti državnost
A mnogim slovenska neodvisnost ne ustreza. Nekateri bolj ali manj prikrito poskušajo omadeževati ali celo oskruniti svetost slovenske neodvisnosti. Tako se ne gre čuditi, če gimnazijski profesor pred dijaki izjavi sledeče: “Jugoslavija je bila velika in lepa država, na to ‘kahlo’, v kateri sedaj živimo, pa nisem prav nič ponosna!” Celo na dan po 25. obletnici slovenske državnosti si je kakšen medij privoščil objavo jugonostalgičnega članka, katerih namen je predvsem zamegliti spomin na vsa slovenska prizadevanja na trnjevi poti do lastne državnosti. Eden takšnih člankov se glasi: Knjižni novosti: Fičko po Jugoslaviji ter Made in YU. 

Mitološka resničnost
Znano je, da nek mladostnik svojo življenjsko situacijo doživlja drugače kot nekdo, ki je skoraj že priklenjen na smrtno posteljo. Obenem naj bi se zgodovinski spomin tekom desetletij “prečistil” in naj bi iz njega izginilo mnogo slabih vtisov. Tako je tudi z jugonostalgijo. Tisti, ki so bili v 70-ih ali 80-ih letih še rosno mladi, se radi spominjajo predvsem številnih elementov, ki so tedaj soustvarjali družbeno klimo. “Legendarna yugo in ‘fičo’, cockta, dedek Mraz, bratstvo in edinost, peterokraka rdeča zvezda, partizanske proslave, štafeta na dan mladosti, sindikalni izleti, Ko to tamo peva, sladoled v žogici, delovne brigade, pionirčki, počitnikovanje ob Jadranu, Olimpijske igre na Jahorini, služenje vojaščine v JLA, stara prijateljstva iz otroštva, ‘adrenalinski’ enodnevni nakupovalni izleti v Trst po kavo in banane ter navsezadnje tudi kontroverzni Tito, ki se dobrodušno smehlja iz skoraj vsake fotografije,” nekaj teh elementov navaja časnik. In četudi imamo danes prenosne računalnike, mobilne naprave in številne druge tehnološke pridobitve, še zlasti pa večjo svobodo govora ter blaginjo, ki nam dopušča vsakodnevno vožnjo po cestah in ne po principu parnih in neparnih števil kot v 80-ih letih, to mnogih ne prepriča.

Mentalno drogiranje
Zdi se, da na podoben način kot alkoholizem ter mnoge druge odvisnosti deluje tudi jugonostalgija. Je nekakšen čustveni opiat, ki mnogim pomaga pozabiti na resničnost in jih popeljati v čarobni svet Josipa Broza Tita ter mnogih drugih pravljičnih junakov. Očitno je, da niso le otroci tisti, ki potrebujejo dobre pripovedi za lahko noč, saj se med njimi najdejo tudi odrasli, četudi si tega ne želijo priznati. Tako jugonostalgija pravzaprav postaja nekakšna utopija, zato razne izjave v smislu “kako je bilo nekoč lepo in kako je danes hudo” niso le zgrajene na pesku romantiziranih spominov, marveč so lahko celo škodljivi, ker pozornost odvračajo od trenutnih težav v družbi in življenja vsakega posameznika.

Domen Mezeg