Kako katoliški duhovnik s komunističnimi gesli ustvarja enotnost?

Fotografija je simbolična (fotro: epa)

Levičarska himna, bolj znana pod naslovom Internacionala, je bila nekaj časa celo uradna himna Sovjetske zveze, dandanes pa ostaja nekakšen relikt ideologije, ki se ji razpolovna doba še ni iztekla. Njen prvi verz se izvirno (v slovenščini) glasi: “Vstanite, v suženjstvo zakleti …”

Zakaj omenjamo Internacionalo? Predvsem zato, ker je založba Sanje – slednja pokriva predvsem levičarsko agendo in velja za nekakšno Kučanovo hišno založbo – poslala vabilo na predstavitev knjige duhovnika in publicista dr. Karla Gržana, sicer avtorja številnih knjig. Knjiga ima naslov, ki se ujema s prvo kitico Internacionale (“Vstanimo, v suženjstvo zakleti”), kot podnaslov je dodan “Izstop iz smrtonosne igre polov”.

Prispevek k spravi?
Na spletni strani založbe je pojasnjeno, da gre za zapis o možnih izstopih iz manipulacij, v katere smo vpeti, in da avtor stavi na “vlogo ozaveščenih/prebujenih posameznikov in ljudskih gibanj/iniciative na raznolikih področjih človekovega bivanja”. In še: “Knjiga svari pred pastmi vojne/revolucije, ki se slej ko prej izkaže za ponovitev predhodnega stanja, in vabi v evolucijski napredek sobivanja tako na svetovni kot slovenski ravni. Osnovni knjigi bo priložena (ali pa bo izstopajoče vanjo vključena) enota o slovenski spravi z analizo, zakaj je, kljub formalni spravi, na dejanski ravni še nismo dosegli. Nakazala bo korake do spravljive pomiritve, v kateri postane edinost v raznolikosti vir nenehnega preraščanja (družbenega napredka), in ne razlog zavračanja ali nekonstruktivnega dvobojevanja. Nakazane smeri so, glede na globalno dogajanje, nujna preventiva pred ponovitvijo za naš narod usodnih medvojnih in povojnih dogajanj. Preden bomo praznovali stoletnico konca prve svetovne vojne, bo knjiga povabilo k izstopu iz smrtonosne igre polov.”

Brani enotnost in udarja po Janši
Ni sicer povsem jasno, kako si popularni duhovnik, ki so mu odprta vrata tako v posvetne kot cerkvene medije (Družina, mesečnik Ognjišče, Radio Ognjišče), predstavlja pot do sprave, saj je knjiga komaj dobro izšla. So pa nekateri namigi s spletne strani založbe dovolj jasni, da lahko zapišemo nekaj besed, seveda pod pogojem, če to povežemo z intervjujem, ki se je poleti pojavil v Nedeljskem dnevniku. V intervjuju, ki ga je naredil nekdanji Zaresov poslanec Franci Kek, je Gržan med drugim obračunal z Janezom Janšo, tudi v luči prazničnega shoda, ki ga je na 25. obletnico osamosvojitve organiziralo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. V intervjuju je Gržan pohvalil tudi ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, ker se slednji kljub prvotni napovedi ni udeležil shoda, ki ga je organiziralo združenje. Češ, Janša je tisti, ki deli narod, zato se je potrebno distancirati od njega.

Že v omenjenem intervjuju je Gržan dejansko nakazal vsebino svoje knjige. Iz vsebine je mogoče razbrati, da se za sicer dobronamernimi pozivi k spravi in prenehanju sovražnosti skriva dvojna past. Prva nevarnost je ta, da pozivi k poenotenju lahko zakrijejo nujno potrebno razčiščevanje med dobrim in zlim. V krščanski duhovnosti je razločevanje duhov ena od osrednjih karizem, ki je tudi zelo potrebna, saj se zlo zelo rado prikriva – in če človek ne razločuje, se lahko hitro ujame na zunanji videz. To področje verjetno Gržan dobro pozna.

Politika po meri SZDL
Mnogi t. i. desni publicisti in politiki hočejo na vsak način doseči nasilno izločitev predsednika SDS Janeza Janše iz politike. Po njihovo Janša ustvarja konflikt, slovenska pomlad pa je s tem talec njegovih osebnih zamer – vsaj tako je mogoče razumeti mnoga sporočila, ki jih preko Twitterja pošilja viden član krščansko-demokratske stranke z doktoratom iz pravnih znanosti, ki si želi normalnosti in nekonfliktnosti. Torej politiko po meri SZDL, torej tiste nekdanje družbenopolitične organizacije, ki je v najširšem smislu zagotavljala nekakšen nestrankarski pluralizem oz. zastopstvo “samoupravnih interesov” – seveda pod nadzorom ZKS in njene udarne pesti – Udbe. Kakšna je bila takšna “enotna” politika, smo imeli priložnost okusiti: nobene javne razprave o nepravilnostih, vse se je gibalo v mejah zapovedane politične korektnosti. Kdor je ta okvir presegal, je postal “špica, ki jo je treba porezati” (po Tomažu Ertlu).

Kastrirana teologija
Morda je naključje, da je predstavitev nove Gržanove knjige s pomenljivim naslovom padla ravno v čas neposredno po smrti zadnjega velikega komunističnega (in zločinskega) revolucionarja Fidela Castra. Čeprav ni mogoče izključiti možnosti, da je umrl spravljen z Bogom, pa je obnašanje papeža Frančiška samo potrdilo to, kar vemo – da se Cerkev pod vodstvom sedanjega papeža obrača v smer levičarske teologije osvoboditve, kar se pozna tudi po trenutni duhovni dezorientaciji Cerkve na Slovenskem. Očitno se s tem ujema tudi aktualno pisanje Karla Gržana.

G. B.