Kako se je začelo: Komunizem za slovenski narod usodnejši od okupacije – 2. del

(Foto: STA)

V prvem delu grozljivega komunističnega početja smo že predstavili Mačkovo zgodbo Kako se je začelo, ki govori o medvojnem dogajanju in komunistični revoluciji, ki nas je prizadela mnogo bolj kot okupacija. To, da so se komunisti proti slednji borili, pa je bila zgolj krinka, saj so želeli izvesti revolucijo in priti na oblast. O strašnem genocidu in njegovih žrtvah se se ni smelo govoriti skoraj pol stoletja.  Za mnoge se sploh ni vedelo, kje so pokopani. Tistim redkim, ki so imeli svoja grobišča, pa se ni smelo prižigati nobenih sveč in polagati cvetja. Preberite zgodbe nedolžnih.

Bratomor: Razumemo, če nas preganja osvajalec. Vemo, da od njega nimamo nič pričakovati. A kako razumeti, da Slovence z največjo vnemo premišljeno in z zverinsko hladnokrvnostjo koljejo ljudje, ki trdijo, da so edini in najboljši Slovenci? Osvobodilna fronta ni do sedaj pobila nobene nemške ali laške vodilne osebnosti, njene slovenske žrtve pa gredo v stotine. Ali naj bo to slovensko narodno gibanje?” so zapisali na prvi strani osme številke Svobodne Slovenije, ki je izšla 28. marca 1942.

Revolucionarji se pri svojih podvigih niso ozirali na ljudi, s pomočjo okupatorja pa so želeli odstraniti svoje nasprotnike. Povezovali so se z gestapom in se na takšen način znebili nekaterih svojih nasprotnikov. Komunisti naj bi sodelovali pri sestavljanju seznama talcev, ki so jih Nemci nato postrelili in se veselili, da so dosegli, da je to namesto njih storil nekdo drug.”Rad bi vprašal, ali je kdo od teh, ki obsojajo Vaške straže, poslal OF kako pismo, naj preneha pobijati Slovence.  Da so res pobijali narodno zavedne Slovence, menda nihče ne dvomi. Kdor okupacijo, največjo stisko naroda, izkoristi za uničevanje svojih političnih nasprotnikov, ni borec za svobodo, ampak zločinec, hujši zločinec od okupatorja. Ali je bilo za boj proti okupatorju potrebno ubijati slovenske matere in jim trgati iz rok dojenčke? Z napadom na Šentjošt in s kasnejšim pustošenjem po okolici so komunisti popolnoma odkrili svoj obraz, ki ga nobeno “maskiranje” ni moglo več spremeniti,” piše Maček.

”Pod pretvezo boja proti okupatorju in zaščite tega boja sta komunistična partija in OF začeli boj proti domačim ljudem, za katere sta spoznali, da si jih ne bosta mogli podrediti, da jim nikoli ne bodo slepo sledili, da s svojim vplivom in zgledom lahko tudi druge odvrnejo od njih.” Vaške straže so se bile prisiljene povezati z okupatorsko oblastjo, če so se želele upreti revolucionarnemu nasilju, saj je okupatorska oblast po mednarodnem pravu bila dolžna ščititi življenje in premoženje prebivalcev zasedenega območja.

Zaradi strahu mnogi niso upali spati, nekateri pa so komunistom celo pomagali – a nazadnje so ustrelili tudi te
Novembra 1943 so na Vinico prišli Nemci in na trgu želeli postreliti ljudi. Kaplan Ivan Salmič, ki je znal nemško, jih je prepričal, da ljudje niso nič krivi in dosegel, da jih izpustijo. Čez nekaj dni so ponj prišli partizani in ga usmrtili, ker so menili, da je povezan z Nemci. Podobnih pretresljivih zgodb je veliko. Nekateri so se zaradi strahu pred partizani skrivali po samotnih poslopjih, zidanicah in živih mejah. Doma niso upali spati. Ustreljen je bil tudi kranjski veterinar Vinko Bedenk, ki je partizanom celo pomagal, ti pa so se potem zarotili proti njemu. Bedenk je bil sposoben in dober človek, ki je svoje delo nemalokrat opravljal celo zastonj. ”S partizani je že od začetka imel dobre odnose, jim prinašal zdravila in zdravil njihove ranjence. Ko je prihajal prevezovat ranjenega komandirja Janeza Perka, se je z njim odkrito pogovarjal in med drugim tudi izrazil dvom o smiselnosti odpora, ki povzroča toliko žrtev.” In kaj se je zgodilo potem? Prav ta komandir ga je ustrelil.

Pisatelj Jože Javoršek: ”Ko smo stopili v taborišče, smo vsi trije osupnili. Duh po ožganem človeškem mesu me je silil na bruhanje. Na konjski odeji je ležal popolnoma nag človek. Z grozo v srcu sem ugotovil: suhorski župnik Janez Raztresen. Kaj počno z njim? Ahac je stal ob nagem človeku z okrvavljeno črepinjo v rokah in nas srdito gledal. Župnik je imel na hrbtu s črepinjo izrezan srp in kladivo.”

V Kako se je začelo Maček ob številnih zgodbah pove tudi naslednjo, ki vključuje otroke in njihov žalosten konec
Skoraj natanko ob istem času kot pri Bičku so se morilci vosovci pojavili v nekaj deset metrov oddaljeni Čikovi hiši. Pri Čiku so tedaj ravno večerjali. Po sedečih okrog mize se je usula svinčena toča. V 13. zvezku Enciklopedije Slovenije je ta dogodek omenjen takole: “15.4.1944 je v spopadu z organizatorji domobranstva padlo 9 nasprotnikov OF …” Ali se dogodku, ko nekdo stopi na prag in z rafalom pokosi skupino ljudi, ki sedijo za mizo pri večerji, reče spopad?! Namesto spopad bi morali tu uporabiti besedo množični pokol. Zanimivo je tudi, da je navedeno, da je padlo 9 nasprotnikov OF. Otrok, ki še v šolo ni začel hoditi, gotovo ne more biti politični nasprotnik. Pogreb vseh desetih žrtev je bil 18. marca 1944 v Škofji Loki. Začetni del pogrebne slovesnosti je bil na Mestnem trgu. Ob krstah so pravkar ustanovljeni domobranci držali častno stražo. Nemci so seveda izkoristili pogreb za svojo propagando. Mrtvaški oder in govornico ob njem so odeli z rdečimi zastavami s kljukastim križem, kot da bi pokopavali kakega znanega nacista. Kakšna ironija! Preproste hribovce je v mesto prignala stiska, upali so, da bodo tu varni tako pred komunisti kot pred Nemci, zdaj pa so jih prvi “osvobodili” življenja, drugi pa izkoristili za svojo propagando.

Učitelji so otroke leta in leta vodili na grobove partizanov in jim govorili o njihovem žrtvovanju za svobodo. Pri tem niso pomislili, da so med otroki sirote, ki so jim ti borci za svobodo pobili starše in druge sorodnike. Kaj ob tem občutijo otroci, niso pomislili, tako kot niso znali odgovarjati na radovedna vprašanja žalostnih otrok, ki so učitelje spravila zgolj v zadrego.

A. L.