Vlada Marjana Šarca bo ta teden v Marakešu podprla dogovor o migracijah, ki mu namerava pozneje prikimati še v OZN. V Marakeš ne bo številnih pomembnih držav. Z vladne strani, ki tega dogovora dolgo ni prevedla v slovenščino, zdaj trdijo, da smo na francosko-nemškem vlaku večine najpomembnejših držav, ki migracije urejajo, in da je vse povsem neobvezno. Z desne pa, da se vlada na znamenitem avtobusu, ki je izgubljen na poti v Beograd, sprašuje, kdo tam lepo prepeva, ko podpisuje sporazum, da je migriranje na Zahod temeljna človekova pravica ljudi iz revnih držav, ki se jih na meji ne sme ustavljati in jim je treba na vse načine pomagati, da se prebijejo v Nemčijo ali Italijo.
Poimenovanje, da gre za globalni dogovor, je napačno. Dogovarjanje je bilo le sproženo globalno z dogovorom 193 članic OZN. Zgodilo se je v času, ko je ZDA še vladal Barack Obama. Obama je bil med vodilnimi pobudniki tega dogovarjanja. A prave vsebine takrat ni bilo. Globalnost je izginila po izvolitvi novega predsednika Donalda Trumpa, ki je iz dogovarjanja svojo državo umaknil, ko se je šele začelo govoriti o vsebini. Razlog za umik ZDA pod novo administracijo je bil: “To je grožnja suverenosti ZDA.” Njihov predsednik Trump je ocenil tudi, da je ta dogovor tudi grožnja “varnosti in razvoju drugih držav”. Do migracij ima obraten odnos kot Obama in je na tem zgradil svoj pohod na oblast. Če obljubljaš zid, ki bo ustavil migrante, se ne moreš hkrati dogovarjati, da boš z državnim denarjem v medijih kupoval pozitiven odnos do ljudi, ki jim ne pustiš v državo. Trump je ocenil tudi, da je laž trditev, da so množične selitve beguncev v najrazvitejše države najbolj humana rešitev hudih kriz, ker bi krepko več pomoči potrebnim lahko z bistveno manj stroški zagotovili bliže krajem, kjer so doma.
ZDA so pozneje sledile številne pomembne zahodne države, denimo, Avstralija in Izrael. Pa tudi številne evropske: Avstrija, Madžarska, Bolgarija, Češka, Slovaška, Poljska in Švica. Da ju v Marakeš ne bo, sta sporočili tudi Italija in Estonija. Sporazum je te dni zavrnila še Dominikanska republika. V Belgiji pa je skoraj padla vlada, a preobrat se tam ni zgodil. Premier Šarec pri nas veliko manevrskega prostora ni imel. Vodi vlado, ki pade, če izstopijo leve stranke, ki so za odprte meje. Zato so v koalicijski sporazum tudi zapisali, da bodo podrli ograjo še tam, kjer so jo v preteklosti le postavili proti Hrvaški. A za vlado je precej nerodno, da ta sporazum o migracijah zavračajo vse naše zahodne in severne sosede: Avstrija, Italija, Madžarska. To so države, ki so nujne, da lahko probleme migracij Slovenija rešuje. Kako to reševanje poteka, so pokazale nagrade, ki jih je ta teden predsednik republike Borut Pahor podelil tistim, ki so pred leti pomagali ob velikemu valu migrantov, ki je iz Hrvaške preko Slovenije potoval v Avstrijo, ker je Madžarska onemogočila, da bi prečkali še njihovo državo. Če bi Avstrijci zaprli meje, bi bili takrat v precej težkem položaju, pa če bi se vladajoči pri nas še tako trudili. A sosedje takrat niso imeli niti mejnega nadzora proti nam. So ga pa uvedli.
Odličen nadzor, ki ga ni
Kaj je tisto dogajanje pomenilo dolgoročno, je pokazal obisk slovenskega premierja Šarca pri šefu avstrijske vlade Sebastianu Kurzu zadnje dni. Šarec je ponovil predlog za umik mejnega nadzora proti nam, ki ga je sosednja država uvedla ob velikem valu migrantov, ki smo ga uspešno prelili k njim. Slovenija zdaj dobro nadzoruje mejo proti Hrvaški, je bil Šarčev argument. Premier sosednje države se ni strinjal. Previden je. Ima nekaj razlogov. Ne le v omenjeni zgodovini transportiranja. Tudi trenutno dogajanje ni v prid premierjevim trditvam o nadzoru meje. Razen če si naš premier pod tem predstavlja, da naša policija dobro opazuje, kako množice tujcev nezakonito vstopajo v EU. Naši policisti so letos na naši strani meje s Hrvaško doslej opazili deset tisoč Pakistancev, Afganistancev, Maročanov in podobnih, ki so jim ušli čez odlično nadzorovano mejo. Polovico smo jih vrnili Hrvaški. Polovica je zahtevala azil in potem večinoma izginila v neznano.
Kako zlorabljati medije, naše oblasti iz časov socializma obvladajo v nulo, in imajo, ker imamo še ogromno podjetij v državni in paradržavni lasti, ki jih dejansko upravlja vlada, tudi možnosti, ki jih številne zahodne vlade nimajo. Ta pristop je domač tudi številnim diktatorjem iz nekoč neuvrščenih držav, ki bodo v Marakešu razglasile dogovor z delom Evropske unije in z nami, da ima Evropa, tako vsaj ponekod “globalni sporazum” razumejo, še naprej široko odprta vrata. Dogovor bo obveljal v Sloveniji, ker se je tako pač odločila vlada, ki je uradno za odprte meje in večino tistega, kar je v sporazumu, tako že počne. Večina medijev pa ploska.
Bo pa te globalnosti, kot doslej, konec na vse bolj resni meji z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, kjer so rekli ne sporazumu. In kjer jih ne bo nič motilo, če tukajšnja oblast naslednjega “vala” ne bo pošiljala k njim in bo, kot se bo prihodnji teden zavezala mednarodno, skupaj s sosedi na Balkanu zanj skrbela sama.