Po zadnjem fiasku koalicijske “trdnosti”, kot jo imenuje Miro Cerar, smo priča precejšnjemu nelagodju znotraj vladajočih strank. Socialni demokrati niso dovolj močni, da bi se podali na volitve, zato bolj umirjena retorika. Erjavčev DeSUS s podporo nima problemov, saj ima “betonsko” volilno bazo, zato so bolj predrzni. O SMC pa nima smisla izgubljati besed.
Zadnji veliki spor med koalicijskimi partnericami pa je prinesel dogovor vlade s sindikatom zdravnikov Fides. V SD z dogovorom niso bili zadovoljni, v DeSUS pa so napovedali predčasne volitve prihodnje leto. Seveda se niso izneverili svojemu načinu dela in izjavili popoln oksimoron: “To ne pomeni razpada koalicije, a če bo šlo tako naprej bo SMC ostala sama.”
Kaj naj si mislimo državljani in volivci?
Ob takem prelaganju besed in medsebojnemu preigravanju koalicijskih partneric smo državljani lahko samo zmedeni. Kaj sedaj? Bo vlada padla ali ne bo? Bodo volitve ali ne? Normalen človek je lahko ob tem teatru oksimoronov in hipokrizije najmanj zmeden. Na samo “trdnost” koalicije pa kaže dejstvo, da se tovrstni spopadi odvijajo preko medijev. Kaj se pogovarjajo za zaprtimi vrati pa nihče ne ve. Vse je le teater za ljudstvo.
Sedaj pa si poglejmo kdo si želi volitve. DeSUS še nikoli prej ni imel težav z volitvami in jih tudi tokrat najbrž ne bi imel. Karla Erjavca se sicer drži sloves “političnega kameleona”, a vendar dobiva iz leta v leto več glasov. Socialni demokrati so po mandatu 2009 – 2011 na tleh in se še niso pobrali. Ni jim uspelo z Igorjem Lukšičem, še manj pa z Dejanom Židanom. Dokler se ne ustoliči zamenjave, recimo Tanje Fajon, bo SD na volitvah dobil manj glasov kot si želijo sami in njihovi botri. SMC pa se bo oblasti oklepala do konca, saj se večina njenih poslancev zaveda, da bo to njihov prvi in edini mandat.
Kje smo in kam gremo?
Kje smo torej danes. Po dveh letih spanja in tlačenja državljanov z davki je vlada na točki zloma. Če bodo preživeli bodo izgubili kredibilnot (tisto malo kar je še imajo). Če bodo držali skupaj, se ne bo nič premaknilo. Če pa se razidejo, pa bo to na koncu spet zmaga Karla Erjavca, ki bo seveda vrgel prvi kamen. Pogledati pa moramo nazaj in se vprašati, kdo je sedel v kakšni vladi in kaj so za nas naredili. Osnovna statistika vam pove, pa četudi ste pozabili ali pa so mediji potegnili meglo čez vaše oči, da smo v mandatu 2004-2008 živeli bolje. Mladi smo se veselili prihodnosti in dela doma. Sedaj pa naša država izgleda kot odslužena mrtvašnica, kjer se politični “komarji” do polnega mastijo na nič hudega slutečih “truplih” volivcev.
Aleksander Rant