KOLUMNA: Veleposlanica in vrtnar zunanjega ministrstva

Foto: sta

Objavljamo blog Boruta Šukljeta, poznavalca in nekdanjega veleposlanika RS v Srbiji, glede zapletov na najvišji diplomatski ravni ter glede hrvaške uporabe imena teran. Šuklje trdi, da je treba hrvaško ravnanje najprej razumeti in se nanj tudi ustrezneje odzivati.

Podobnega primera še nisem zasledil. Šlo je za svojevrstno posebnost, skorajda povsem nepoznan način sprejema povabljenih gostov. Lahko bi bil zgolj naključen in kot tak nezanimiv za nas, ki ga sedaj naknadno zgolj opazujemo. V svoji načrtni nerodnosti pa povsem neposredno kaže način sodelovanja in stopnjo zaupanja dveh diplomacij, diplomacij dveh sosednjih držav.

Povsem na začetku tega tedna, v ponedeljek, 19. 12. 2016, je slovenska veleposlanica v Zagrebu po dogovoru povabila na hrvaško zunanje ministrstvo pooblaščeno delegacijo slovenskega zunanjega ministrstva. Vsa diplomatska srečanja so vnaprej dogovorjena s posebnimi diplomatskimi notami, v katerih so, poleg izraženih najboljših želja in globokega spoštovanja, potrjena kraj in ura srečanja, našteti so vsi člani delegacije z imenom, priimkom in s funkcijo, ki jo v matičnem ministrstvu opravljajo. Udeležence navadno pričakajo uslužbenci protokola in jih odpeljejo v prostor, namenjen pogovorom, temu pa običajno sledi izjava za javnost ali skupna tiskovna konferenca.

Ta decembrski ponedeljek je bilo vse povsem drugače. Najprej so slovenski gostje malce mencali pred vrati hrvaškega ministrstva, da bi jih kasneje spustili skozi velika in lepa vhodna vrata stavbe ministrstva na zagrebškem Trgu Nikole Šubića Zrinskega. Tam jih je vratar legitimiral, popisal in jim odvzel osebne dokumente. Sledili so pogovori,  primerni takšnem sprejemu.  Takšen sprejem pa ni bil naključen. To je bilo dogovorjeno. Zato se moramo, preden prvi vržemo kamen, vrniti dober mesec nazaj.

V Bruslju so imeli 14. novembra zunanji ministri držav Evropske unije enega svojih rednih sestankov. Prvič je na njem sodeloval tudi novoimenovani zunanji minister hrvaške vlade, Davor Ivo Stier. Slovenski zunanji minister Karl Erjavec je ob koncu sestanka v svoji izjavi povedal, da sta se s Stierom srečala prvič in se na njegov predlog dogovorila za obisk v Ljubljani. To so povsem običajna srečanja, največkrat na začetku mandata in najpogosteje v sosednjih državah. Namenjena so osebni predstavitvi, izmenjajo si tudi želje po nadaljnjih dobrih odnosih. In nič več. Temeljni meddržavni problem, tj. določitev mejne črte in pravico slovenskega dostopa do odprtega morja, rešuje mednarodno arbitražno sodišče, o tem do izreka sodbe ni niti primerno niti ni treba izmenjevati mnenj. Je pa zato toliko bolj nujno, prav v času pričakovanja razsodbe arbitražnega sodišča, okrepiti diplomatsko in politično zaupanje med državama. Ob dogovoru za obisk se je tudi že vedelo, da Stier ni zgolj zunanji minister, temveč da je tudi podpredsednik vlade, torej zelo pomemben član vlade. In v slovenski diplomaciji je vsaj nekaj posameznikov, ki so z njim sodelovali v pogajanjih o vsebini arbitražnega sporazuma, zato je bilo popolnoma odveč Erjavčevo nadaljevanje in pojasnjevanje namena Stierjevega obiska. Hrvaškega kolega čakajo teran in kranjska klobasa, je dodal slovenski zunanji minister,  in da ne sme menjati menija, ki so ga v Ljubljani ponudili tudi Stierjevemu predhodniku, Miru Kovaću, ko je prišel prvič na obisk v Ljubljano.

Danes verjetno izvrstnega kraškega vina ne bi omenjal več, saj je v sredo, pred dvema dnevoma, Evropska komisija sporočila, da obžaluje, ker se Hrvaška in Slovenija v dveh letih nista uspeli dogovoriti o skupni rešitvi glede terana. Komisija je ocenila, da bi bilo Hrvaški ob določenih pogojih treba omogočiti omejeno uporabo imena teran.

In nato je petindvajsetega novembra minister Stier obiskal Ljubljano. Obseg obiska, ki bi moral biti zgolj vljudnosten in predstavitveni, se je nenadoma začel širiti. To ni bil dober znak. Pri tovrstnih pogovorih namreč prav veliko vsebine ne gre pričakovati. Prav ta obisk pa je bil dobra možnost za diskretno vprašanje o njegovi oceni, ki jo je Stier omenjal julija 2010 v enem izmed intervjujev, da je takratna hrvaška premierka Jadranka Kosor naredila s sporazumom o arbitraži odličen posel za Hrvaško. Lahko bi ga vprašali tudi o njegovih spominih na pogajanja in pripravo sporazuma, saj je bil ključni in najbolj zaupen hrvaški pogajalec,  o dobri in pomembni blagovni menjavi med državama, o odnosih z nekdanjim hrvaškim predsednikom vlade dr. Ivom Sanaderjem in seveda o njegovi pravkar objavljeni knjigi z naslovom Nova hrvaška paradigma. V tej knjigi je namreč opisal razliko med dvema ključnima državnima paradigmama: pristopom FranjaTuđmana, ki je izhajal iz nacionalne enotnosti in suverenosti, v času, ko je bila razmejitev med prijateljem in sovražnikom povsem jasna, in  pristopom Iva Sanaderja, v katerem je prevladovalo soglasje za vstop v Evropsko unijo in članstvo v zvezi Nato. Obe sta skrajno pomembni paradigmi, piše Stier, ki obdobje predsednika Stipeta Mesića pušča povsem na obrobju pozabe, ter nadaljuje, da danes ne Tuđmanova ne Sanaderjeva paradigma ne dajeta več rezultatov, zato je potrebna nova paradigma integracije in enotnosti.

Takratni ljubljanski pogovor se je z vljudnostnega obiska spremenil v polemiko o arbitražnem sporazumu in arbitražnem sodišču, in to na povsem nepotrebni tiskovni konferenci obeh ministrov, ki ji je bila ob koncu ponovno dodana še bolj nepotrebna domislica o kranjski klobasi in teranu. Minister Stier ni mogel oditi iz Ljubljane prav navdušen. Očitno je, da so gostitelji ponovno spregledali dejstvo, da hrvaška politika običajno povsem načrtno sproža spore s Slovenijo, da bi odvrnila mednarodne poglede od bistveno bolj občutljivih odnosov in nesporazumov, ki jih ima s Srbijo ter Bosno in Hercegovino. In Stierov obisk se je zgodil skorajda neposredno po novem predlogu hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović o novi federalizaciji Bosne in Hercegovine ter po zaostritvi odnosov s Srbijo.

Zato sem napisal, da bodimo previdni, preden ob zagrebškem načrtnem zapletu z osebnimi dokumenti, skrajno nenavadnem odnosu do povabljenih slovenskih diplomatov ter bombonjeri hrvaške veleposlanice v Sloveniji prvi vržemo kamen in obsodimo krivca.

Pa vendar ne moremo zagrebškega dogodka razumeti samo znotraj opisanih nesporazumov in klobas ter črnega vina. Gre za več.

Zagrebško legitimiranje slovenske veleposlanice in delegacije slovenskega zunanjega ministrstva je bil predvsem znak, da hrvaška diplomacija prestavlja odprta vprašanja odnosov s Slovenijo na obrobno agendo. Manj pomembno med pomembnimi vprašanji.

Da bi se lahko zgodilo prav to in da je treba pazljivo uravnavati meddržavne odnose in zaupanje, mi je pred leti, v času slovenskega referenduma za potrditev arbitražnega sporazuma, pripovedoval veleposlanik Iztok Mirošič. Mirošič verjetno velja za enega izmed najboljših poznavalcev, seveda ob svetovalcu predsednika Boruta Pahorja, Marku Makovcu, in seveda ob sedanjem hrvaškemu ministru Stieru, ki zelo dobro pozna ozadje priprav sporazuma o arbitraži. Tudi tisti del, ki je v zadnji redakciji izpadel. Del, ki je določal, da je treba celoten arbitražni postopek, vključno z razsodbo in določitvijo končne mejne črte med državama, vključno s slovenskim stikom z odprtim morjem, zaključiti pred hrvaškim polnopravnim članstvom v Evropski uniji. Tako kasneje ne bi nastopile težave s priznanjem sodbe arbitražnega sodišča. Danes se dogaja prav to. In sedanja rešitev zato ni v ponavljanju prilike o klobasi in teranu, temveč v načrtni in sistematični določitvi stališča, da bo meddržavna meja z odločitvijo arbitražnih sodnikov in v skladu s podpisanim in z ratificiranim sporazumom dokončno določena.

Ali drugače povedano: kako preprečiti takšno zapiranje vrat hrvaškega zunanjega ministrstva in hkrati krepiti tudi mednarodne pozive, da je treba sporazum in razsodbo uresničiti.

Borut Šuklje

Vir: https://borutsuklje.com/2016/12/23/veleposlanica-in-vrtnar-zunanjega-ministrstva/