Kaj imajo skupnega Gregor Golobič, Katarina Kresal, Zoran Janković, Danilo Türk in Miro Cerar? Omenjene osebe so politično nastavljene figure že znanih slovenskih eminentnih omrežij. Njihovi politični vzponi se berejo kot pravljice, ki pa imajo na koncu bridek konec.
Prejšnji teden je aktualna slovenska politika, potem ko je postalo jasno, da njihov kandidat dr. Danilo Türk ne bo postal novi generalni sekretar Združenih narodov, doživela še en velik ponižujoč debakel brez primere.
Politična kariera Danila Türka se je v slovenskem političnem prostoru pričela spomladi leta 2007 v eni izmed ljubljanskih restavracij, kjer so se strici iz ozadja sestali na kosilu, na katerem so izbrali svojega novega predsedniškega kandidata.
Bilo je leta 2007, ko so strici odločili …
Uradna razlaga njegove kandidature je povezana s slovenskim državljanom Aleksandrom Boštnarjem, doma iz Dravograda, ki naj bi ga navdušil intervju Danila Türka v enem izmed slovenskih časopisov, v katerem je izrazil svojo domnevno neobremenjenost s slovensko preteklostjo in z dejstvom, da ni povezan z nobeno stranko. Ta državljan je tako njemu osebno kot tudi uredništvu časopisa, v katerem je bil objavljen intervju s Türkom, poslal pismo, v katerem mu je predlagal kandidaturo, in na podlagi tega pisma naj bi se potem Danilo Türk odločil za svojo predsedniško kandidaturo.
Junija leta 2007 je Danilo Türk pri Državni volilni komisiji s podporo državljanov vložil svojo uradno predsedniško kandidaturo.
Ko se posesivnost sprevrže v pohlepnost
V času njegove volilne kampanje so ga pričakovano podprle stranke levega političnega pola. In potem ko je v drugem krogu predsedniških volitev z 68,03 % glasov premagal kandidata slovenske desnice Lojzeta Peterleta, je postal tretji predsednik samostojne Republike Slovenije. Dokaj hitro je postalo jasno, da Danilo Türk kot novi predsednik države zaradi svojih globokih idealističnih načel ne bo izpolnil obljub, da bo na podlagi svojih bogatih mednarodnih izkušenj slovensko politiko dvignil na višjo raven.
Za razliko od njegovih že omenjenih političnih sopotnikov je bil Danilo Türk v svojem političnem delovanju preveč posesivno obremenjen s svojo funkcijo in ta posesivnost se je kmalu sprevrgla v pohlepnost, zaradi katere je naredil tri ključne politične napake, ki so ga stale njegove nadaljnje politične kariere.
Prva ustavna obtožba predsednika republike v zgodovini
Leta 2008 je podelil državniško odlikovanje za zasluge pri policijski operaciji Sever. Med prejemniki tega odlikovanja se je znašel tudi nekdanji šef Službe državne varnosti in nekdanji vodja Republiškega sekretariata za notranje zadeve, ki je med drugim leta 1988 odredil aretacijo Janeza Janše, Tomaž Ertl. S to nepremišljeno politično potezo, na podlagi katere so se pokazali tudi prvi zametki delovanja znanih omrežij, je bila prvič v slovenski zgodovini kot proti prvemu slovenskemu predsedniku vložena ustavna obtožba, v kateri so mu očitali veleizdajo lastne domovine.
V svojem zagovoru ob vloženi ustavni obtožbi je jasno in glasno povedal, da si glede podeljenega odlikovanja ne bo premislil, saj ga je podelil po tehtnem premisleku na predlog združenja veteranov, kar je bila seveda ena velika laž in manipulacija na račun vseh članov omenjenega združenja, iz katerega je po tej izjavi protestno izstopil njegov član Vinko Gorenak.
Blamaže so se vrstile
Drugo, še večjo blamažo si je Danilo Türk privoščil leta kasneje. Potem ko je v javnost prišla vest o odkritju povojnega morišča v Hudi jami, je na novinarsko vprašanje, kakšno je njegovo mnenje o tem odkritju in predvsem kaj pričakuje od teh izkopavanj, hladokrvno in samozavestno odgovoril, ne da bi pri tem pomislil na morebitne še živeče sorodnike posameznih žrtev, da je to drugorazredna tema, na katero bo odgovarjal, ko si bo za to vzel čas.
Tretjo in tudi usodno politično napako pa je storil po državnozborskih volitvah decembra leta 2011.
Potem ko je po državnozborskih volitvah decembra leta 2011 postalo jasno, da še en izvoljenec slovenske levice, Zoran Janković, ne bo sposoben sestaviti svoje vlade, je kljub dejstvu, da je imel Janez Janša zadostno podporo posameznih strank, za mandatarja predlagal Marka Voljča, vendar pa ta predlog ni bil sprejet.
Nato je sledil njegov konec …
Danilo Türk je postal politično mrtva figura z dejanjem, ko zaradi svoje domnevne moralnosti in etičnosti ni predlagal Janeza Janše za mandatarja. In sicer zaradi takratnega dejstva, da je bil Janez Janša v kazenskem postopku zaradi razvpite afere Patria, ki je bila decembra leta 2014 s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije v celoti razveljavljena, kljub dejstvu, da je na teh volitvah Slovenska demokratska stranka dosegla drugi volilni rezultat.
S tem ko je obšel voljo ljudstva, je naredil svojo usodno napako, ki se mu je maščevala na predsedniških volitvah 2012, ko ga je že v prvem krogu premagal sedanji predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor.
Država vlagala denar v zgrešen projekt
Po velikem porazu se je Danilo Türk vrnil nazaj v akademske vode, vendar pa te vode seveda niso tako prestižne in bogate, zato je proti koncu lanskega leta samoironično lansiral svojo kandidaturo za novega generalnega sekretarja Združenih narodov. To njegovo kandidaturo je seveda naš vrli moralni teolog Miroslav Cerar ml. brez zadržkov sprejel in jo skupaj z njegovimi političnimi veljaki tudi na veliko oglaševal. Za njegovo samopromocijo je bilo vloženih veliko denarnih sredstev, ki pa bi bila v normalni delujoči pravni državi namenjena za investicije, ki nujno potrebujejo reorganizacijo in novo opremo.
Zgrožena in ogorčena pa sem, ko slišim, da naši vojaki in vojakinje, ki so steber naše varnosti in suverenosti, pri svojem delu uporabljajo obrabljeno opremo, raztrgana vojaška oblačila, počene vojaške čevlje in, kar je še najbolj žalostno, ob tako pomembnem in tudi življenjsko nevarnem poklicu v službi svoje domovine za svoje preživetje rabijo pomoč v obliki paketov, ki jih Slovenski vojski dostavlja malteški viteški red iz Italije. Je to normalno? Si to pripadniki in pripadnice slovenske vojske zaslužijo?
Če se slovenski narod vsakodnevno bori za svoje preživetje in se ob tem nima časa in še manj volje ukvarjati z umazanimi političnimi igricami, to še ne pomeni, da teh umazanih igric ne opazijo drugi znotraj Evropske unije kot tudi izven nje. Zato ta globok ponižujoč poraz Danila Türka zame ni bil nobeno presenečenje.
Umazana dejanja slovenske politike se nam vsakodnevno grdo maščujejo in čas je, da narod to uvidi in se začne jasno in glasno postavljati zase in svoj boljši jutri.
Suzana Maučec Balažic