Kolumna: Znanje je moč – moč družine

Mojca Škrinjar (foto: STA).

Te dni berem o “Klikni in kupi” generaciji, otrocih, ki so si zaželeli domačo žival, kužka ali mucka in ga izbrali na spletu, starši pa so jim to velikodušno kupili. Toda božično novoletni čas se še ni iztekel, ko so vsi skupaj, otroci in starši, ugotovili, da je živalca prehudo breme za njih. Treba jo je hraniti, čistiti, voditi na sprehod, se ukvarjati z njo. Trumoma so nosili uboge kužke na društva za zaščito živali, kjer čakajo na novega lastnika.

Virtualna resničnost, splet, dejansko ponuja drugo življenje, in prosto po Shakespearju je ves svet oder, in mi, ljudje, smo igralci. Vloge, ki nam jih namenja družba, zlasti tisti potrošniški del, pridno prevzemamo in jih poskušamo odigrati skladno s pričakovanji. Zlasti mladi straši in njihovi otroci so ujetniki vlog, zato se mnogokrat v pravem življenju ne znajdejo. Prekinili so z zastarelo (?) tradicijo svojih staršev, postali so moderni straši, zdaj pa ne vedo, kod in kam. Človek ne ve, kdo je večji otrok – sami otroci ali njihovi starši.

Nedoraslost staršev je dostikrat velika težava. Družina namreč usodno in nezamenljivo vpliva na otrokov razvoj, na njegove vrednote, odnos do sveta, delovne navade, etiko. Še zlasti velik vpliv ima na otrokov intelektualni razvoj in je kljub izobraževalni vlogi šole najpomembnejša pri otrokovem učnem uspehu. Če starši sami ne cenijo znanja in niso ambiciozni, če otroku ne omogočajo intelektualnega domačega okolja in če ne spremljajo napredka svojega otroka v šoli, če mu ob težavah ne priskočijo na pomoč z nasvetom ali obiskom učitelja, je otrok obsojen na slabši učni uspeh in slabše splošno počutje v šoli. Slabši učni uspeh običajno spremljajo slabo vedenje, neupoštevanje navodil učiteljev, konflikti s sovrstniki.

Leta 2007 je bil sprejeta novela zakona o osnovni šoli, ki je določila, da mora imeti šola vzgojni načrt, v katerem določi vrednote v šoli, preventivne dejavnosti, odgovornosti in pravice otrok, ukrepe za doseganje vzgojnih ciljev, o vsem tem pa se morajo učitelji, starši in otroci strinjati in dogovoriti ter se vsega tudi držati. Zdi se, da je velikokrat zelo dobro orodje mnogokrat pristalo v zapisih, spravljenih v predalih, učitelji in starši pa obupujejo drug nad drugim, vsi skupaj pa nad otroki, ter tavajo v temi. Ravnatelji nemočno opazujejo dogajanje, karavana pa gre naprej.

Foto: iStock

Foto: iStock

Velikokrat so se od uvedbe devetletke, ki je med drugim ukinila oceno iz vedenja, pojavile ideje, da bi ta institut ponovno uvedli. Istočasno so bili izraženi tudi pomisleki, češ, kaj pa bomo s tem dosegli. V omenjeni noveli zakona pa je bila sprejeta tudi novost, ki je odstopila od koncepta devetletke, tj. možnost prešolanja učenca brez soglasja staršev, vendar s soglasjem šole, na katero bo problematični učenec prešolan. Uzakonjeni vzgojni načrt pa predvideva tudi preventivne dejavnosti, ki omogočijo, da do prešolanja skoraj niti ne pride. Vprašanje pa je, ali imajo učitelji dovolj znanja, da bi znali določiti ciljane preventivne dejavnosti. Ena izmed teh dejavnosti bi zagotovo morala biti delo s starši, njihovo osveščanje in izobraževanje o vzgoji in spremljanju razvoja otrok. Tudi zato je treba imeti znanje, ki ga pa od zaposlenih ne moremo tako samoumevno pričakovati – učitelji so pedagogi in ne andragogi, ki imajo znanja za delo z odraslimi. Zato mora biti usposabljanje šolske svetovalne službe in učiteljev na tem področju sistemski ukrep.

Kako dolgo sme oče in do kakšne mere tolerirati svojemu sinu, ki mu vrača žaljivke na njegove besede? Če ga udari, bo zagrešil kaznivo dejanje. Sama obsojam nasilje in zato mislim, da tepež ni rešitev, toda ali sinovo zmerjanje očeta ni nasilje? Vse prepozno je, ko se kaj takega že zgodi, in dokončno prepozno je, ko se to zgodi dvakrat. Avtoriteta očeta je uničena, sin pa ostane brez ključne življenjske zaščite in varnosti, saj od tega trenutka ni osebe, ki bi mu nudila zavetje v težavah. Od tu dalje za mladostnika ni tako težko stopiti v krog nasilnih vrstnikov, ki potrjujejo njegov ego in ki ga lahko povlečejo tudi v kriminal. V takih primerih bi družina potrebovala strokovno pomoč, česar pa mislim, da od centrov za socialno delo, kot so sedaj, nihče ne pričakuje. Rešitev tega problema je izziv za izobraževalni sistem.

V času otrokovega odraščanja morajo starši odigrati vlogo vzgojiteljev, ki imajo avtoriteto, so samozavestni, zahtevni, odločni in hkrati do zdrave mere zaščitniški. Starši, ki so nekoč živeli na podeželju, kjer prav vsak dan narava postreže z realnim življenjem in se ji je treba prilagajati, se boriti z njo, so živeli na trdnih tleh, zato vprašanj, ali je vzgoja prava ali ne, niti ni bilo toliko. Zreli starši se ne vedejo sami kot negotovi otroci, zato so tudi uspešni vzgojitelji. Sodobni starši, v primežu neštetih informacij, ki jih nudi splet, so mnogokrat zmedeni. Vzgoja je z mediji postala še bolj globalni pojem. Toda kot šolski sistemi niso enostavno prenosljivi iz države v državo, s kontinenta na kontinent, saj jih pogojujejo različne kulture vedenja, ravno tako niso enostavno prenosljivi vzgojni koncepti. Dolgo je trajalo, da so zagovorniki permisivnega koncepta, rojenega na drugem kontinentu, priznali, da je zgrešen. Zato malo konservativizma na področju tako globokih sprememb, kot je vzgoja, ne škodi.

Otroci niso majhni kužki, ki jih kupiš za zabavo, otroci so odgovornost in breme. Toda kako prijetno breme, če so plod zrele odločitve in ljubezni!

Z otroki se je treba tudi ukvarjati, dan za dnem, dokler ne prerastejo najstniških let in se postavijo na lastne noge. Treba jim je posvetiti čas in se marsikdaj odreči stvarem, ki smo jih lahko počeli kot samski. Toda nagrada je velika, objem družine je blagodejen, še zlasti, ko je katerikoli član v težavah. Družina je zdravilo, če temelji na zdravih temeljih.

Mojca Škrinjar