Kot svinja z mehom

Fidel Krupić

Skoraj ne mine dan, da ne bi vsaj za trenutek pomislil, kaj za vraga je narobe s temi, v to umetno koalicijo “zlizanimi” vladajočimi veljaki, da ravnajo z našo prekrasno domovino Slovenijo kot svinja z mehom. Pa saj bodo vse uničili! Že tako ali tako niso rožnati časi, posebno v primerjavi s predkriznim obdobjem, tj. pred letom 2008; tile “vladajoči” pa sedaj še dodatno in to praktično vsakodnevno slabšajo stanje v državi na vseh področjih, ki so pod njihovo oblastjo. In tega ni malo.

Aktualna oblast: nič za blagor naroda
Ni ne duha ne sluha o etiki in morali, kar pa smo itak vedeli, da iz te moke ne bo kruha, saj niso bili izvoljeni na papeški položaj, ampak v politično vodstvo države. Poleg tega so zelo hitro začeli delovati neetično in nemoralno, torej nasprotno od svojih izrečenih floskul, če samo pomislimo na dvojne potne stroške in dodatke za stalno pripravljenost, ki so itak kaplja v morje vseh njihovih nepravilnosti. Pa dobro, niso ne prvi in ne zadnji oblastniki, ki so požrli svoje predvolilne obljube in ki imajo roke obrnjene k sebi. Toda, kar je veliko bolj zaskrbljujoče, vsaj zame osebno, je kruto dejstvo, da ni niti trohice požrtvovalnega in iskrenega ter poštenega dela za blagor naroda. Nič od nič! Vsekakor smo bili upravičeni do vsaj minimalne izpolnitve visoko letečih koalicijskih obljub, pač glede na krepko volilno zmago “novih obrazov”, ki so kar pokali od energije in zagnanosti ter optimizma, v smislu iskanja novih rešitev in napovedovanja raznih reform, da ne omenjam njihovega odkritega zgražanja in celo sovraštva glede “starih” političnih tekmecev, njihovih političnih programov in voditeljev, predvsem tistega osrednjega, ki mu škodoželjno pravijo “princ teme”.

Pa vendar, v katerem grmu tiči zajec? Ali to počnejo nalašč, zaradi osebne pokvarjenosti in grabežljive sle po oblasti, ali pa so res tako zelo neuki in nevešči ali celo psihično moteni, pa potem nevede in celo brez polne zavesti počnejo takšne neumnosti? Res me zanima, kaj je v resnici narobe s temi liki, sploh ker bodo na oblasti zgolj omejen čas, mogoče celo manj, kot si sami želijo in pričakujejo, potem pa se bodo morali vrniti nazaj v vsakdanje življenje in “normalne službe”, kar bo res hud udarec, predvsem za njihov bolestni ego. Kakorkoli, še posebej ob vseh njihovih visokoletečih ciljih in izredno kilavi izvedbi, se mi poraja kar nekaj vprašanj, kot verjetno mnogim v naši državi.

Imeti službo in prejemati socialno pomoč. Smo se zato borili?
Ali res ni mogoče uspešno upravljati s 20.273 m² ozemlja in 1382 km meje, da je ne bi prehajal vsak namišljen begunec, v resnici pa klasičen ekonomski migrant? Ali je res tako zahtevno usklajevati delo 16 ministrstev, 58 upravnih enot, 205 občin in ostalih državnih struktur, ki jih je res ogromno, ampak spet ne tako veliko, da jih ne bi učinkovito obvladali, tudi z reorganizacijo in premestitvami? Ali je res tako naporno voditi 170 tisoč javnih uslužbencev, narediti red v njihovih vrstah in se dogovoriti z njihovimi sindikati, ki so res zviti pogajalci, vendar so legitimen partner socialnega dialoga? Ali je res tako težko “poštimati” pravosodni sistem in urediti delo sodnikov, ki jih je največ v EU glede na število prebivalcev, da bodo končno za zapahi vsaj tisti, ki so izropali naše banke in nekoč cvetoča podjetja, ter bodo vrnili vsaj del ukradenega denarja nazaj v državni proračun? Ali je res treba, da imamo kot “čistokrvna” evropska država in članica Nata tako klavrno stanje v policiji in še posebej v vojski, da celo predsednik države kot vrhovni poveljnik zgolj skomigne z rameni, da je pač vojska na najnižji ravni sposobnosti delovanja, potem pa “vse tiho je bilo”? Ali je res tako zelo malo denarja v državnem proračunu, ki letno “suče” okoli 8,7 milijarde evrov prihodkov in 9,5 milijarde evrov odhodkov, da je sploh kdo v naši državi prisiljen prejemati pakete hrane in socialno pomoč, predvsem če ima redno službo? Ali je res tako težko zagotoviti normalno življenje za 2 milijona ljudi, pa ne potrebujemo biti druga Švica, čeprav bi v resnici to že zdavnaj lahko bili? Kako to, da so vsa naša dobra podjetja pokupili tisti tujci, ki smo jih še pred desetimi leti zafrkavali, kaki “Čehi” so?

Vsa ta in še mnogo drugih, precej logičnih vprašanj mi skoraj dnevno roji po glavi. In to začenši že zjutraj, ko odložim sina pred osnovno šolo in se nehote vprašam, zakaj ima tako težko šolsko torbo? Ja, seveda, ker ima po tri delovne zvezke za en predmet in to že v tretjem razredu osnovne šole, kar me je itak stalo preko 100 evrov, da smo jih sploh nabavili za “brezplačno” šolo. Pa se nadalje, spet sam sebe v svoji glavi vprašam, ali res ne bi bilo mogoče v današnjem modernem času otrokom dati tablic, če že doma igrajo igrice na njih in so torej seznanjeni, kako se jih uporablja, in bi potem lahko tudi v šoli preko interaktivnih programov in razlag lažje spoznavali učno snov. Hecno, mimogrede se mi porodi tudi misel, ali ni bil ravno “princ teme” tisti, ki je na veliko propagiral idejo tablic v šolah? Res bizarno vse skupaj, kako lahko s stokratnimi ponovitvami floskul in laži nekoga, ki je v resnici čisto drugačen, medijsko naredijo za negativca, v resnici pa nas pri belem dnevu ropajo in se nam v obraz lažejo razni “moralneži” in “etični borci” ter “novi obrazi” …

No, potem nas čez dan venomer medijsko bombardirajo z “novicami” glede pogajanj z raznimi sindikati in o “napredku” pogajanj. Pa dobro, ljudje božji, a se je vsem skupaj zmešalo, da ure in ure presedijo, in to po 60-krat, pa se nič ne dogovorijo. Ali je res tako težko v okviru danih zmožnosti, ki pa morajo biti vsem enako znane in z istimi vatli izmerjene, najprej doreči, kaj sploh kdo dela in počne znotraj javnega sektorja. Za kaj sploh hodi v službo. Sliši se res bedasto, vendar ni samo po sebi umevno, zakaj so nekateri v javnem sektorju na plačilni listi davkoplačevalskih sredstev. Strukturne reforme …

Fidel Krupić