Precej splošno znano je bilo, da je partizanska intendanca zlasti v Ljubljani kupovala od Italijanov orožje in vojaško opremo ter pošiljala cele vagone obojega v partizane – iz okupirane Ljubljane. In Kardelj sam omenja v poročilih Titu partijske kanale, ki so segali do visokih italijanskih mest.
Komunisti so začeli v partizanskih vrstah izločati sposobnejše in samostojno misleče nekomuniste. Načinov za to je bilo več, eden je bil npr. ta, da so jih postavljali v boju v prve vrste. To se je zgodilo posebno v Dražgošah.
Le maloštevilni so takoj v začetku videli v partizanskih četah priprave za uvedbo komunistične diktature in prevzem oblasti.
Priča iz Gorice piše: “Drugačen položaj je nastal, ko je med vojno začel pihati med naše ljudstvo veter iz Sovjetske zveze v podobi stalinizma. Pri tem velja podčrtati, kako je slovenska partija znala prikriti svojo stalinistično revolucijo pod za nas Primorce čarobnimi besedami ‘svoboda in boj proti fašizmu’. Tiste, ki so za tem osvobodilnim bojem slutili novo diktaturo, hujšo od fašistične, so razglasili za izdajalce … S to besedo so opečatili vse, ki so si želeli svobodo od fašizma, toda tudi svobodo od stalinistične diktature.”
Slovenci ujeti med streli
Čeprav je bilo streljanje talcev vselej odgovor Nemcev na partizanske akcije, se slovenska partija na to ni čisto nič ozirala: pred očmi je imela le svoje revolucionarne cilje. Naši nezaščiteni ljudje so se znašli med dvema sovražnima ognjema.
S svojimi represalijami sta nemški in italijanski okupator v mnogih primerih dosegla prav to, kar je bil namen partijskega izzivanja: odhod ljudi v partizane.”
Edvard Kocbek: “Ne gre nam več za zlom fašizmov, ampak za tisto zadnjo resničnost sveta: posest in oblast.”
Kasnejši predsednik IOOF Vidmar je bil še maja 1942 dramaturg ljubljanske Drame in je prejemal plačo od okupatorja.
IOOF, pomladi 1942: “Med ljudstvom si moramo pridobiti ugled in ljudstvo mora imeti pred nami strah. Zato moramo takoj počistiti z vsem, kar ni z nami. Tudi, če je en sam član družine proti nam ali je kaj zakrivil proti našim postavam, je treba brezpogojno likvidirati vso družino.”
Seznami za likvidacijo
Partija je uvrstila v seznam tistih, ki jih je treba likvidirati, vplivne rojake, za katere je vedela, da niso idejno z njo. Zelo zgovorno je dejstvo, da VOS ni niti enkrat poskušala narediti atentata na kakšno vidnejšo okupatorjevo osebnost. Slovensko časopisje je smelo atentate omenjati največ z nekaj vrsticami (do decembra 1941). Ta dejstva je režimski tisk po vojni vsaj delno pojasnil: zapisal je, da je VOS “s svojimi nitmi segla tudi v štab 11. Italijanskega korpusa”.
Zakaj so nastale vaške straže?
Brezvestni partizanski teror je prisilil demokratične Slovence k samoobrambi v obliki vaških straž. Da se za OF skriva KPS, je bilo vsaj nekaterim jasno že od vsega začetka. Zato so začeli slovenski predstavniki okupatorja opozarjati na haaške konvencije, ki so vezale tudi sopodpisnico Italijo, da je okupator dolžan na okupiranem ozemlju zaščititi civilno prebivalstvo, zagotoviti javni mir in ter.
Partijci so likvidirali nezanesljive partizane že zaradi malenkosti, bodisi v zvezi z disciplino (če je kdo obdržal nekaj denarja, na straži zaspal, godrnjal čez štab, se obotavljal iti v patruljo, izgubil na begu orožje) ali v zvezi s političnim mišljenjem (če je govoril o kralju, Mihajloviću, Angležih, proti komunizmu, ali ni hotel peti internacionale). Pri teh čistkah je bilo pobitih najmanj 1500 partizanov.
Slovenski komunisti – teroristi in likvidatorji
Slovenski komunisti so spomladi in v zgodnjem poletju 1942 nastopali po deželi kot teroristi in likvidatorji: trdno so bili odločeni v kali uničiti vsak odpor proti okupatorju, nad katerim ne bi imela monopola partija, in spraviti s poti vse uglednejše Slovence, ki so komunizem odklanjali. Zato so pobijali vse vplivnejše ljudi po deželi.
Slovenski človek pa je tedaj, poleg fizičnega nasilja, doživljal tudi duhovno posilstvo: partijska propaganda je s svojo sugestivno dialektiko prikazovala stalinistično revolucijo kot narodno osvoboditev. Zanimivo, da tej lažni propagandi najrevnejši slovenski kraji niso nasedli, kot bi po marksistični doktrini pravzaprav morali, saj naj bi revolucijo porajala revščina, največ upornikov proti stalinističnemu terorju pa je bilo prav iz njih (npr. iz Suhe krajine).
Damjan Likar
[Odlomki iz knjige Stalinistična revolucija na Slovenskem, 1941–1945, Stane Kos]