Krvava revolucija in notranje čistke: “Junaki”, “izdajalci” in pokol 56-ih v Dražgošah (2. del)

Foto: iStock

Precej splošno znano je bilo, da je partizanska intendanca zlasti v Ljubljani kupovala od Italijanov orožje in vojaško opremo ter pošiljala cele vagone obojega v partizane – iz okupirane Ljubljane. In Kardelj sam omenja v poročilih Titu partijske kanale, ki so segali do visokih italijanskih mest.

Komunisti so začeli v partizanskih vrstah izločati sposobnejše in samostojno misleče nekomuniste. Načinov za to je bilo več, eden je bil npr. ta, da so jih postavljali v boju v prve vrste. To se je zgodilo posebno v Dražgošah.

Dr. Ljubo Sirc je v svojih spominih zapisal, da so partizani likvidirali sina kranjskega župana in aktivnega mornariškega poročnika Marka Česna takoj, ko je prišel mednje, in sicer zato, ker se ni strinjal s politično smerjo Komunistične partije (KP) in s partizansko prakso.

Le maloštevilni so takoj v začetku videli v partizanskih četah priprave za uvedbo komunistične diktature in prevzem oblasti.

Priča iz Gorice piše: “Drugačen položaj je nastal, ko je med vojno začel pihati med naše ljudstvo veter iz Sovjetske zveze v podobi stalinizma. Pri tem velja podčrtati, kako je slovenska partija znala prikriti svojo stalinistično revolucijo pod za nas Primorce čarobnimi besedami ‘svoboda in boj proti fašizmu’. Tiste, ki so za tem osvobodilnim bojem slutili novo diktaturo, hujšo od fašistične, so razglasili za izdajalce … S to besedo so opečatili vse, ki so si želeli svobodo od fašizma, toda tudi svobodo od stalinistične diktature.”

(Foto: iStock)

Slovenci ujeti med streli
Čeprav je bilo streljanje talcev vselej odgovor Nemcev na partizanske akcije, se slovenska partija na to ni čisto nič ozirala: pred očmi je imela le svoje revolucionarne cilje. Naši nezaščiteni ljudje so se znašli med dvema sovražnima ognjema.

Nemci so višek represalij dosegli po spopadu s partizani v Dražgošah: ustrelili so 56 ljudi v Dražgošah in bližini, 81 žensk in otrok izselili, vas pa zažgali in zravnali z zemljo. Režimsko prikazovanje boja v Dražgošah kot “narodnoosvobodilni” boj je navaden cinizem.

S svojimi represalijami sta nemški in italijanski okupator v mnogih primerih dosegla prav to, kar je bil namen partijskega izzivanja: odhod ljudi v partizane.”

Edvard Kocbek: “Ne gre nam več za zlom fašizmov, ampak za tisto zadnjo resničnost sveta: posest in oblast.”

Kasnejši predsednik IOOF Vidmar je bil še maja 1942 dramaturg ljubljanske Drame in je prejemal plačo od okupatorja.

IOOF, pomladi 1942:Med ljudstvom si moramo pridobiti ugled in ljudstvo mora imeti pred nami strah. Zato moramo takoj počistiti z vsem, kar ni z nami. Tudi, če je en sam član družine proti nam ali je kaj zakrivil proti našim postavam, je treba brezpogojno likvidirati vso družino.” 

Seznami za likvidacijo
Partija je uvrstila v seznam tistih, ki jih je treba likvidirati, vplivne rojake, za katere je vedela, da niso idejno z njo. Zelo zgovorno je dejstvo, da VOS ni niti enkrat poskušala narediti atentata na kakšno vidnejšo okupatorjevo osebnost. Slovensko časopisje je smelo atentate omenjati največ z nekaj vrsticami (do decembra 1941). Ta dejstva je režimski tisk po vojni vsaj delno pojasnil: zapisal je, da je VOS “s svojimi nitmi segla tudi v štab 11. Italijanskega korpusa”.

Foto: STA

Zakaj so nastale vaške straže?
Brezvestni partizanski teror je prisilil demokratične Slovence k samoobrambi v obliki vaških straž. Da se za OF skriva KPS, je bilo vsaj nekaterim jasno že od vsega začetka. Zato so začeli slovenski predstavniki okupatorja opozarjati na haaške konvencije, ki so vezale tudi sopodpisnico Italijo, da je okupator dolžan na okupiranem ozemlju zaščititi civilno prebivalstvo, zagotoviti javni mir in ter.

Šentjoška vaška straža je postala čez noč zgled samoobrambe tudi za druge kraje. Zaradi poraza v Št. Joštu se je partizanski gnev znesel nad nezavarovanimi okoliškimi vasmi. Tiste dni od 24. julija do 3. avgusta 1942 so komunisti pomorili v okolici Št. Jošta 23 oseb in požgali 70 poslopij.

Partijci so likvidirali nezanesljive partizane že zaradi malenkosti, bodisi v zvezi z disciplino (če je kdo obdržal nekaj denarja, na straži zaspal, godrnjal čez štab, se obotavljal iti v patruljo, izgubil na begu orožje) ali v zvezi s političnim mišljenjem (če je govoril o kralju, Mihajloviću, Angležih, proti komunizmu, ali ni hotel peti internacionale). Pri teh čistkah je bilo pobitih najmanj 1500 partizanov.

V partizanskih odredih so bila tudi dekleta, partizanke ali borke. Med partizankami so se močno razpasle spolne bolezni. Partizansko vodstvo je dalo okuženke, tudi nosečnice, neusmiljeno streljati.

Foto: STA

Slovenski komunisti – teroristi in likvidatorji
Slovenski komunisti so spomladi in v zgodnjem poletju 1942 nastopali po deželi kot teroristi in likvidatorji: trdno so bili odločeni v kali uničiti vsak odpor proti okupatorju, nad katerim ne bi imela monopola partija, in spraviti s poti vse uglednejše Slovence, ki so komunizem odklanjali. Zato so pobijali vse vplivnejše ljudi po deželi.

Slovenski človek pa je tedaj, poleg fizičnega nasilja, doživljal tudi duhovno posilstvo: partijska propaganda je s svojo sugestivno dialektiko prikazovala stalinistično revolucijo kot narodno osvoboditev. Zanimivo, da tej lažni propagandi najrevnejši slovenski kraji niso nasedli, kot bi po marksistični doktrini pravzaprav morali, saj naj bi revolucijo porajala revščina, največ upornikov proti stalinističnemu terorju pa je bilo prav iz njih (npr. iz Suhe krajine).

Damjan Likar

[Odlomki iz knjige Stalinistična revolucija na Slovenskem, 1941–1945, Stane Kos]