Kučan se spet hvali, kako težko je bilo osvoboditi Slovenijo – jasno, če je pa on najbolj oviral proces!

Milan Kučan (foto: STA)

Milan Kučan, zadnji šef Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, še vedno ni nehal stresati laži po medijih. Včeraj je v intervjuju za časopisno hišo Dnevnik spet govoril o miru in osamosvojitvi. A dejstva niso bila nikoli najboljša lastnost Kučana, zato je spet govoril o stvareh, ki jih ni počel ali pa o tistih, pri katerih ni sodeloval. Očitno je, da ima Kučan potrebo, da se ga po izteku njegovega zemeljskega življenja spominjamo kot miroljuba, kljub temu, da je skoraj preprečil osamosvojitev Slovenije.

V tem članku se bom sprehodil čez nekaj najbolj neverjetnih Kučanovih izjav. Pa začnimo s prvo. “Danes se zdi relativno miren prehod Slovenije iz enega sistema v drugega, iz nekdanje federalne države v samostojnost, skorajda samoumeven. Pa ni bil. Bilo je veliko nevarnosti, vpletenih je bilo veliko nasprotujočih si interesov. Gotovo sem najbolj ponosen prav na ta miren prehod. Politika miru namreč terja bistveno več poguma, znanja in ustvarjalnosti kot politika vojaških konfliktov, izigravanja in zaničevanja nasprotnikov,” je dejal Kučan.

Politika miru – onemogočiš obrambo pred zunanjo agresijo
Kučan še danes ni priznal, da je bil v samem srcu razoroževanja Teritorialne obrambe RS (TO). Trdi, da niti ni vedel, čeprav danes vemo, da je Stane Dolanc poklical Kučana in mu povedal, da se TO razorožuje. Ovadba, ki je bila vložena proti njemu, ga bremeni tudi tega, da je ukaz o prenehanju razoroževanja načrtno poslal v kodah JLA, zato, da je podaljšal čas razoroževanja. Ponosen je na miren prehod. Je pozabil na vojno? Je pozabil, da so civilisti obležali mrtvi pod vojaškimi vozili? Je pozabil, da bi nas JLA najrajši kar “tepihovala”, če ne bi bilo oboroženega odpora? Kučan se spet predstavlja kot tisti, ki je bil za mir in ne za vojno, kljub temu, da bi nas pustil brez orožja na milost in nemilost armadi.

Spomnimo tudi na spomine jugoslovanskega predsednika Anteja Markovića. Ta je zapisal, da ga je slovensko komunistično vodstvo prepričalo v to, naj dopusti osamosvojitev. Ko se bo ta zgodila, pa bo JLA zasedla meje. Ko bo ljudem začelo zmanjkovati vsega, se bodo obrnili na socialiste in ti jim bodo ponudili “novo” in “demokratično” federacijo. In kdo je bil šef slovenskih komunistov? Prav Milan Kučan. Pomoč tuji okupatorski armadi ni zavzemanje za mir, je veleizdaja. 

Ni bilo lahko – Kučan je lastnoročno osamosvojil Slovenijo (sarkazem)
Druga izjava, ki je še bolj banalna od prve, pa je: “To je bil čas prehoda v parlamentarno večstrankarsko demokracijo, razdružitve nekdanje Jugoslavije in še posebej nastajanja samostojne slovenske države. Za uspeh tako velikih zgodovinskih projektov je bilo treba pripraviti ustrezne pravne podlage z dopolnitvami in spremembami do takrat veljavne ustave socialistične Slovenije. Bilo je treba pripraviti in izpeljati plebiscit, uveljaviti odločitev za samostojno državo junija 1991 in jo tudi ubraniti z orožjem pred agresijo JLA. Kasneje je bilo treba poskrbeti, da je na novo rojena država lahko zaživela, in zagotoviti njeno mednarodno priznanje. Vsa ta dejanja so zahtevala tesno, skoraj vsakodnevno usklajevanje med ključnimi organi države in ljudmi, ki so jih predstavljali.”

Prvič. Plebiscit je zrasel na zelniku Slovenske demokratske stranke (Social demokratske zveze Slovenije), Jožeta Pučnika in vseh pogumnih članov koalicije DEMOS. Plebiscit je bil volja slovenskega ljudstva in na plebiscitu smo se odrekli Jugoslaviji. Kučan in njegovi komunisti pa so bili od začetka proti. Proti osamosvojitvi, proti plebiscitu. Za to je na tone dokazov. Nato govori o mednarodnem priznanju, za katerega ima največjo zaslugo takratni zunanji minister Dimitrij Rupel. Kučan pa je bil v jedru spletke, da bi to priznanje preprečili. Stari socialisti na srečo pišejo svoje spomine. Piero Fassino je zapisal, da se spominja, ko sta Kučan in Ribičič lobirala pri Socialistični internacionali za NEpriznanje Slovenije. Prosila sta, naj mednarodna skupnost nikar ne podeli osamosvojitve DEMOSU. 

Najbolj ogabno pa je, da si Kučan drzne govoriti o tem, kako je bilo treba braniti državo pred agresijo JLA. Človek, ki je sodeloval pri razoroževanju Teritorialne obrambe RS in s tem pripravil teren za vojaško zasedbo mlade Slovenije, bi moral kazensko odgovarjati, ne pa, da se hvali, kako je bilo težko braniti državo. Danes je lahko vsem biti na pravi strani, takrat pa temu ni bilo tako. Kučan bi danes, 25 let kasneje, ko nas jugo armada ni povozila, rad bil osamosvojitelj. A zgodovina trdi drugače. Vedno je bil na drugi strani in to v vodilni vlogi.

Povedal je še, da je bil vedno grozno naiven
Kučan je nato v intervjuju spet iz sebe naredil žrtev. “Morda sem bil nekoliko naiven. Prepričan sem bil, da se med ljudmi, ki so jim državljani zaupali vodenje države, že z izvolitvijo vzpostavi polno zaupanje, saj naj bi imeli iste cilje in enako odgovornost. Je pa to zelo občutljivo vprašanje. Kajti nezaupanje pripelje hitro do sumničenja in ima lahko še veliko hujše posledice za skupno nalogo – vse do izmišljanja zarot in iskanja zarotnikov namesto naporov za iskanje najboljših rešitev v korist državljanov,” je dejal Kučan.

No, pri izmišljanju zarot in pri potvarjanju dejstev je Kučan vsekakor mojster. Bil je nekoliko naiven. Lepo vas prosim. Ne postaneš šef komunistov, če si naiven. Naivni ležijo v množičnih grobovih, naivni so bili eliminirani. Kučan pa je prilezel na sam vrh diktatorskega režima. Torej je vse prej kot naiven. Glede na vpliv, ki ga ima Kučan na levici in glede na to, da je najvplivnejši stric iz ozadja, pa je jasno, kdo si je v preteklosti izmišljal zarote in iskal zarotnike – Depala vas, Patria itd. 

Na koncu se še pohvali: “Čeprav je tudi res, da ljudje, posebno tisti, ki so preživeli prepišni in negotovi čas preizkušenj s prehodom v parlamentarno demokracijo, razpad Jugoslavije in ustanovitev slovenske države, njeno obrambo in prizadevanje za mednarodno priznanje, še vedno vidijo v meni takratnega predsednika in nemalokrat želijo slišati moje mnenje o sedanjem domačem in mednarodnem političnem dogajanju.” Gospod Kučan, vsi tisti, ki si želijo vaših nasvetov in upoštevajo vaš vidik, so Slovence in Slovenke okradli do zadnjega evra. Tisti, ki v vas vidijo avtoriteto osamosvojitve, so ali popolnoma neumni in neuki zgodovine ali pa so vam pomagali rušiti DEMOS. Tisti, ki so bili takrat na vaši strani, so zaradi leve oblasti, denarja in medijev dobro živeli in šefovali po državi.

Za zaključek. Milan Kučan je bil v središču prizadevanj, da bi se onemogočila osamosvojitev Slovenije. Bil je nasprotnik samostojnosti, nasprotnik države, v kateri živimo. Demokracija, ki si je ni želel, pa mu omogoča, da v medijih širi laži in si prisvaja uspehe, ki jih zaradi njega skoraj ne bi bilo. Za lažje razumevanje. Hvaljenje Kučana z delom za osamosvojitev je ravno tako, kot bi se Himmler hvalil, kako je skrbel za človekove pravice Judov. Primerjava je resda huda, a služi jasnemu prikazu dejstva, da Kučan in svobodna Slovenija nimata popolnoma nič skupnega. Propagandni stroj, ne glede na to, kako močan je, ne more zamegliti zgodovinskih dejstev.

Aleksander Rant