Bo zaradi polomije z arbitražo in sramotenja ministra Erjavca padla celotna levosučna politična elita?

Foto: epa

Slovenija je v nekdanji skupni državi Jugoslaviji veljala za najbolj ekonomsko in družbeno napredno državo, ki se je kot prva odločila, da se osamosvoji in si tako samostojno tlakuje pot brez vmešavanja Beograda. V mednarodni skupnosti je kmalu postala znana kot geopolitična entiteta, ki se nahaja v Srednji Evropi in ne na Zahodnem Balkanu kot ostale nekdanje republike. Med prvimi je pričela tudi s pristopnimi pogajanji za vstop v EU in si leta 2008 z uspešnim predsedovanjem Svetu EU pridobila velik mednarodni ugled, ki pa ga je sedaj zapravila. Za to je v največji meri odgovoren zunanji minister Erjavec, ki s svojim nediplomatskim obnašanjem škodi interesom Slovenije, kar je bilo še posebej vidno v primeru arbitraže. Za to pa seveda, kot je v tej moralni vladi navada, ni odgovarjal. Da vladna elita v Ljubljani skriva poraz pred Zagrebom, pišejo v Jutranjem listu.

Medtem ko se je Hrvaška utapljala v zgrešeni politiki do Bosne in Hercegovine in s problemi v Haagu, je bila Slovenija globoko prepričana, da ima v rokah vse potrebne adute, s katerimi lahko pritisne na Zagreb glede protesta hrvaških deviznih varčevalcev proti nekdanji Ljubljanski banki in glede vprašanja meje v Piranskem zalivu. Slovenija si je zadala jasen cilj, da ne vrne denarja in da dobi čim več morskega teritorija in odprti dostop do morja. 

Vprašanje glede meje je priljubljena predvolilna tema
Na slovenski in hrvaški strani so poskušali večkrat uskladiti nerešena vprašanja glede meje, do najbolj obetajočega dogovora pa je prišlo leta 2001, ko sta takratna premierja Janez Drnovšek in Ivica Račan podpisala sporazum Drnovšek−Račan, s katerim bi Slovenija dobila 80 odstotkov Piranskega zaliva in zagotovljen dostop do odprtega morja, Hrvaška pa bi obdržala morsko mejo z Italijo. Sporazum je bil potrjen s strani Državnega zbora, ne pa tudi s strani hrvaškega Sabora. Hrvaško nestrinjanje s sporazumom je prispevalo k nadaljevanju političnih sporov, kar je vplivalo na to, da je vprašanje glede meje na morju in kopnem postala zelo priljubljena tema v predvolilnem času.

Foto: STA

Foto: STA

Na Hrvaškem se je zdelo, da je denar hrvaških varčevalcev izgubljen, leta 2005 pa se je soočila z zapleti  v pristopnih pogovorih za članstvo v EU. Slovenska diplomacija je v pristopnih dokumentih Hrvaške odkrila zemljevide, na katerih je meja med državama potekala po sredini Piranskega zaliva in protestirala tako, da je takratni minister za zunanje zadeve v odhodu Dimitrij Rupel blokiral hrvaške pogovore v več poglavjih, vse dokler ne bodo izvzeti sporni dokumenti. Slovenija je tako še naprej računala na svojo politično in ekonomsko premoč.

Tajkuni in prevzemi so pričeli ekonomsko slabiti Slovenijo
V času tranzicije so se v Sloveniji razpasli številni tajkuni, kar je vplivalo na to, da je državo v veliki meri obvladoval gradbeni lobi, ki si je na račun države polnil denarnico. Ko pa se je zgodil še dodal finančni polom mariborske nadškofije, je pričela Slovenija izgubljati ekonomski primat. Prav tako je počasi pričela izgubljati politično prednost in pozornost s strani EU glede reševanja meje med državama.

Ivan Zidar (foto: STA).

Ivan Zidar (foto: STA).

Prevzeli so nam slovenska podjetja, hrvaški varčevalci v NLB dobili tožbo na ESČP
Ko je bil leta 2009 podpisan sporazum s strani Jadranke Kosor in Boruta Pahorja, ki je predvidel začetek arbitražnega postopka, ki bi prispeval k reševanju mejnega vprašanja s pomočjo arbitražnega sodišča, je za slovensko državo sledil niz novih udarcev s prevzemi: skupina Atlantic je kupila Drogo Kolinsko, Agrokor prevzel Mercator, Podravka pa je postala lastnica Žita. Tako so trije dragulji iz slovenske krone padli v hrvaške roke. Slovenija je nato doživela še končni udarec, ko je izgubila na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki je naši državi naložilo poplačilo neplačanih deviznih varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke na Hrvaškem in v BiH v znesku 103 milijone evrov.

Foto: STA

Foto: STA

Prisluškovalna afera ogrozila arbitražo
Gromozanski neuspeh slovenske države pa se je zgodil, ko je prišlo do prisluškovalne afere pri arbitraži, ko so Hrvati objavili prisluhe pogovorov med slovensko agentko Simono Drenik in našim arbitrom Jernejem Sekolcem na sodišču, kjer ji je ta povedal, da bo Slovenija ohranila dostop do odprtega morja. Hrvaška je po tem takoj pričela z umikom iz arbitražnega sporazuma, češ da Slovenija goljufa. Zagreb je z arbitražnim sodiščem prekinil vse stike, afera pa je vplivala  na odstop obeh vpletenih in pričela se je nova saga z iskanjem naslednjega slovenskega arbitra. Po tem, ko smo že imenovali neodvisnega strokovnjaka, predsednika meddržavnega sodišča Ronnyja Abrahama, je ta po petih dneh odstopil in njegovo mesto je nato zasedel Rolf Einar Fife.

Ministra pogosto opisujejo kot nekompetentnega
V tej aferi glavno vlogo igra Karl Erjavec, tako imenovan slovenski večni minister, ki od leta 2004 zaseda ministrske stolčke: od obrambnega, okoljskega in zunanjega ministra. Ne samo da ga slovenski mediji opisujejo kot nekompetentnega, hrvaški Jutranji list poroča, da se podobno o njem govori tudi v bruseljskih krogih. Erjavec je predsednik Demokratične stranke upokojencev Slovenije (DeSUS), glasovi katere so vedno potrebni, da lahko desna ali leva opcija oblikuje večino v Državnem zboru, na problematičnost le-te pa je kritično opozoril tudi prvak največje opozicijske stranke Janez Janša.

Minister za zunanje zadeve Karl Erjavec Foto: STA

Minister za zunanje zadeve Karl Erjavec (foto: STA).

Arbitražo ogrozil že pred prisluškovalno afero
Erjavec se je zaradi občutka moči na slovenskem političnem parketu navadil izrekanja všečnih in populističnih izjav in praznih obljub, ki jih daje svojim volivcem glede višanja pokojnin. Med drugim je slovenskim upokojencem obljubljal pokojnine v znesku tisoč evrov, vidimo pa lahko, da je realnost popolnoma drugačna, saj le-ta nekaterim ne omogoča dostojnega življenja. V vladi Mira Cerarja je dosegel povišico zgolj dveh evrov za slovenske upokojence. Poleg tega je spomladi 2015 v svojem znamenitem slogu dvakrat izjavil, da je prepričan, da bo Slovenija z arbitražo pridobila tisto, kar hoče, torej dostop do odprtega morja in dve tretjini Piranskega zaliva. Do podobnega greha pa je prišlo že leta 2006, ko je Slovenija razkrila, da nemška obveščevalna služba iz Ljubljane nadzira celoten Balkan, pri čemer je bil njihov glavni cilj sledenje srbskim haaškim obtožencem Radovanu Karadžiću in Ratku Mladiću. Povsem jasno je, da takšne vrste hvalisanja resne države na Zahodu nikakor niso mogle prezreti. Ni presenečenje, da so nepremišljene besede zunanjega ministra izvale burno reakcijo Zagreba, s čimer je arbitražo ogrozil, še preden je v javnost pricurljal posnetek med Simono Drenik in Jernejem Sekolcem.

Naš zunanji minister brezglavo grozi in se ne ozira na posledice
Erjavec pa še naprej pridno opravičuje svoj ugled, ki si ga je v javnosti ustvaril, saj je prejšnji teden izjavil, da če Hrvaška ne bo spoštovala razsodbe arbitražnega sodišča, bo Slovenija pričela oteževati prehod turistov na Hrvaško, predvsem Avstrijcev in Nemcev, ki v največjem številu prihajajo tja. Takšne izjave si zunanji minister države članice EU ne bi smel dovoliti pod nobenim pogojem, saj bi s tem Slovenija ogrozila prosti pretok ljudi, ki predstavlja eno izmed temeljnih svoboščin EU, pa morajo spoštovati prav vse države članice, pri čemer Slovenija ne more biti nikakršna izjema.

Foto: STA

Foto: STA

Arbitražni postopek bi se moral zaključiti že sredi leta, vendar zaradi zapletov ni tako. Hrvaški mediji poročajo, kako se v Sloveniji razglaša, da postopek teče dalje in da ga bo morala hrvaška vlada sprejeti, kar so Hrvati označili kot laž. Kakorkoli, Erjavec se zaveda, da je njegova glava na pladnju, kajti njegov padec bi najverjetneje za seboj potegnil tudi padec vlade. Nove volitve bi lahko prinesle povratek Janeza Janše, kateremu ankete napovedujejo zmago. Če bi prišlo do tega, da bi arbitražni sporazum izzvenel ravno v času predsedniških volitev, bi to lahko ogrozilo ponovno izvolitev Boruta Pahorja, podpisnika arbitražnega sporazuma Pahor−Kosor, za mesto predsednika države, kajti za morebiten neuspeh bo v prvi vrsti odgovorna slovenska politična elita in nihče drug, ocenjujejo politično situacijo v Sloveniji na Hrvaškem.

N. Ž.