Slovenski eksodus leta 1945: Partizansko izzivanje in spopad na Veliki planini (2. del)

Foto: Wikimedia Commons

Partizanom je uspelo zažgati tovarno upognjenega pohištva Remec na Duplici. Namen je bil predvsem zvabiti v partizane delavce, ki so s tem dejanjem postali brezposelni, pretveza pa je bila laž, da je tovarna izdelovala smuči in puškina kopita za nemško vojsko.

Nemški filozof P. Sloterdijk: “Najhujši fašizem je komunizem.”

Nekaj glavnih naravno slabih sredstev, ki jih je v revoluciji uporabljala KPS: brezvestnost, prevara z monopolizacijo oboroženega odpora, nepriznavanje demokratskega načela večine, laž, klevete, ustrahovanje, mučenja, likvidacije kot najkrutejše sredstvo revolucije, skriti stiki z okupatorjem.  K temu moramo dodati še množične medvojne in povojne poboje, dolgoletni teror, sumljive prometne nesreče, enoumje (beri: neumje), polstoletno potvarjanje zgodovine idr.

Griesser Pečar zaključuje, da prevzema oblasti po KPS leta 1945 ni mogoče imenovati osvoboditev. “Narod ali družba se lahko čuti osvobojenega tujega ali domačega jarma le, če temu ne sledi nova nesvoboda.”

Krvava organizacija
VOS (Varnostno obveščevalna služba) je pomoril do sredine leta 1942, torej še pred oboroženim uporom proti OF, okoli 1000 ljudi. Če primerjamo število v poldrugem letu umorjenih po VOS v Sloveniji, s celotnim številom umorjenih po svetovno zloglasni baskovski teroristični organizaciji ETA v Španiji v letih 1968 do 2006 – manj kot 900 žrtev!, potem ni treba dosti premišljati, katera organizacija je bila bolj teroristična in bolj krvava.

Miloš Stare: “Dobro se spomnim, ko je bil pri meni velikolaški župan Paternost in mi je pravil, da bodo ustanovili vaško stražo, sem mu dopovedoval, da je vendar nemogoče, da bi vzeli orožje od Italijanov. Pa mi je rekel: ‘Gospod, vi tega ne razumete. Ko bi živeli na deželi, bi videli, da ne moremo drugače, ker nas bodo komunisti vse pobili’.”

“Nihče ne more očitati, da je v teh stražah kako sodelovanje z okupatorji. Kdor ni doživel ‘partizanske svobode’, ne more doumeti, kakšno trpljenje je prestalo podeželsko ljudstvo, ko so morali po cele tedne in mesece cele družine in vasi begati po gozdovih in se skrivati pred partizanskimi morilci.”

Foto: Bobo

Vaške straže
Režimski zgodovinarji pišejo, da je italijanski okupator “belogardističnim enotam dovoljeval le tolikšno stopnjo in obliko organizacije in tolikšno opremljenost, da ne bodo v nobenem primeru mogle ogroziti njegovih interesov.” S tem režimski zgodovinarji priznavajo dejstvo, da Italijani niso zaupali Vaškim stražam, da so bile te zveste kraljevski vladi in na strani zahodnih zaveznikov.

Ker  se jim v Ligojni nad Vrhniko ljudje niso hoteli pridružiti, so se partizani maščevali tako, da so sprožili nekaj strelov na Italijane, ki so šli skozi vas, ne da bi koga ubili. Italijani so se takoj maščevali: požgali so vas, ustrelili nekaj talcev, druge pa poslali v internacijo.

Veliko članov Vaških straž je bilo mož in fantov, ki so čez dan opravljali dela na polju, ponoči pa stražili naselja pred morebitnimi partizanskimi napadi.

Po razsulu fašistične Italije se je večje število dobro oboroženih Italijanov borilo skupaj s partizani proti Vaškim stražam in jim pomagalo, da so jih mogli skoraj popolnoma uničiti.

Poudariti je treba, da so vsi slovenski zastopniki (Vaški stražarji, domobranci) simpatizirali z zahodnimi zavezniki, in da so se z Nemci pogajali samo zato, ker so v njih videli manjše zlo kot v revoluciji.

Poveljnik domobrancev Rösener: “Slovensko domobranstvo je deželna samozaščitna enota, ki zdaj šteje kakih 8 tisoč mož in pomaga pri vzdrževanju javnega reda in varnosti.”

Partizani izzivali, nastradali talci
Partizani so izvajali manjše sabotažne akcije, po katerih so se vedno umaknili. Okoliško prebivalstvo pa je za to partizansko izzivanje plačevalo visoko ceno, kajti po vsaki takšni akciji so Nemci streljali največkrat nič krive talce.

V Šenčurju so domobranci nadomestili nemško vojsko. Drugje, kot v Cerkljah, so zavarovali žetev in pomagali pri poljskih delih. S tem so v večih okrožjih prenehala partizanska ropanja.

Foto: STA

Spopad na Veliki planini
Zelo znan je spopad na Veliki planini, kjer so domobranci pognali v beg cel partizanski bataljon. To je bil morda povod, da so gorenjski domobranci novembra 1944 postavili Nemcem celo vrsto zahtev: izpust vseh Gorenjcev iz nemške vojske, uvedbo slovenščine kot učnega predmeta v šolah, prenehanje streljanja talcev in v bojih zajetih partizanov, izpust iz koncentracijskih taborišč tistih jetnikov, ki so bili pripravljeni stopiti v domobranstvo, naj se preneha s požiganji poslopij, kjer so se skrivali partizani proti gospodarjevi volji … Nemci so pristali na skoraj vse, razen izpusta iz nemške vojske in slovenščine v šolah.

Domobranci so kmalu spoznali, da jim gestapovci niso naklonjeni in da imajo zveze s partizani. Zato se je ponesrečilo veliko akcij, v katerih sta jih zmeraj spremljala dva gestapovca.

Genocid
Kar se je zgodilo v Sloveniji po vojni, se, žal, popolnoma ujema s tem, kar slovarji opredeljujejo kot genocid: “Sistematično in premišljeno uničenje rasnih, verskih in političnih skupin.” Šlo je za načrtno uničenje in iztrebitev vseh nasprotnikov, da za njimi ne bi smela ostati niti najmanjša sled.

Prof. John Corsellis, marsikateri ga je poznal zaradi njegovega delovanja kot angleškega “wellfare officer”-ja v begunskih taboriščih v Avstriji, je zatrdil, da domobranci niso mogli biti izdajalci, ker niso bili dolžni zvestobe komunistom, po mednarodnih zakonih pa so imeli pravico do varovanja ljudi in imetja. Povedal je, da nihče ne očita ‘kolaboracije’ milijonom Francozov ali pa Britancev, ki so sodelovali z Nemci na zasedenih Kanalskih otokih in to celo po navodilih iz Londona.

Nobenega dvoma ni, da večina domobrancev ni hotela nič drugega kot svobodno in demokratično Slovenijo. Če je torej prišlo do spopada s partizani, se to ni zgodilo zato, ker bi domobranci želeli, da bi Slovenija ostala okupirana, temveč zato, ker so nasprotovali temu, da bi v Sloveniji zavladal totalitarni komunizem. Zaradi tega niso bili izdajalci naroda, kakor jih je imenovala vsa povojna politična propaganda.

Govoriti o kakšni zmagi komunistične revolucije v Sloveniji leta 1945 je skrajno nespametno, ker je zaradi svojega popolnega neuspeha nehala v polomu, in ker je bila kljub vsemu pod zgodovinskim vidikom kratkotrajna, čeprav je bila dolga desetletja na oblasti.

[Objavljeno besedilo predstavlja odlomke iz knjige dr. Jožeta Ranta: Slovenski eksodus leta 1945.]

Damjan Likar