Ustavno sodišče sramotno poteptalo človekove pravice in zavrnilo pritožbo Andreja Širclja – ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič v ločenem mnenju priznava, da česa takega še ni videl!

Datum:

Odločitev ustavnega sodišča, da zavrže ustavno pritožbo poslanca Slovenske demokratske stranke Andreja Širclja, še vedno odmeva. Šircelj se je pritožil na odredbo ljubljanskega okrožnega sodišča o preiskavi njegovih prostorov v državnem zboru decembra leta 2015, saj mu je bilo kršenih več pravic, med drugim pravica do zasebnosti in osebnostna pravica, prav tako je bilo v hišni preiskavi zaseženega ogromno podatkovnega materiala, ki se sploh ni nanašal na razlog preiskave, tj. obdobje, ko je Šircelj vodil upravni odbor Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Na grob, protiustaven poseg v pravico do enakega varstva pravic je v odklonilnem ločenem mnenju opozoril tudi ddr. Klemen Jaklič, ki ob tem dodaja, da je preiskava poslančeve pisarne zanj strokovno najbolj problematična odločitev, odkar je sam na sodišču. V stranki SDS so sicer še vedno prepričani, da so poskušali z zlorabo izvršilne veje oblasti politični nasprotniki priti do strežnika stranke, saj so konec leta 2015 kriminalisti obiskali tudi sedež stranke, čeprav so dobro vedeli, da Šircelj tam nima svojih prostorov.

Naj spomnimo. Poslanec SDS Andrej Šircelj je že dan po kriminalističnih preiskavah, ki so se nanašale na njegovo delo v DUTB, dejal, da ni sodeloval ali pomagal pri kateremkoli očitanem kaznivem dejanju. Odvzem elektronske dokumentacije v državnem zboru pa je bil po njegovem mnenju nepravilen, zato je takoj napovedal pritožbo na ustavno sodišče. Šircelj je novinarjem takrat tudi temeljito pojasnil, da ni kriv, obtožbe v preiskavi pa označil za absurdne. Po njegovem mnenju je celoten postopek preiskave nesorazmeren zlasti zato, ker proti njemu niso bile uvedene nikakršne druge prikrite metode in sredstva.

Poročali smo že, da je bil na sedežu SDS drugačen postopek odvzema dokumentacije kot v DZ, kjer je potekal nepravilno. Preiskovalci Nacionalnega preiskovalnega urada so v DZ prejeli vso Šircljevo elektronsko pošto v približno šestmesečnem obdobju dela na Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) v letu 2013. Podatkov ni posredoval on osebno, pač pa sta o tem odločala predsednik DZ Milan Brglez ter generalna sekretarka DZ Uršula Zore Tavčar.

V odredbi za preiskavo, ki jo je izdalo ljubljansko okrožno sodišče, je bil omogočen tudi zaseg strežnikov, kar je protiustavno. Šircelj je bil celo prepričan, da je šlo za politično akcijo nasprotnikov, saj se je incident zgodil zgolj nekaj dni pred referendumom o družinskem zakoniku, na katerem so se kasneje Slovenci vseeno opredelili proti razvrednotenju slovenske družine.

Kot je znano, imajo preiskave v državnem zboru in zlasti preiskave njegovih elektronskih naprav – podobno kot preiskave pri odvetnikih – daljnosežnejše nepopravljive posledice kot je zgolj poseg v intimno sfero preiskovanih oseb. Morebitne protiustavne preiskave v državnem zboru s strani izvršilne in sodne veje oblasti namreč ne pomenijo le posega v pravico do zasebnosti posameznikov (poslancev, zaposlenih in drugih oseb, ki s temi osebami stopajo v stik), temveč lahko vplivajo na občutljiv sistem zavor in ravnovesij med zakonodajno ter izvršilno in sodno vejo oblasti.

Poslanec Slovenske demokratske stranke Andrej Šircelj je žrtev sporne odločitve ustavnega sodišča, ki je preglasovalo svoj glas razuma, ki ga ima v ddr. Klemenu Jakliču. (Foto: STA)

Ustavno sodišče sploh ni presojalo glavnih očitkov
Vseeno so potem, ko so za lep čas odločitev zamrznili, ustavni sodniki odločili, da se Šircljevo pritožbo zavrže kot neutemeljeno, zaradi česar je ddr. Klemen Jaklič, ki je bil ponovno preglasovan, moral spisati ločeno odklonilno mnenje. Slovenska ustava v skladu z ustaljeno prakso ustavnega sodišča ne dopušča posegov v temeljne človekove pravice drugače kot le v primeru, če so posegi skladni z ustavnim načelom sorazmernosti. Bistveno vprašanje torej je, ali je takšen vseobsežen, celosten poseg v kar vse, tudi politično zaupne in občutljive vsebine, ki s kaznivim dejanjem nimajo prav nobene zveze, nujen za zagotovitev sicer legitimnega cilja, da se odkrije in preganja morebitna kazniva dejanja, razmišlja Jaklič.

Kako je torej mogoče, da bi kdo od slovenskih sodnikov in sodnic kljub nespornemu obstoju ustaljene prakse glede zahteve po sorazmernosti, ko gre za posege v temeljne človekove pravice, in hkratnem dokazanem obstoju za pravice milejših, a enako učinkovitih sredstev pregona, lahko pritožbo pritožnika sploh zavrnil? “Kdor bi kljub predstavljenemu vseeno vztrajal na zavrnitvi ustavne pritožbe, ki se v svojem jedru sklicuje ravno na kršitev načela sorazmernosti zaradi prekomernosti posega, bi moral ubrati način, ki je do pritožnika nepošten, v očeh prava pa nerazumljiv. Druge možnosti ni,” je še zapisal priznani ustavni pravnik.

Kaj je torej storila večina, ki se je zaključku o očitni kršitvi načela sorazmernosti (delu testa, ki zahteva presojo o nujnosti tako hudega posega) vseeno izognila in kljub opisanemu pritožnikovo pritožbo vendarle zavrnila? V ključni opombi 23 je v celoti neresnično in po Jakličevi oceni nepošteno navedla, da pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje, da bi bilo zasledovani cilj mogoče doseči z manj intenzivnim posegom v njegovo zasebnost. Zgolj takšna, kot bomo videli v celoti neresnična navedba, je večini omogočila, da se je izognila presoji o “nujnosti” posega (češ da ta ni bila zatrjevana), ki je sicer bistveni del testa sorazmernosti in ki ga izpodbijani poseg očitno ne prestane.

V resnici pa je pritožnik v svoji ustavni pritožbi, ki jo je vložil skupaj z nekaterimi kolegi poslanci, popolnoma jasen, opozarja Jaklič. Skozi celotno pritožbo namreč na številnih mestih zatrjuje ravno kršitev načela sorazmernosti. Ker gre za skupno ustavno pritožbo tako njegovih kolegov poslancev kot tudi njega samega, v besedilu pritožbe vseskozi ponavlja zatrjevanje kršitev sorazmernosti tako z vidika pravic preostalih poslancev, s katerimi je bil poslanec Šircelj v redni zaseženi komunikaciji, kot tudi z vidika pravic samega poslanca Širclja, in sicer v delu, v katerem so mu preiskovalci zasegli tudi tisto njegovo podatkovje, ki se preiskovanega kaznivega dejanja sploh ne tiče, ampak se tiče njegove komunikacije s kolegi. Z drugimi besedami, na ustavnem sodišču so politični interesi očitno še enkrat več preglasovali razum.

L. S.

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...