[VIDEO] Bitka pri Dražgošah največja laž slovenske zgodovine

Spomenik v Dražgošah (Foto: STA)

Provokacije partizanov, sramoten beg in pomorjeni civilisti  v Dražgošah so se v anale slovenske zgodovine zapisali kot herojska zmaga partizanov nad nemškim okupatorjem. V resnici je to bila tragedija. Pred vojno je v Dražgošah živelo približno 400 prebivalcev, od katerih je le pet pripadalo tajnemu komunističnemu krožku. Ti so leta 1941 povabili partizane, naj prezimijo v Dražgošah. Večina ostalega prebivalstva nad “nasilneži z orožji” ni bila navdušena in jih je prosila, naj zapustijo njihovo mirno vas, saj so se bali nemškega odziva na dejstvo, da pri njih prezimuje Cankarjev bataljon. Nemci so izvedeli za partizane, ki so prezimovali v Dražgošah, ti pa so se odločili, da bodo vas “branili” pred Nemci, ki so tja prišli izključno zaradi partizanov. Resnici na ljubo, bolj verjetno se zdi, da so se partizani po tem, ko so uvideli, da so izgubili vsakršno moč za beg, izbrali spopad v vasi, kjer so lahko nedolžne civiliste uporabili kot živi zid, njihovo vas pa kot oviro, ki je držala Nemce nazaj.

Večina partizanov je že prvi dan obstreljevanja vasi pobegnila na Jelovico in prepustila civilno prebivalstvo na milost in nemilost nemškim okupatorjem. Z gotovostjo lahko trdimo, da dražgoško prebivalstvo, če bi se partizani pravočasno umaknili iz Dražgoš, ne da bi vmes še vztrajno slabšali razmer, ne bi utrpelo takšnih izgub, kakršne so zaradi partizanskega igračkanja. Nemci so pobili 41 prebivalcev, 80 pa so jih prepeljali v Ljubljano. V bitki je padlo osem partizanov in 27 Nemcev. Partijska propaganda je medtem pridno povečevala število padlih nemških vojakov, dokler se ni številka dvignila na nekaj stotin. Po bitki so bile Dražgoše zravnane z zemljo, vse hiše, vključno z vaško cerkvijo, so bile zminirane in porušene do tal.

Po vojni se Dražgošanom ni godilo nič bolje. Vse, kar je komunistična Jugoslavija naredila, je bil prispevek v obliki šestih barak. Celotno vas so bili Dražgošani primorani obnoviti sami. Živeli so zase, umaknjeni od sveta v strahu, saj so uradne oblasti njihovo tragedijo povzdigovale v herojsko zmago. V takem ozračju pa so bili Dražgošani obsojeni na molk, saj bi bilo povedati resnico o “pogumnih” partizanih bolj nevarno.

Kaj je rojilo po glavi vodjem partizanskega odreda?
Zgodovinar dr. Stane Granda je v pogovoru za Nova24TV povedal, kako je bilo leto 1941 obdobje velikih nemških zmag. “Nemčija je takrat uničevalni stroj, pred katerim se vse trese. Vendar pa se temu uničevalnemu stroju v pozni jeseni, na začetku zime v poskusih, da zasede Moskvo, zgodi pravzaprav prva tragedija.” Prodor nemških sil je takrat zavrla ruska zima. “Že pri Napoleonu vidimo, da je mraz največji sovražnik. In Nemci so z vrsto vojaških napak Napoleonovo napako ponovili. Preveč časa so porabili za razne druge stvari, namesto da bi napadli Moskvo.”

To nemško nezmožnost zavzetja Moskve so komunisti razglasili za veliki poraz nacistične Nemčije in tako pričakovali, da bo sledila velika zmaga sovjetske protiofenzive, ki ne samo, da bi premagala Nemce, temveč tudi v Evropo prinesla svetovno komunistično revolucijo. “Jugoslovanski komunisti, ki so bili goreči verniki komunizma, so tej propagandi nasedli. V duhu te velike sovjetske zmage, ki je niti ni bilo …, so pri nas pričakovali, da se vojna bliža koncu.”

Dr. Granda je povedal, da je bila največja napaka partizanskega gibanja, da so se spustili v odprti boj proti Nemcem. Resda so na slovenskem ozemlju to bile bolj “policijske pomožne enote”, a so bile ravno tako dobro izurjene. “Partizanstvo v Sloveniji nikoli ni bilo sposobno, da bi se spustilo v frontalno vojskovanje z Nemci.” Ta lekcija je bila še dolgo živa v jugoslovanski vojski.

Kdo je bil pri nas komunist
“Gorenjsko delavstvo je bilo krščanskosocialno,” je povedal dr. Granda. To je obvladoval Aleš Stanovnik, ne partija. “Partija je imela nekaj pristašev po Ljubljani in v trboveljskih revirjih.” Druga zadeva, ki bi se je morali zavedati, pa so “salonski komunisti, ljudje, ki niso imeli pojma o delavstvu. Kidrič je lopato bolj poznal iz knjige kot iz resnice.” Ob tem se je Granda vprašal, kakšen delavski voditelj naj bi to bil. Spomnil je tudi na to, “kako so ženske vpile za Marinkom kurji tat” med stavko v Trbovljah. Bila je dolga vrsta takšnih “lahkokruharjev”, ki so živeli od sovjetske pomoči. Konec koncev pa ni preprostega odgovora, številni, ki so jih iskali Nemci, prave izbire niti niso imeli. Med taborišči in partizani so številni raje izbrali partizane.

Ob prihodu v Dražgoše so vaščani v skrbi za vas in svoja življenja partizane prosili, naj odidejo drugam. Vaščani so vedeli,  da so Nemci dobro organizirani, urejeni in sistematični. Dražgošani so vedeli, da bi se jim skrivanje partizanov znalo grdo maščevati, kar ni bila možnost, glede na to, da so bili vsi kmetje odvisni od svoje zemlje. Partizani, “ki so bili svojeglavi, naduti in domišljavi, ker so pričakovali prihod sovjetske rešitve”, o umiku iz vasi niso želeli slišati. Tisti partizani, ki so podpirali umik iz Dražgoš, so bili pozneje zaradi tega tudi usmrčeni.

Bitka ni slavna epopeja, ampak tragedija 41 mrtvih vaščanov
Ko razmišljamo o vsakoletnih proslavah ob obletnici bitke pri Dražgošah, se moramo zavedati, da je bitka bila, “a ta bitka ni bila nobena slavna epopeja. To je tragedija 41 mrtvih vaščanov, ki so bili pobiti kot talci” zaradi brezobzirnosti partizanskih borcev, ki so bili pripravljeni žrtvovati življenja preprostih nedolžnih ljudi, medtem ko so jo sami popihali v gozdove. “Nemci so bili zelo zelo kruti”, nekatere od talcev so tako metali tudi v ogenj. Starejši prebivalci Dražgoš tega še vedno niso odpustili partizanom.

Partizanom ni bilo mar za ljudi, “brigalo jih je, da gre svetla bakla revolucije naprej”. “Žrtve morajo biti,” je rekel Lenin, kar “je bil temeljni nauk” za dosego končnega cilja. “Ne smemo prezreti, da komunizem kmeta prezira. Kmet je za komuniste nekaj najbolj nepotrebnega, nepomembnega. Za komuniste je kmet pravzaprav tisti, ki mora izginiti.” Dr. Granda je še dodal, da slovenski komunisti niso bili nikoli pripravljeni razumeti slovenskega kmeta in slovenske vasi.

Velika laž “narodnoosvobodilnega boja”
Dr. Granda je pojasnil, kako je narodnoosvobodilni boj floskula, ki je nastala s slabim prevodom iz srbščine. Tam namreč beseda narod označuje ljudstvo. Pravilni prevod fraze bi tako bil ljudskoosvobodilna vojna, kar je z drugimi besedami klic za komunistično revolucijo. “Gre za zavestno manipulacijo, pri kardeljanstvu. Če mi namreč poudarjamo ljudskoosvobodilno vojno, je to drug izraz za revolucijo, saj revolucijo izvaja delovno ljudstvo in ne narod. Komunizem naroda ne priznava.”

Za komunizem po besedah dr. Grande obstaja samo delavski razred in ljudstvo. Tako da gre za hudo manipulacijo, ki pa jo danes določeni krogi zelo spodbujajo. Da je temu res tako, potrjujejo tudi izjave Borisa Kidriča, ki je mnogokrat izjavil, da bi pri izbiri med nacionalnim in internacionalnim vedno izbral internacionalo. To je lahko še en dokaz, kako je današnja salonska levica samo podaljšek jugoslovanskega komunizma.

Ivan Šokić