Ob dnevu svobode tiska nas je društvo novinarjev opozorilo, da v državi, ki jo vodi premier Marjan Šarec, ki je podpisnik peticije 571, na novinarje neznosno pritiskajo politiki, strankarski mediji vodijo kampanje, da bi jih diskreditirali, ljudstvo pa na spletnih omrežjih zahteva nasilje in linč novinarjev, zaradi česar je že bilo nekaj incidentov. Oblast v tem strašljivem položaju ne stori ničesar ali vsaj ne dovolj, meni novinarska organizacija, da bi jih zaščitila pred kritiki in zatrla sovražni govor ljudstva. Poziv je precej oseben. Oblast ne stori dovolj, da bi zaščitila sama sebe. Ne le premier, ki je bil nekoč zaposlen na javni RTV. Tudi številni drugi novinarji so del oblasti. Na evropskih volitvah je polovica vseh glavnih kandidatov koalicijskih strank iz medijev. Irena Joveva za LMŠ in Tanja Fajon za SD sta simbola. Še najmanj novinarskega pedigreja ima igralka Violeta Tomić, ki je nekoč delala za javno televizijo in pripada koalicijski Levici, ki se sama razglaša za opozicijo vladi, ki jo je ustoličila in jo vzdržuje na oblasti.
Nepristransko vladni novinarji
Levica je v podobni vlogi kot novinarska organizacija, ki se razglaša za nekakšnega čuvaja pred zlorabami oblasti, kritizira pa v glavnem le opozicijo, njeni člani pa množično kandidirajo za vladne stranke. Mediji o njih, ko je najbolj zanimivo, občasno obmolknejo. Zadnji teden so nas predvsem spletna omrežja obveščala, kako je Violeta Tomić kot kandidatka za vodenje Evropske komisije evropski javnosti povedala, da temelj EU zanjo niso krščanske vrednote, pravi temelj je antifašizem. Čudno, da ni omenila še vloge Osvobodilne fronte, za katero smo se zadnji teden spomnili, da je bila v Ljubljani ustanovljena kot Antiimperialistična fronta po direktivi iz Moskve, in to, ko se je po Mariboru sprehajal Adolf Hitler, ki je anektiral to mesto. A to bi bilo za evropsko javnost, ki ni dovolj seznanjena s pomenom narodnoosvobodilnega boja narodov SFRJ in revolucije za nastanek EU, najbrž prezapleteno. Aneksije pa imamo tudi danes in so za Tomićevo sprejemljiva stvar. Pravico Moskve, da anektira Krim, je branila. Z oceno, da je Krim stvar Rusije, je celo zaostrila retoriko Karla Erjavca, ki se je nekoč ponujal za posrednika v sporu med EU in Rusijo o Krimu, kar Ukrajini zanesljivo ni nič pomagalo. Pa EU tudi ne.
Podobno kot Tomićevi so veliki mediji le malo pozornosti namenili nerodnemu dogajanju za še pomembnejšo kandidatko: Ireno Jovevo s POP TV.
Izmišljotina o prepovedani Bosni
Nanjo je spomnila sodnica Andreja Polzelnik, ki je za posojilo Dijane Đuđić SDS in Janezu Janši kot šefu te stranke ta teden namesto nekaj tisoč evrov globe izrekla le opomin. Posojilo za volilno leto je bilo najeto pred letom in pol, a se je stranka po ostrih reakcijah v medijih 150.000 evrom odrekla in si pol milijona pozneje izposodila pri Abanki. Se sprašujete, kakšno zvezo ima to s kandidatko LMŠ? Povezava je, ker je ta pred letom spektakularno potovala v Prijedor. Iz sodbe je razvidno, kar je bilo jasno že takrat, da je bilo posojilo zasebnice višje od omejitve, ki jo določa zakon za posojila zasebnikov. A zgodbo, da naj bi šlo za prepovedano financiranje SDS iz BiH, so si pa novinarji gladko izmislili. Propagandno. Bilo bi sicer mogoče, da je bila Joveva naivna in da o posojilih in financiranju strank ne ve veliko in ni razumela, da denar skoraj gotovo ni od tam. Morda ne ve, da tudi banka v ruski lasti lahko posodi denar Zmagu Jelinčiču, a to še ne pomeni, da je kampanja plačana iz tujine in bi morali v Moskvi preverjati, od kod je. Naivnost pa postavi v čudno luč dejstvo, da leto pozneje Joveva kandidira za stranko Marjana Šarca, ki ji lani na volitvah ni uspelo premagati SDS, ki jo je Joveva z zgodbo iz BiH smešila. LMŠ je pozneje kupu na volitvah poraženih strank omogočila ohranitev oblasti, ko je z njimi prevzela uradno manjšinsko vlado.
To ni bilo prvo veliko posojilo zasebnika stranki v zadnjih letih v Sloveniji. Nekaj let prej je denar za lep del kampanje Pozitivne Slovenije svoji stranki kot zasebnik posodil ljubljanski župan, ki je tudi tranzicijski tajkun, Zoran Janković. Pa takrat nikomur na POP TV ali kje drugje v medijih še na misel ni prišlo, da bi vozil cele ekipe v Saraorce preverjat, kje je tam Janković našel toliko denarja, ali da bi glavna poročila začenjali z opozorili pred nevarnostjo, da neka nepomembna vas v Srbiji financira kampanjo Pozitivne Slovenije, ki ji pozneje ni uspelo prevzeti vlade, in to kljub relativni zmagi na volitvah. Tudi sicer je bil o tistem posojilu velik molk v medijih.
So pomagali iz vlade ali obveščevalci?
Nekaj podrobnosti kaže, da ideje ob Đuđićevi niso zrasle na POP TV, pri Jovevi ali sicer v medijih. Verjetno je, da so prišle iz vladnih strank, ki so poskušale ohraniti oblast, ki jo je resno ogrožal prav Janša. Drugače si ni bilo mogoče razložiti takrat na POP TV objavljenih podatkov o prečkanjih meje Đuđičeve, ko je potovala v BiH. Ta objava je razkrila, da je nekdo na državni ravni opravljal nadzor, podatke pa namesto za postopek na sodišču, če je šlo za kriminaliste, ali za obveščanje oblasti, če je šlo za obveščevalce, uporabil za medijsko zgodbo, ki naj diskreditira opozicijsko stranko. To ni neobičajno v Sloveniji. Tokrat s tem vsaj škode niso povzročili državi kot nekoč, ko so, da bi diskreditirali Janšo, ko je prvič prevzel oblast, v javnost “spustili”, da Sova uspešno prisluškuje hrvaškemu političnemu vrhu, tudi takratnemu premierju Ivu Sanaderju, s čimer so zabili fenomenalen avtogol lastni državi v dogovarjanjih o meji. Pozneje so Hrvaško v EU spustili brez mejnega dogovora. Arbitražo, ki so jo dosegli namesto rešitve problema, pa so zavozili z Jernejem Sekolcem in Simono Drenik, ki sta se pogovarjala po povsem nezavarovani telefonski liniji o stvareh, o katerih se še po šifrirani ne bi smela, posnetke pa je potem objavil hrvaški tisk. Ravnanje Sekolca, ki je delal tudi za obveščevalce prejšnjega sistema, in Drenikove, ki je delala za Karla Erjavca, je bilo še bolj sramotno kot vojaški obveščevalni kombi, poln prisluškovalne in podobne opreme, ki je v času, ko je ministrstvo za obrambo vodil današnji šef zveze borcev Tit Turnšek, nekako zašel na Hrvaško, kjer so ga, z našimi obveščevalci vred, aretirali prometniki sosednje države. Sosedje so nam obveščevalce, ki še tega niso zaznali, kje je meja, takoj vrnili, dolgo pa zadržali tehniko.
Joveva je pred letom, ko je bila še novinarka, v BiH tako vneto iskala podatke o Đuđićevi in izvoru njenega denarja, da so jo o tem, kaj počne po Bosni, tam zaslišali celo na policiji. V medijih se je to pojavilo kot oblika pritiska na raziskovalne medije. Čeprav je bilo logično, da se je policistom v BiH zdela čudna ideja, da kdo v Prijedoru išče v Sloveniji posojene milijone. Da je od vnetih raziskav in neverjetnih odkritij, ki se ne potrdijo, pa do kandidature za politično stranko kratka pot, smo ugotovili že pred Jovevo. Zadnji razvpit primer je bil na lokalnih volitvah lani Dejan Karba, ki je bil nekoč v prvih vrstah raziskovanja, ali je šel denar od patrij k SDS ali k Janezu Janši, vir za poročanje o tej dilemi pa mu je bil tudi Jure Cekuta, ki je – kot je pozneje ugotovilo sodišče – res potegnil slabega pol milijona evrov in je, po nekaj zapletih, končal v zaporu. Karba je bil lani kandidat SD za župana v Ljutomeru, kar je precej manj pomembna in slabše plačana služba kot biti evropski poslanec. Postal je vsaj občinski svetnik.
Na precej boljšo službo ciljata borka proti fašizmu Tomićeva in novinarka Joveva, ki je zaslovela s preiskovanjem, kje v Bosni so rudniki denarja za SDS, ki jih je sicer že v prejšnjem mandatu Jani Möderndorfer iskal bolj na Madžarskem. Nikakor pa ne v Saraorcih.
Še kar iščeta.