Alfonz Gspan, bibliotekar in literarni zgodovinar iz začetkov 20. stoletja

Alfonz Gspan (Foto: Wikimedia commos).

Danes se spominjamo Alfonza Gspana, slovenskega literarnega zgodovinarja, pesnika, leksikografa, pedagoga, urednika in prevajalca. Rojen je bil 16. oktobra 1904 v Krškem in umrl 25. septembra 1977 v Ljubljani. 

Leta 1918 se je vpisal na realko v Ljubljani in se pridružil literarnemu krožku Kres, ki ga je vodil Branko Jeglič. Tam se je Alfonz Gspan seznanil tudi s Srečkom  Kosovelom in z drugimi mladimi pesniki. Tudi sam se je politično in kulturno aktiviral in začel pisati socialne in razpoloženjske pesmi, ki so odražale duha časa: nemir in tesnobo. Leta 1922 se je vpisal na slavistiko, romanistiko in primerjalno književnost v Ljubljani in Parizu, na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral 1931.

Delo mladega Alfonza Gspana
Od 1931 do 1933 je služboval kot tajnik založbe Tiskarska zadruga v Ljubljani, od 1933 do 1946 pa je bil profesor na klasični gimnaziji, kjer je poučeval dobrih deset let. Povabili so ga v NUK, ki se je po vojni pričela preoblikovati v sodobno univerzitetno knjižnico. Postal je vodja rokopisne zbirke v NUK-u in prevzel najbolj dragoceno kulturno dediščino.

Spodbujal je muzejske zbirke o literarnih ustvarjalcih
Prirejal je občasne razstave o literarnih obdobjih in osebnostih iz slovenske kulturne zgodovine, kar je spodbudilo nastajanje muzejskih zbirk o slovenskih literarnih ustvarjalcih (Simona Gregorčiča v Vrsnem, Aškerca v Senožetih, Cankarja na Vrhniki, Jurčiča na Muljavi, Župančiča na Vinici, Bevka v Idriji, Prešerna v Kranju in Luisa Adamiča v Prapročah).

Strokovni sodelavec pri SAZU
Leta 1950 je bil izvoljen za strokovnega sodelavca SAZU in se tam 1962 tudi zaposlil kot urednik Slovenskega biografskega leksikona. Poučeval je o bibliotekarstvu, konserviranju in restavriranju bibliotečnega gradiva na Pedagoški fakulteti v Ljubljani ter sodeloval na področju ohranjanja kulturne dediščine z Republiškim zavodom za varstvo kulturnih spomenikov, prav tako pri ustanavljanju Slavističnega društva Slovenije.

Znanstveno se je posvetil razsvetljenstvu
Njegovo glavno področje znanstvenega raziskovanja je bilo slovensko razsvetljenstvo, preučeval je predvsem A. T. Linharta, pa tudi Vodnika in Žiga Zoisa, kar je objavil v prvi knjigi Matične Zgodovine slovenskega slovstva leta 1956. V zbirko slovenski pesmi od začetkov dalje je vključil začetke slovenske poezije (srednji vek) do pesnikov sredi 19. stoletja, kar je izšlo posthumno v dveh knjigah Cvetnik slovenske vezane besede I in II (1978 in 1979).

Glavne znanstvene publikacije ter drugo delo
Sem spadajo Bibliografija Otona Župančiča, Prispevek k ikonografiji Primoža Trubarja, Urejanje zbranega dela A. T. Linharta, oprema Tavčarjeve pripovedi V Zali in Kmetskih slik in povesti Janka Kersnika. Uredil je tudi Kosovelove pesmi in prevedel Zolajev roman Germinal.

Leta 1964 je bil odlikovan z Redom dela z rdečo zvezdo, 1974 z nagrado Sklada Borisa Kidriča, 1967 s Čopovo diplomo Društva bibliotekarjev Slovenija, 1974 z Diplomo Zveze društva bibliotekarjev Jugoslavije in 1975 z Redom RS s srebrnim vencem.

A. B.