Balkanski bojevnik Martinčić: “Slovenija nima mafije, mafija ima Slovenijo, mafija ima državo”

Vodja prekupčevalcev s prepovedanimi drogami v Evropi Darko Šarić na posebnem sodiscu v Beogradu. (foto: STA)

“Če hočem na sodišču povedati resnico, moram povedati tudi svojo vlogo: kdo sem bil v tej združbi, kaj sem delal.” Anastazij Martinčić zato potrebuje status varovane priče. “Deset let sem bil čisto v tem. Pred tem pa sem imel šefa, ki me je postavil na to mesto. Pokojnega Staneta Dolanca.” Bo ljubljanska okrožna sodnica Andreja Sedej Grčar, ki vodi vnovično sojenje v primeru Balkanski bojevnik, v Urugvaju zaprtemu hrvaškemu državljanu Anastaziju Martinčiću podelila status varovane priče? Slednji je namreč v zameno za to pripravljen povedati vse, kar ve o “rabotah” najmočnejšega kartela na svetu ali, kot pravi sam, najmočnejše mafije na svetu.

“Za takšne zločine pač ne morem biti navadna priča; tukaj so umori, tone kokaina, orožje,” je pred slabim mesecem dni za naš tednik dejal balkanski bojevnik. Že takrat nas je opozoril, da želi sodnica Sedej Grčarjeva s tem, ko mu noče podeliti imunitete, preprečiti pričanje, s tem pa oprostiti obtožene v zadevi Balkanski bojevnik. Namesto njega je poiskala “neko pričo, nekega Amona”, ki ga je potem tudi zaslišala na sodišču. Gre namreč za Sama Amona, ki je del (najmanj) 26-članske hudodelske združbe, ki naj bi tihotapila in preprodajala velikanske količine kokaina in heroina ter jim že sodijo na Hrvaškem, v Bolgariji, Grčiji in Sloveniji. Gre za konkurenco balkanskim bojevnikom?

Spomnimo
Spomnimo, zakaj prestaja Anastazij Martinčić trinajstletno zaporno kazen v Urugvaju. Na njegovi jahti Maui, zasidrani v bližini urugvajskega Montevidea, so namreč oktobra 2009 odkrili kar 2.171 kilogramov kokaina. Martinčić je dragoceni tovor pred tem poskušal dvakrat neuspešno pretovoriti na čezoceansko ladjo Pirgos. Ta naj bi ga odpeljala do Južnoafriške republike, nato pa bi ga z ladjo za prevoz žita dostavili v Evropo, a jim je načrte prekrižala policija. Del hudodelske združbe, v kateri je sodeloval Martinčić, naj bi po trditvah tožilstva sestavljali tudi Dragan Tošić, Jakob in Suzana Remškar, Peter Khermayer, Mirzet Lucević, Dragan Beljkaš, Anes Selman, Valter Abramović in Tadej Poljak, ki jim v okviru zadeve Balkanski bojevnik znova sodijo na slovenskem sodišču.

Nedavno je Anastazij Martinčić spregovoril tudi za tednik Demokracija in med drugim povedal: “Sodnica mi ni hotela odobriti imunitete. Jaz vem, da so krivci, in imam vse dokaze. Za takšne zločine pač ne morem biti navadna priča; tukaj so umori, tone kokaina, orožje.” Prepričan je, da mu “Slovenija noče soditi pošteno”. “Sodnica hoče soditi meni. Povedal sem, da je sodnica vzela dvajset milijonov ‘mite’ (podkupnine, op. p.), zaradi česa me kazensko preganja. A nič zato. Saj nekaj je morala narediti, saj ni mogla biti tiho, ker bi samo potrdila to,” je Martinčić za naš tednik ponovil besede, ki jih je izrekel tudi na videokonferenci. Postopek glede Martinčićevih obtožb je v odločanje dodeljen Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju.

Išče se “Čelavi”
Po odmevnem članku smo se z Anastazijem Martinčićem znova slišali. Iz urugvajskega zapora Libertad (svoboda, op. p.) je za naš tednik potrdil, da še vedno ni dobil statusa varovane priče. “Državo vam je ugrabila mafija,” nas je v pogovoru opozoril Martinčić, medtem ko “vsa Slovenija, tudi sodišče, išče ‘Čelavega’ (Plešastega. op. p.), a ga ne najde“. “Nihče si ne upa povedati, da je Dragan Tošić ‘Čelavi’ ali Il Calvo po italijansko, razen mene. Meni so ostali dolžni,” jasno pove Martinčić, ki je s tem odprl pravo kartelsko vojno. “Če bo šlo tako naprej, da jih bodo Slovenija, Srbija in Hrvaška spuščale na svobodo (balkanske bojevnike, op. p.), jih bom ‘matiral’ v Braziliji ali Argentini, tam, kjer vkrcavajo drogo. Tako bodo padli vsi tisti, ki so zbežali. Dobesedno bodo vsi ostali brez denarja. Vem, kje živijo. Vem, kje imajo tako imenovane ‘šteke’ oziroma skrivališča za drogo. Poznam kompletno organizacijo, kako deluje. Edini, ki vem. Razumete?” se hvali Martinčić.

V tej balkanski navezi, ki je po njegovem mnenju najmočnejša mafija na svetu, bo “zrušil vse”. Jovica Zindović, ki je v Beogradu zaprt zaradi umora Miša Vujičića v hotelu Lev, ima otroke s sestro Darka Šarića. Dragan Tošić je bratranec Darka Tošića. Slednji je prvi človek v Holandiji in so ga v Beogradu (gre za proces proti Darku Šariću, op. p.) izpustili za 400.000 evrov,” našteva Martinčić in pri tem ne pozabi omeniti svojega zdaj že nekdanjega kolega, balkanskega bojevnika Dragana Beljkaša, rojenega v Kranju. “Najbolj sem jezen na ‘Čelavega’, Beljkaša ter na Remškarja (Jakoba, op. p.), ker sem bil dober z njimi. Dolžni so mi ostali in dolg v tem poslu do zdaj ni obstajal,” nam pojasni pravila ‘poslovanja’ s prepovedanimi drogami.

Mimogrede, Dragan Beljkaš se je na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) celo pritožil, češ da so mu bile v ljubljanskem priporu kršene človekove pravice, in sicer 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se glasi: “Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati.” Beljkaš je v svoji pritožbi zahteval “77.500 evrov za nepremoženjsko škodo in 10.000 evrov za premoženjsko škodo v zvezi z zobozdravstveno oskrbo”. Sodniki ESČP (5. oddelek) so “kot senat v sestavi Helena Jäderblom, predsednica, Boštjan M. Zupančič, Aleš Pejchal, sodnika, in Milan Blaško, namestnik sodnega tajnika oddelka, po razpravi, zaprti za javnost, ki je bila 6. oktobra 2015″, med drugim razsodili, da se pritožniku Beljkašu prisoja (le) “12.000 evrov za nepremoženjsko škodo v zvezi z ugotovljeno kršitvijo”.

Kriv je spor
Vrnimo se k Martičićevemu pripovedovanju, ki je v nadaljevanju dejal, da je za njegov zapor kriv spor: “Najbolj mi je žal Lucevićev. Mirzed Lucević mi je celo rešil življenje, ko so streljali name. Samo, kaj morem. Jaz sem začel vojno in jaz sem na drugi strani. Jaz imam svoj kartel, oni imajo svojega. Sedaj gremo do konca. Ali jih bo policija pobrala in jim bo sodišče pošteno sodilo, kar bi jim moralo, mene pa poklicalo za zaščiteno pričo, ali pa bom rezal drugače, z ameriškima agencijama DEA in CIA. Najhujše bo za države: Hrvaško, Srbijo in Slovenijo. DEA in CIA tega ne bosta trpeli,” je prepričan Martinčić, pri čemer nato pogovor znova usmeri v dejstvo, da sodnica (Sedej Grčarjeva) in tožilki (Blanka Žgajnar in Mateja Gončin) na sodišče “namerno vabijo like, ki so prestrašeni”. “Ne more iti vsakdo proti njim. Jaz sem nor. Sem ekstremist in sem si tako začrtal svojo pot. Maščeval se bom. Zato lahko povem: Dragan Tošić je ‘Čelavi’, ki ga iščete. Ampak me mora zaščititi, da ne bo zoper mene sprožila drugih postopkov za 300 drugih stvari, ki bi jih povedal. Če je sprožila za teh dvajset milijonov,” nam razlaga Martinčić.

Upa, da bo sojenje v zadevi “podkupnina sodnici” v Celju javno, ker bo tako lahko povedal, čigava sestrična je in kako je prišlo do tega. “Ne bo mogla izbegnit’ (izogniti se, op. p.) tega. Kar povem, lahko dokažem,” pravi Martinčić in razloži, da namesto njega na sodišče “kličejo nekatere priče, ki ne bodo potrdile ničesar”. “Nobena priča brez zaščite ne bo rekla ničesar, saj so vsi v poslu.” Lažne priče, kot se izrazi Martinčić, si bodo namesto pravega “Čelavega” izmislile nekoga, ki naj bi ga ubili že leta 1992 – “neki Goran Bojević“. “Zanj pravijo, da je ‘Čelavi’. A Bojević ne obstaja, ta je mrtev. V teh treh letih so pobili vse morilce, da nima niti kdo več streljati. Ostali so samo ti iz Pule, ki jih omenjam na spletni strani Damira Kajina.” Martinčić ponovi, da je vse, kar ve, prijavil tudi po diplomatski poti: “Slovenija in Hrvaška to imata. Sodnica in tožilki, ki sta pod patronatom Zvonka Fišerja, pa iščeta in delata neumnosti,” saj ti ne bo “nobena priča povedala, da je ta, ki je na svobodi, ubijal”. “Ker ta, ki je na svobodi, lahko ubije tudi tebe. Mene pa ne more ubiti. Razumete? Prvič, ker sem zaprt, drugič, ker lahko pobijem celotno njegovo družino. Konec koncev vzamem bombo, ga objamem v kafiču Rendez-vous in raznese njega in mene. Če že do tega pride,” nam zapornik razkrije svoj maščevalni načrt.

“Jim pa bom rezal kokain. Odrežem jim ukrcaj (vkrcanje, op. p.) in gotovo (konec, op. p.). Dobesedno so brez denarja. Oni zdaj delajo naprej. In jaz jih puščam delati.” Ker je svojo mafijsko “kariero” začel kot agent Udbe, “ve, kako se stvari delajo”. “Imam za to šolo. Nisem prišel s ceste. Kot oni, ki so izgubili nedolžnost s kakšno kozo v Črni gori.” Martinčić je s to izjavo povzročil malce zadrege in smeh, zato je razložil: “To je dobesedno tako. Če vidite pri kravah in kozličkih kakšen audi A8, je nekdo iz te bande.” Vpraša nas, če vemo, zakaj so bili ubiti psi v Ljubljani. “To je ta družba iz Cigara bara zraven Ljubljane. Tam so se zbirali. To je kot klub. A so nedolžnost izgubili s kozami in kravami nekje v Pljevljah ali v Bjelopolju, in to jim je še vedno v glavi. Razumete? To jim je kot fetiš. To so ti ljudje,” brez dlake na jeziku pripoveduje Martinčić, ki pravi, da govori resnico: “To ni za eno punco oz. žensko, kot ste vi (…), ampak vam povem to kot novinarki,” doda. “Sam vozim mercedese ali ferrarije. Zraven ne boste videli nobenih koz niti ovčk, niti se sam ne drogiram niti ne hodim po casinojih.”

Izšolala ga je Udba
Martinčića je po njegovih besedah za ta “posel” izšolala Udba. “Od otroštva sem bil pod njihovim nadzorom. In vem vse, kar moram vedeti. Sem potapljaški diverzant. Imam končano pravno fakulteto, končal sem pomorsko fakulteto v Portorožu. Nikoli nisem delal kot pravnik, ampak vem dovolj, da lahko pokrijem sebe. In to, kar gobezdam, lahko tudi dokažem. Nobeden mi ne more soditi za to, kar rečem. Lahko se edino obrišejo pod nosom, zakaj hočem biti zaščitena priča,” se pohvali Martinčić. “Če vas toži sodnica, se bosta morala na neki način tudi soočiti,” sem se na glas vprašala in čakala na odgovor. “Če bi bilo sojenje pravično, bi morala iz tega postopka izvzeti sebe. Morala bi reči, Martinčić me je užalil, tožila sem ga, zato ne morem več soditi tega (zadeve Balkanski bojevnik, op. p.). Če bi zakon deloval. A očitno ni tako,” nam odgovori Martinčić, ki meni, da bo Sedej Grčarjeva “najprej osvobodila vse ali pa jim bo dala pet let, kar je smešno za tone heroina in kokaina”. “V Italiji dobiš za 50 kg doživljenjsko, za 2,2 toni bi bilo 50 doživljenjskih in greš 50 m pod zemljo. Nikoli več ne vidiš sonca. Mi smo pa delali 20 do 30 ton kokaina mesečno. Mesečno!” ponovi zaprti balkanski bojevnik.

“Drogo se meša z mešalci za beton,” nam pove. “Tako kot v filmih,” sem ga prekinila. “Hujše kot v filmih.” Razloži nam, da so izumili takšno kombinacijo izdelave in prevoza droge, ki je DEA ni nikoli prej videla. “To se je zgodilo slučajno. V desetih letih pred mojim zaporom se je to razvilo v najhujši kartel na svetu. Okrog 80 ljudi je ubitih. Zdaj še več.” Martinčić je prepričan, da se, kar se tiče njeg, nimamo česa bati. “Lahko pišete karkoli o meni. Ena pika več ali manj leopardu ne pomeni nič. Kaj lahko še pišejo o meni? Da sem gej? Kaj je lahko še hujšega, da mi pripišejo 2,2 toni? Meni ni mar za to, kar se piše. Čim več se piše, mi raste rating.” Ponovi, da je bil šolan za ta posel: “Kadar te poznam, izvem vse o tebi. Direktno ali indirektno.” “Prijemi Udbe, kajne,” je bil moj komentar. “Tudi Udba ni več tako močna, kot je bila. Mi, ki smo ostali od Udbe, smo vsi v kriminalu in pomagamo eden drugemu. Se ne vmešavamo v politiko. Oziroma smo prestopili. Smo pravi kriminalci, če hočemo priznati ali ne. Mislimo, da nismo, ampak v resnici smo,” prizna Martinčić.

“Jaz sem v glavi. Čeprav delam vse v okvirih zakona. Če zakon v Sloveniji ne obstaja, ga najdem v drugi državi, se šaltam (premaknem, op. p.) v drugo državo in delam to, kar je npr. v Sloveniji prepovedano. Kot vzgoja koke v Boliviji. Imel sem kompletno koncesijo za vzgojo koke v Boliviji. Tam je to legalno in lahko ta denar prijaviš v banki kot legalen. Moj denar je čist in to je tudi dokazano ter prijavljeno na davčni upravi vsepovsod, kjer živim, v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji, Belgiji. Te pravne stvari naredim jaz, drugi so pa za druge stvari. Oni pomagajo meni, jaz pomagam njim,” dobrodušno pove Martinčić in ponovi: “Udba je bila velika organizacija. Še vedno imamo agencije po celi Afriki. V državi Mali je nekdo, ki je sedaj minister poljedelstva. V Beogradu je poročil neko belko iz Karasburga. Tudi on je agent Udbe, saj so vsi študirali v Ljubljani ali Beogradu. Vse te članice (neuvrščenih, op. p.) imamo pod sabo,” pove izkušeni Martinčić, ki osebno pozna tudi piranskega župana: “Celo moj profesor je bil. Predaval je medicino na srednji pomorski šoli.”

Drugi klic
Kot smo uvodoma zapisali in kot je Martinčić pravilno napovedal, je sodnica v zadevi Balkanski bojevnik zares zaslišala jadralca Sama Amona. Slednji je na sodišču dejal, da Dragan Tošić ni “Čelavi”. “To je čista laž. Ker izbirajo ljudi, ki niso bili v postopku in v to zadevo niso bili vpleteni. On je neki jadralec. To so lažne priče. Edina priča sem jaz,” ponovi Martinčić v drugem pogovoru čez teden dni. “Mi smo velika organizacija. Mi smo imeli ljudi, ki so po farmah samo svinje hranili. Pod svinjami pa se je to (droga, op. p.) skrivalo,” nam Martinčić hoče dokazati, da pozna celotno organizacijo in hierarhijo. “Dragan Tošić je bratranec od Darka Tošića, ki se nahaja v Holandiji. Je prvi človek, zadolžen za Šarićevo dilanje oziroma prodajo. Dragan Tošić pa drži Slovenijo, pripravlja avte, izkrcava drogo v Italiji, naprej pošilja heroin, kokain in ga meša. Vse to počne njegova organizacija,” je jasen Martinčić. “Slovenija nima mafije, mafija ima Slovenijo, mafija ima državo. To je smešno in hkrati nesramno, da se sodnica in dve tožilki tako obnašata javno. Zavrnejo dejansko pričo, kot sem jaz, ki sem očividec, in kličejo nekoga drugega, ki ni bil del tega, da pove, kdo je ‘Čelavi’. Normalno, da ne bo povedal, kdo je to, če je ‘Čelavi’ ubil toliko ljudi. Samo jaz lahko to povem, ker se ne bojim. In poznam vse, kako, kdaj in s kom je prišel v organizacijo, kaj je delal …”

Iz 2,2 tone 6,6 tone
Martinčića smo vprašali, zakaj ni nihče zanikal njegovih navedb glede sodelovanja s Kemijskim inštitutom, češ da se droga meša. “Na eno kilo kokaina, ki je 95- do 98-odstoten, se daje dve kili ‘betona’, kot mi rečemo temu. To so razne substance, ki ne vem točno, katere so. Večkrat je manjkalo prav teh substanc, ki so se kupovale v Plivi, Galeniki, v raznoraznih beograjskih vojnih inštitutih, uvažalo se jih je iz Indije, saj ima Indija močno farmacevtsko industrijo. In to se je mešalo z mešalkami za beton. Iz 2,2 tone kokaina dobiš 6,6 tone in če ga prodajaš po 100 evrov na gram, je to 660 milijonov evrov. Zaradi tega se mi tako igramo z milijoni, 20 milijonov sem, 100 milijonov tja. Razumete?” Martinčić ponovi, da ima pričo, kdo je nesel milijone sodnici, in bo to tudi na obravnavi.

V sladkor in moko
“Te 2,2 tone ‘sladkorja’ bi moralo priti v Koper. Obstajajo firme, ki so ga kupile. To je en celoten svet. Poslovni svet in kriminal. Najprej moraš narediti oziroma odpreti neko legalno dejavnost, poslovanje, da lahko potem to, npr. ‘sladkor’, daš v ta kontekst. Barke ne morejo pluti sem in tja, kakor hočejo,” nadaljujeva pogovor z Martičićem. “Kaj pa zelenjavno-sadna mafija? Ali tudi s sadjem in zelenjavo prihajajo stvari?” “Ja, valjda (seveda, op. p.),” nam potrdi v Urugvaju zaprti balkanski bojevnik. “Ravno zdaj je v Španiji padel kontejner z limonami. Ampak to ni za Slovenijo. Slovenija je najbolj primerna za sladkor in moko. V tem prihaja. Kontejnerji niso, ker lahko vanj vkrcaš le 50 kg maksimalno, kar je več, je že sumljivo, če gre za Slovenijo.” “Gre pri sladkorju in moki za razsut tovor?” smo radovedni. “Ja. Veste, kako je to, mi smo imeli tri svoje ladje. Obstaja pa tudi ena velika ladijska družba, ki ima mornarje. Ti prideš z gumenjakom pod barko, oni vkrcajo drogo in jo tako tudi izkrcajo na sidrišču. To je point vsega, zakaj se je iz tega naredila najmočnejša organizacija,” razkriva delovanje balkanskih bojevnikov in doda: “Mornarji so ali Slovenci ali Hrvatje, največ pa je Črnogorcev.” Pove nam tudi, da so Italijani nehali uvažati kokain, ker ne zmorejo prevažati več kot 50 kilogramov.

Šef Stane Dolanc
“Na tržišču so se pojavile tone heroina, kokaina in tudi orožja. Vedno iz te družbe. Če hočem na sodišču povedati resnico, moram povedati tudi svojo vlogo: kdo sem bil v tej združbi, kaj sem delal.” Zato Martinčić potrebuje status varovane priče. “Deset let sem bil čisto v tem. Pred tem pa sem imel šefa, ki me je postavil na to mesto. Pokojnega Staneta Dolanca.” “Hm,” je bil moj bolj kot ne začuden vzdih. “Veste kaj, on je bil res osebnost. Ne vem, koliko to poznate. On je bil res krvavih rok. Kar je rekel, to se je moralo izpolniti. Šele sedaj sem nekako zadihal, ko ga ni. Pa ga ni že kar nekaj časa. Jaz sem ena mlajših generacij Udbe, sodelujemo, ampak to ni več tako močno, kot je bilo. Dokler je bil Dolanc še živ, nisi mogel dobesedno prdniti brez njega. Jaz sem moral njega za vse vprašati in izpolniti vse, kar mu je padlo na pamet. Dobro, da nisem pobijal ljudi, da sem delal s financami. To mi ni bilo potrebno. Vedno sem imel nekega botra, očeta, ki sem ga moral poslušati, samo je bil vedno v ozadju. Na srečo ni pustil te moči nobenemu iz družine, tako da sem zadnji in sem na nek način rešen iz teh krempljev. Zdaj lahko delam, kar hočem in kar mislim, in se lahko tudi povlečem (izvlečem, op.p.) iz tega. Saj je bil tudi že čas,” nam še zaupa Martinčić.

Pogovor je nanesel tudi na njegovo zasebno življenje, a sva se hitro vrnila na mafijski “dolg”. “Delam to, ker iz mene ne morejo narediti budala. Enostavno, dolg je dolg in zaradi tega to delam. Polno kapo imam tega, da dva, trije kriminalčiči držijo celo državo,” jezno reče in poudari, da je danes “pranje denarja najhujše, ker te takoj povežejo s terorizmom”. Omenil nam je tudi, da je z njim delal sorodnik Zorka Debeljaka, “tega iz Nove Gorice. Bil je v nadzornem odboru Luke Koper. Bil je direktor Ljubljanske banke v Novi Gorici, direktor kockarnic v Gorici, pa tega goriškega leasinga … On je tudi v vseh teh upravnih odborih,” nam razlaga Martinčić in o Debeljakovem sorodniku pove, da je ta njegov letnik, da je denar od droge menjal na cesti in da je bil njegova zveza. “Je tudi obsojen v Italiji za terorizem in pranje denarja.” “Kdo je bil pa za Dolancem vaš šef?” “Samo Dolanc je bil moj šef,” je bil odrezav Martinčić. “Jaz sem bil dodeljen njemu po 18. letu in sem se ukvarjal z denarjem. Podpiral sem neko firmo Genex, to, kar je bilo določeno, da ima Jugoslavija lahko zunaj.”

Nato Martinčić preusmeri pogovor in vpraša: “Ali ste zasledili, da je bil nek Kolumbijec v Sloveniji?” “Ne,” mu odgovorim. “Zakaj?” “Ker se je 2 toni droge izkrcalo iz trgovske ladje na neko ribiško ladjo,” pravi Martinčić in doda, da so mu o tem znani vsi podatki. “Ribiška ladja ima hladilnik in pod hladilnikom ima zbiralnik umazanije. Pod zbiralnikom pa je narejen prostor za prevoz droge. Ta droga je šla noter in se je natopila s temi ostanki rib. In zaradi tega je ta Kolumbijec prišel v Slovenijo z Remškarjem, da spere to drogo od nafte in rib, ker se je uničilo tono in nekaj,” nam kot zanimivost še pove sogovorec.

Biti jadralec
Martinčića smo spomnili, da smo leta 2012 pisali o tem, da bo Branko Masleša “persona non grata” (nezaželena oseba, op. p.) v Ameriki, ker so naši izpustili balkanske bojevnike, a se ni zgodilo nič. “Amerika je jezna,” nam pove Martinčić. Sicer pa tudi v Severno Ameriko in Kanado za prevoz droge najemajo jugoslovanske mornarje. “Ali so tako dobri?”  “Ne, so najbolj poceni,” nam odgovori Martinčić . Prav tako so ti prisotni za prevoz droge v Južno Afriko. “Glejte, za Južno Afriko bi morala iti jadrnica, ki je bila v Urugvaju in so jo zasegli, pravijo, da meni, in bi morala prepeljati 500 kg za svetovno nogometno prvenstvo. Tam so kupili tri hiše, štiri Land Roverje, dva gumenjaka. Jaz sem bil z njimi dol. To se pa lahko preveri, ker smo morali imeti vizo za Južno Afriko. Sodeloval sem tudi s častnim konzulom Južnoafriške Republike, ki je bil takrat generalni direktor Kompasa v Ljubljani.” “Kaj pa Ciper?” nas zanima. “Ne, s Ciprom nimamo veze. Z Grčijo ja, s Ciprom ne.” “Kaj pomeni v vašem svetu beseda jadralec? Dobesedno jadralca?” “Dobesedno jadralca,” nam potrdi Martinčić in doda, da so ti ohranili zveze, tudi potem ko so njega zaprli. “Kombinacije ni nihče zrušil. Organizacija dela naprej. Trgovske ladje naj bi prodali. Mornarji pa še vedno delajo. Če bi to padlo, bi bil prvi obveščen.”

“Nič se vam ne bo zgodilo”
“Nisem slab človek, verjamem v Boga in vem, da sem omejen kot živo bitje. Slabega vam ne bom naredil. Lahko napišete karkoli in se vam ne bo nič zgodilo. Ne z moje strani niti ne z druge strani, ker sem poskrbel, da jih več ni,” pravi Martinčić v drugem pogovoru z one strani Atlantskega oceana. “Borite se za to svojo državo. V bistvu je mafijska država. Če trije Črnogorci ustavijo celotno sodišče, to ni normalno. Ker noben posameznik ne more iti kontra državi. Moraš se zavedati, da je država vedno močnejša. Vsaj moralo bi biti tako, a v tem primeru to ni tako,” nam še pove Martinčić. “Če bi jih izročili Italiji, bi jih lahko dobili. Ker tam sem zaščitena priča. Dobiti bi morali najvišje možne zaporne kazni. V Ameriki gre nekdo, ki je samo nosil vreče, na stolico. Tu pa nič. Še nikoli do zdaj ni bila nobena narko-teroristična organizacija močna, kot je ta,” ponovi Martinčić in se spomni še na zadnjo zanimivost – podmornico, s katero so znali pošiljati po pet ton droge skupaj. “Taka, kot je v Pivki – podmornica P-913. Črna gora jo je dodelila Sloveniji kot del jugovojske. Mi smo dve ukradli. Tretjo pa so nam vzeli. Bi jo kupil, če bi mi jo prodali. Ta nosi po pet ton droge. Še vedno delata dve z našo staro posadko.”

Tretji klic
Zanimivo je tudi, da so nam nedavno iz Bolivarske republike Venezuele poslali dopis, v katerem nam sporočajo, da “Venezuela ostro obsoja ukrepe vlade ZDA proti podpredsedniku Tarecku El Aissamiju“, češ da ne priznavajo Urada za nadzor tujih sredstev (OFAC) pa tudi ne Agencije za boj proti prepovedanim drogam (DEA). “Odkar je Venezuela prekinila odnose z DEA v letu 2005, ji je uspelo zaseči povprečno 55,7 tone drog na leto in tako povečati učinkovitost za 60 odstotkov,” so zapisali na venezuelskem ministrstvu ljudske oblasti za zunanje zadeve in nam še sporočili, da “imajo sami dovolj dober sistem v boju proti prepovedanim drogam” ter da “odpravnik poslov ameriškega veleposlaništva v Venezueli, čigar misija je pravni in ustavni red naše države, skuša oživiti šibko in izumrlo venezuelsko skrajno opozicijo, da bi izvedli politični udar proti demokratičnim institucijam Venezuele”. To so nam sporočili iz države, kjer se v javnosti pogosto izpostavlja, da je biti bogat greh, kjer si je pokojni diktator Chávez v svoji vladavini protipravno nagrabil več milijard evrov premoženja in kjer ima Chávezova druga najstarejša hči Maria Gabriela Chávez v ameriški in andorski banki 3,8 milijarde evrov in je najbogatejša Venezuelka. Dežela Huga Cháveza pa ob tem postaja najrevnejša med najrevnejšimi na svetu z na tisoče političnih zapornikov. “Vse te like poznam oz. sem poznal, tudi Huga Cháveza, in niso ravno tako nedolžni, veste. To je smešno, kar pišejo. Smešno je tudi njim samim,” pravi Martinčić in doda, da se “DEA upira le v Boliviji in Venezueli, drugje je legalna. DEA ima svoj oddelek tudi v Zagrebu”.

Še brez poziva
Martinčić v tretjem pogovoru med drugim pove še, da ga sodišče še vedno zavrača kot varovano pričo in da poziva iz celjskega sodišča še ni prejel. “Kaj bodo naredili z mano, ko bom povedal ime človeka, ki je nesel denar? Naj me pokličejo za zaščiteno pričo in naj se Slovenija svetu pokaže za čisto deželo.” Pogovarjala sva se tudi, da je tema o tihotapljenju prepovedanih drog zelo popularna. V Ameriki se je pojavila prava poplava oddaj, takšnih in drugačnih serij, kot je npr. Narcos. “Narod samo o tem govori,” nam pove Martinčić. “Poklicali so me celo iz srbskega Big Brotherja.” Znova se v pogovoru vrneva na že povedano, me pa preseneti podatek, da je slovenska scena v večini zelo izprijena. Spolni odnosi z živalmi pa so višek te izprijenosti. “Kdaj se bo sojenje končalo?” “Upajo da pred poletjem, če bo sreča,” pravi Martinčić. “Kot da se sodnica prilagaja temu. DEA bo nekaj naredila, nekaj se mora zgoditi,” še napove v Urugvaju zaprti balkanski bojevnik Anastazij Martinčić.

Demokracija