Bridka usoda Tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod partijsko verigo (2. del)

Foto: sta

Istrski publicist Milan Gregorič je v prvem delu zapisal nekaj tragičnih usod Tigrovcev, še več jih boste našli v tem delu.

Gregorič navaja, da smo “iz časopisa Slovenec (24. 4. 1995) izvedeli, da je Udba 14. 9. 1947 v bližini Kobarida ugrabila domoljuba dr. Andreja Uršiča, urednika Demokracije, glasila stranke Slovenska demokratska zveza iz Trsta, in ga likvidirala. Za njim pa še Ferda Kalina, podpredsednika navedene stranke.” 

“Spovejte se in laže vam bo”
Zamejski tednik Novi glas (20. 10. 2016) pa je nedavno tega poročal o novi knjigi tržaškega novinarja Martina Breclja »Anatomija nekega zločina« (Mladika, Trst, 2016) ki je v zvezi z umorom velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič in njunega znanca dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v Trstu marca 1944 pokazal s prstom na Varnostno-obveščevalno službo NOB, in s tem postavil na glavo dosedanjo uradno trditev, da je bil zločin delo protikomunistične strani. Vuk kot ugleden krščansko-socialni intelektualec bi se naj namreč v času umora z ženo odpravljal v partizane, nad čemer pa bi naj vodstvo NOB ne bilo navdušeno, saj bi si naj ne želeli novega vplivnega potencialnega nasprotnika revolucije v svojih vrstah. Ob odkritju spominske plošče dr. Uršiču leta 2001 je završalo med ljudmi, ko je pisatelj in akademik Saša Vuga kot slavnostni govornik vzkliknil v množico (Delo, 14. 10. 2001): »Gospodje, ki me morda sedaj poslušate, povejte, kje je njegov grob. Spovejte se in laže vam bo«.

Na proslavi ob 50. obletnici osvoboditve v Gorici leta 1995 je Vuga prav tako pred veliko množico izrekel tudi sledeče pretresljive besede (Slovenec, 15. 7. 1995): »Na tem slavnostnem zboru med nami tu niso samo preživeli Tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe, ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine … Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB namreč, prip.avt.) ni bilo treba iztrebljati. Če se naj politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo Tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko tigrovec, tudi danes«. Takšna so bila društvena srečanja v prvem desetletju njegovega obstoja, polna sproščenega vznemirjenja, poguma, iskanja resnice, kot je tudi sicer to bila slovenska politična pomlad.

Ponesrečen poskus, da bi TIGR spet privezali na partijsko verigo
Vendar ko je preživeli Tigrovec, 92-letni Anton Rutar iz Tolmina, zvedel, da je v društvo stopila tudi množica nekdanjih komunistov, je v svoji zli slutnji vzkipel, rekoč (gl. zbornik »Karlo Kocjančič, življenje in delo«, Mladika, Trst, 2008): »A sedaj bodo pa Tigr rehabilitirali Udbovci, tisti, ki so nas dolga leta po vojni zapirali, zapisovali v naše kartoteke, kaj govorimo, s kom se družimo, kam zahajamo, nas metali iz služb in premeščali…in nam bodo sedaj zaradi slabe vesti postavljali spomenike…Kot da bi Stalin odkril spomenik svojim žrtvam v Sibiriji…«

Rutarjeva slutnja se je začela uresničevati, ko so ustanovitelji društva, kot zakleto, pomrli eden za drugim. Najprej Karlo Kocjančič leta 2003 kot žrtev prometne nesreče in kmalu za njim še Ciril Pelicon in Nadja Maganja. Skozi leta so prišla nova vodstva in v društvo se je naselilo enoumje. Vse manj je bilo vznemirljivega odkrivanja bridke usode Tigrovcev pod komunizmom. Društveni sestanki so postajali podobni nekdanjim partijskim, kritika na račun partije pa utišana.

TIGR skrenil na napačno pot, častna govorca celo Veber in Janković
Govorci na zadnjih tigrovskih shodih so bili dobro premišljeno izbrani, kot npr. Janko Veber spomladi 2015 na pohodu po Malem Krasu, Zoran Janković istega leta na društvenem shodu pred Univerzo v Ljubljani itn. Na škodljivo drsenje društva na levo sem v zadnjih letih nekajkrat opozoril v društvenem glasilu, zaradi česar se v društvu tudi sam nisem več dobro počutil, in sem iz njega izstopil, tako kot pred tem že mnogi drugi člani, zlasti tisti iz pomladne opcije. In v teh razmerah je nenadoma vzniknilo Gibanje 13 maj (datum prvega spopada tigrovskih partizanov s fašisti na Mali gori, 1941), ki je kasneje preraslo v novo tigrovsko društvo Domoljubni TIGR – 13. maj, ki si je samoniklo, brez dogovarjanja s komerkoli, postavilo za svoj program afirmacijo celotne avtentične dediščine TIGR-a in širšega primorskega odporništva, tudi njegove bridke usode pod komunizmom.  Začelo je z organizacijo posvetov o TIGR-u v DS. Pripravilo je ločeno svečanost v čast bazoviškim junakom pred Univerzo v Ljubljani – mimo tiste, ki jo je organiziralo prvotno društvo. Organiziralo je televizijka soočanja in razprave v pisnih medijih ter na spletnih straneh. Posredovalo je DZ predlog za razglasitev 13. maja za (deloven) državni praznik kot tudi predlog za razglasitev Danila Zelena za narodnega junaka in postavitev njegovega spomenika v parku pred stavbo predsedstva republike. Ministrstvu za kulturo je dalo pobudo za postavitev kulturno-informacijskega centra primorskega domoljubja v Tomaju in za objavo javnega razpisa za literarni zgodovinski roman o Virgilu Ščeku in Danilu Zelenu idr.

Pod TIGR ne sodi le njegova junaška zgodba pod fašizmom, ampak tudi bridka usoda pod komunizmom
Tako je nov poskus partije, da bi TIGR ponovno privezala na verigo, spet propadel. Očitno TIGR-a ni več zadovoljilo zgolj protokolarno uradno paradiranje na proslavah in nikogar moteče ter pogosto neiskreno govoričenje o njegovem junaštvu pod fašizmom. Tako ostaja še vedno aktualno vprašanje, ali se bomo do TIGR-a obnašali kot »presite zvegane pohabe, ali pa kot zravnani čuvarji neke ponosne dediščine«. Kajti v TIGR-ovo dediščino ne sodi samo njegova junaška zgodba pod fašizmom, ampak tudi njegova bridka usoda pod komunizmom. In »kdor to prizna, je lahko Tigrovec, tudi danes«, je dejal Saša Vuga.

Milan Gregorič, istrski publicist