Dr. Milan Zver: Ovirali so me na vsakem koraku, najprej zato, ker sem delal za Jožeta Pučnika, nato pa za Janeza Janšo. Potem pa mi danes kdo očita, da sem podtaknjen …

Foto: Demokracija

Z evropskim poslancem, vodjo slovenske delegacije v Evropskem parlamentu in podpredsednikom Slovenske demokratske stranke dr. Milanom Zverom smo se pogovarjali o nedavnem terorističnem napadu v Strasbourgu, boju proti terorizmu, migracijah, Evropski uniji, Sloveniji in poskusih, da bi ga pred naslednjimi evropskimi volitvami politično diskreditirali.

Milan Zver je doktor političnih znanosti, univerzitetni profesor, poslanec v Evropskem parlamentu. Pred skoraj sedemindvajsetimi leti se je na povabilo dr. Jožeta Pučnika aktivno vključil v politiko in postal njegov svetovalec. Kasneje se je zaposlil na ministrstvu za obrambo in postal vodja kabineta ministra Janeza Janše. Po aferi Depala vas, ko so odstavili ministra Janšo, se je zaposlil na Mestni občini Ljubljana. Pozneje je bil izvoljen v ljubljanski mestni svet, državni svet in državni zbor. Bil je tudi minister za šolstvo in šport ter v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji leta 2008 predsednik Sveta EU za izobraževanje in šport. Leta 2009 je s SDS zmagal na evropskih volitvah in to ponovil še leta 2014. Leta 2012 je bil predsedniški kandidat. Že drugi mandat vodi slovensko delegacijo v Evropski ljudski stranki v evropskem parlamentu. Na kongresu v Mariboru leta 2017 je znova postal podpredsednik SDS. Vodi Strokovni svet SDS za zunanjo politiko in je član Zbora za republiko. Je raziskovalec, avtor številnih knjig, znanstvenih in publicističnih člankov.

Gospod Zver, naj začneva z nedavnim terorističnim napadom v Strasbourgu, ki se je zgodil v prvi polovici prejšnjega meseca, se pravi v času zasedanja Evropskega parlamenta. Kje ste bili v trenutku, ko je na božičnem sejmu sejal smrt poblazneli islamski skrajnež Chériff Chekatt?
Bil sem povabljen na večerjo v neposredni bližini napada. Okrog pol osmih zvečer sem se že napotil tja, a sem si vmes, predvsem zaradi utrujenosti, premislil in zavil v hotel. Kmalu po tem sem prejel SMS: ne hodite sem, tu streljajo! Sledil je šok, močno se me je dotaknilo. Del mojih bližnjih sodelavcev je bil v središču mesta, del jih je bil zaradi varnosti prisiljen ostati v parlamentu. Do treh zjutraj. Tudi nekateri poslanci. Kolegovemu asistentu je terorist celo nastavil pištolo na čelo, da se je umaknil iz taksija. A hvala bogu ni sprožil. Skrbelo me je za moje sodelavce pa tudi za obe skupini mojih povabljencev, ki sta me obiskali v Strasbourgu. Ena od njih je imela kar precej težav zaradi izjemnih varnostnih ukrepov. Potrebovali so pet ur, da so prišli iz mesta v hotel, oddaljen le nekaj kilometrov.

Kakšni občutki so vas ob tem prevevali glede na to, da so v Franciji v zadnjih letih teroristični napadi islamskih skrajnežev pravzaprav že razmeroma pogost pojav?
Dvakrat sem se po sreči izognil terorističnim situacijam, v Bruslju in Strasbourgu. Upam, da bo tako tudi v prihodnje. A se vse bolj zavedam tveganja, ki smo mu izpostavljeni vsak dan tisti, ki veliko potujemo ali delamo v zahodnem delu EU. Paradoks je, da sta Budimpešta in Varšava danes precej bolj varni kot Pariz, Bruselj ali London.

V istem času ste sprejemali poročilo posebnega odbora za boj proti terorizmu, ki izpostavlja nevarnosti terorizma in ponuja konkretne napotke državam članicam …
Da, prav neverjetno je, kako se obe zgodbi ujemata. Popoldne v torek parlamentarna razprava, zvečer teroristični napad, drugi dan sprejmemo poročilo. Sledilo je nekajdnevno obsedno stanje, dokler terorista niso ubili.

Poročilo po vašem mnenju ne leporeči in jasno pove, da so “nezakonite migracije in terorizem povezani”
Da, to je to. Ta dikcija je bila vnesena na zahtevo EPP. Ni bilo lahko priti do tako jasnega besedila. Vsa čast poročevalki Moniki Hohlmeier – hčerki Franza Josefa Straussa, nekoč znamenitega predsednika Bavarske in CSU −  in delovni skupini EPP, ki je dosegla skoraj vse, kar si je zastavila. Pri sprejemanju amandmajev pa se je bíla prava vojna. Na nasprotni strani je bila najbolj goreča Tanja Fajon. Predvsem sem vesel, da mi je uspelo vnesti t. i. slovenski amandma, ki opozarja na vse pogostejše pranje denarja z namenom financiranja terorističnih skupin. Sprejeto je bilo še nekaj drugih pomembnih dopolnil, na primer glede financiranja mošej ipd.

Kaj pa marakeška deklaracija? Vam se zdi problematična.
Ja, seveda. Del parlamenta sicer ne deli mnenja z nami, ki zastopamo t. i. srednjeevropsko paradigmo, ki je drugačna. To je vplivalo na politične odločitve v nekaterih članicah. Na žalost ne v Sloveniji. Migracije, vključno s tihotapskimi, so v besedilu povzdignjene v temeljno človekovo pravico. V njej je še vrsta nesprejemljivih zadev, zaradi katerih besedila nikakor ne morem podpreti.

Kako pa si kot politolog razlagate simbolično zelo pomenljivo dejstvo, da je bil Abdelkrim Chekatt, oče terorista, ki je moril v Strasbourgu, v izjavi za francosko televizijo videti kot tipičen salafist z značilno brado, hkrati pa je imel na glavi kapo simbola komunistične revolucije v Latinski Ameriki Che Guevare?
Prvo sporočilo, ki iz tega izhaja, je, da sta si levi ekstremizem in radikalni islam v jedru močno sorodna. Končno Evropa začenja preganjati ortodoksne organizacije salafistov in vahabitov, ki praktično najbolj škodujejo reformiranemu islamu, ki bi lahko koeksistiral z našo civilizacijo. Iz vesolja je razvidno, da integracija večinoma arabskih migrantov ni uspela, zato se ustvarjajo geti, ki jih celo varujejo pred njo. In vse to plačamo Evropejci.

No, naj malo preskočiva. Ste stalni poročevalec Evropskega parlamenta za program Erasmus+. Če sem prav seznanjen, se bo proračun za to področje v prihodnje močno povečal.
Da, a o tem nas še čakajo pogajanja. Uspelo nam je prepričati poslance, da je to dober program, v katerega se splača vlagati. Čeprav sem stalni poročevalec EPP, poskušam brez nepotrebnega prestižnega boja uveljaviti Erasmus kot skupni evropski projekt. Doslej mi je to uspevalo. In verjamem, da bom svojo nalogo v dobro milijonov mladih normalno izpeljal. Tudi ta moja zgodba je koristna za Slovenijo. A žal naši mediji tega ne zaznajo. Dejstvo je, da nobenemu slovenskemu poslancu še ni bil zaupan finančno tako obsežen projekt.

Foto: Demokracija

Evropski svet je 11. decembra 2018 potrdil dogovor, ki ga je dosegel z Evropskim parlamentom glede proračuna EU za leto 2019. Kako pa gledate na velike težave, ki jih ima Slovenija s črpanjem evropskih sredstev?
V kratki zgodovini slovenskega članstva se še ni zgodilo, da bi bili na samem repu po uspešnosti črpanja. Tudi če bi slovenski vladi uspelo pridobiti denar do konca te finančne perspektive, je škoda zaradi večletnega investicijskega zamika že narejena.

Kako pa ocenjujete dosedanje delo Šarčeve vlade?
Že na začetku je postalo jasno, da to ne bo razvojna vlada, ampak porabniška. Nadaljuje delo prejšnje, ki je izgubila na volitvah. Izraz reciklirana vlada je kar točen, tako s kadrovskega kot programskega vidika.

No, vrniva se nazaj k vam kot poslancu Evropskega parlamenta. Maja bodo volitve v Evropski parlament, kar se pozna v medijskih objavah. V zadnjem času ste postali tarča napadov publicista dr. Boštjana M. Turka v Reporterju, ki je znan po tem, da sistematično obdeluje svoje »tarče«, tako leve kot desne. Septembra 2016 ga je nameravalo vodstvo Zbora za republiko pod vodstvom Franceta Cukjatija “zaradi njegovega grobega blatenja, lažnivega obtoževanja in osebnih diskreditiranj članov Zbora za republiko in oseb iz slovenskega javnega življenja” izključiti iz svojega članstva, vendar je pred tem izstopil sam. Zakaj se na njegove napade niste odzvali?
Že dolgo se odzivam na različne načine, morda niste opazili. Kakšen motiv ima tokrat? V eni od kolumn je ta osebek arbitrarno zapisal, da ne smem več kandidirati za Evropski parlament. Na to, ali bom kandidiral ali ne, pa − lahko mi verjamete − on ne bo imel vpliva.

Če greva h konkretnim očitkom na vaš račun. Dr. Turk je v času, ko ste kandidirali za predsednika republike leta 2012, o vas v Reporterju pisal, da ste “edini kandidat, ki nima nobene ‘prtljage’ iz preteklosti in je v primerjavi s sedanjim predsednikom nesporno večja moralna avtoriteta”, po prvem krogu predsedniških volitev, ko se vam ni uspelo prebiti v drugi krog, pa: “Dr. Milan Zver je poosebljal vrednote evropske Slovenije: kot dr. Jože Pučnik se v vprašanjih, ki so zadevala načelnost, ni premaknil niti za ped. V tem je njegova človeška teža. Če daš kaj nase, preprosto ne moreš ravnati drugače.”
Ja, pomenljivo. B. M. Turk mi je precej pomagal leta 2012 na predsedniških volitvah. Še prej se je opravičeval za podobne izpade proti SDS v devetdesetih. Videti je bilo, da so trenja stvar preteklosti in da imamo opraviti z mož besedo. Turk me je tudi sicer večkrat javno hvalil, ne samo v svoji knjigi Dvanajstero zidov, ampak tudi v predsedniški kampanji, v mnogih medijih.

Potem pa je spet počilo. Ista zgodba, isti očitki. Razlog? Morda to, da je hotel dobiti nekaj, česar mu z ženo nisva mogla zagotoviti – posredovanje pri Janši v podporo njegovi kandidaturi za predsednika Zbora za republiko. Oba sva čez noč postala njegova največja sovražnika. Saj nisva edina, a vseeno je bilo presenečenje. Spomnim se, da je Turk sočasno, to je zanimivo, z Dnevnikom objavil zgodbo o dveh najinih domnevno dragih avtomobilih. To napeljuje na misel, da Turk ni volk samotar, da je del širše koalicije, ki hoče uničiti SDS.

No, zadnje čase pa vam očita prav to preteklost. Njegov glavni očitek na vaš račun je, da ste bili od leta 1979 do 1989 v partiji. V zadnjem članku celo piše do konca leta 1991.
Ja, nenehno ponavlja staro lajno, da sem bil v zvezi komunistov, kar sicer ni nikoli bila niti ni mogla biti nikakršna skrivnost, saj je to javno znano in razglašeno pred skoraj vsakimi volitvami. Nikoli nisem lagal o svoji politični mladosti. Sedaj pa nekateri mediji hočejo to prikazati kot neko novico. Moja napaka iz najstniških let je javno znana, znano pa je tudi dejstvo, da sem jo vso svojo poklicno politično kariero skušal korektno popraviti in je bila zato moja pot včasih še težja.

Jasno, nekdanje članstvo v zvezi komunistov ni prednost, četudi je bilo to v rosni mladosti. Še posebej ne, če si v pomladnem taboru. Mnogi so zaradi komunistične diktature ogromno pretrpeli in je treba razumeti, da dvomijo o vsakomer in o vsem, kar je povezano s komunizmom. Potrebnega je veliko dokazovanja, da ti ljudje zaupajo. In meni so, ker jih nikoli nisem prevaral. Kar sem mislil, sem povedal in v skladu s tem delal. In predvsem dela štejejo. Zato me včasih zaboli, da so danes nekateri, ki nikoli niso ničesar tvegali ali kaj konkretnega ali odgovornega naredili za razgradnjo ostankov komunizma, vsevprek streljajo. Niso se uprli udbomafiji oziroma globoki državi. Zaradi mojega angažmaja v tej smeri je bila in je še tarča tudi moja družina.

To je verjetno najteže prenašati, četudi ste javna oseba in ima javnost pravico vedeti prav vse …
Glede tega se verjetno ne strinjava popolnoma. Javnost nima pravice vedeti vsega o posamezniku in njegovi družini. Ima pravico vedeti o stvareh, ki vplivajo na njegovo javno delo. Toda tudi politiki smo ljudje in imamo temeljno človekovo pravico do zasebnosti kakor vsi drugi. Pri nas pa nekatere politike razgalijo z lažmi, medtem ko drugi ostanejo nedotakljivi. Medijsko in sodno.

Če se vrneva k prejšnji temi, ste dobili kakšno spodbudo od družine, da ste s 17 leti vstopili v politiko, in to ne v kakršnokoli?
Nasprotno, oče je bil hudo jezen na to moje uporniško dejanje, ki se je zgodilo že v tretjem letniku gimnazije. Nadobudni mladenič sem verjel v mnoge ideologeme tistega časa, ki so se nas prijeli, še posebej tiste, ki niso imeli stika z družbeno realnostjo in zgodovinsko resnico. S študijem sem se počasi osvobajal te ideološke navlake in konec osemdesetih dokončno izstopil iz te zgodbe.

Turk vam celo očita, da ste bili doosamosvojitve predvideni za resno kariero znotraj institucij (ZKS)”. In da ste ji izkazovali “zvestobo, tako rekoč do zadnjega trenutka”.
To je čista laž! Nikoli nisem bil del nomenklature, niti potencialno. Moja najvišja politična funkcija v prejšnjem sistemu je bilo predsedovanje mladinski organizaciji v krajevni skupnosti. Pa še tu smo bili v nenehnem sporu s šefom krajevne partije, saj smo se ukvarjali predvsem z organizacijo plesov in nogometnih turnirjev. Vsekakor se nomenklaturi nisem zdel zanesljiv. Morda tudi zaradi neomadeževane družine. Zato me niso nikoli nagovarjali za tajnega sodelavca v civilni ali vojaški obveščevalni službi. Seveda pa sta Udba in Kos iskala sodelavce bolj zunaj tedanjih političnih struktur, zato je fascinantno, koliko izpostavljenih politikov nikoli ni bilo v partiji, so pa sodelovali ali morali sodelovati s tajnima službama, z Udbo ali s Kosom.

Kljub temu vas vprašam, ali obžalujete ta del politične kariere?
Seveda, pa še kako, če lahko to relativno pasivno članstvo imenujemo kariera. A s tem je treba živeti in popraviti, kar se da. Preobrat v glavi, če se tako izrazim, sem doživel še pred znanstvom s Pučnikom, ki sem ga srečal proti koncu študija. Najprej s študijem del Andreja Gosarja, nato pa še z enim političnim angažmajem v času nastajanja slovenske pomladi, ki je javnosti manj znan. Od samega začetka sem bil namreč zraven pri ustanavljanju slovenskega mirovnega gibanja, ki se je razvilo v od režima relativno neodvisno organizacijo. V moji študentski sobi smo na samem začetku gibanja pripravljali zadeve, risali plakate; spomnim se poslikane rjuhe s prelomljeno raketo, iz katere je rasla vrtnica. Izobesili smo jo na moj balkon, da se je stvaritev posušila. Moje okno je bilo obrnjeno direktno proti vojaškemu hotelu, kjer je, kot je bilo splošno znano, prebivalo kar nekaj vojaških obveščevalcev Kosa. To ni bil hec.

Se pravi, da ste bil dejavni v mirovniškem gibanju?
No, kar se mirovnega gibanja tiče, naj povem, da smo v začetku imeli kar nekaj zanimivih uličnih akcij in protestov proti t. i. izvozu smrti oziroma orožja nekaterim afriškim režimom ipd. Dovolj, da nas je naskočila Udba z roko v roki s Kosom. Imeli so sodelavce v skoraj vsakem nadstropju razvpitega študentskega doma FSPN. V začetku devetdesetih mi je v roke prišlo eno od poročil Udbe o mirovnem gibanju. Med sumljivimi alternativci je bilo navedeno tudi moje ime. Ne bom se sedaj postavljal s tem, ampak lahko zatrdim, da sem bil zraven pri rojevanju neodvisne civilne družbe sredi osemdesetih let. Noben pomemben demokratizacijski dogodek v osemdesetih letih mi ni ušel, čeprav sem se z mlado družino preselil nazaj v Destrnik.

Takrat sem se odločal za znanstveno kariero. Nič več politike, sem pri sebi dejal. Pa vendarle sem v prvi polovici leta 1992 prejel telegram in povabilo, ki ga nisem mogel prezreti.

Od Pučnika?
Ja, od njega. Če ne bi bilo njegovega vabila − kljub moji intimni, če hočete, znanstveni navezanosti na politiko −, bi se verjetno držal samo pedagoškega dela. Čeprav sem imel težave, saj sem bil, paradoksalno, prvi lustriran mladi raziskovalec v Sloveniji. In to na ljubljanski univerzi, na FDV. Ko sem odšel v Pučnikov kabinet, sem začasno prekinil pogodbo o zaposlitvi na fakulteti z možnostjo vrnitve. Do konca znanstvenoraziskovalnega projekta mi je ostalo še devet mesecev, to pomeni devet plač idr. Ko se je moja zgodba v Pučnikovem kabinetu končala, sem želel nazaj na fakulteto, da končam program. Zamera nekaterih pa je bila prehuda. Predstojnik katedre mi je dejal, da je denar z mojega računa že zdavnaj pokurjen. Lahko greš na sodišče, morda bo čez desetletje odločilo celo tebi v prid, je cinično pristavil. Skratka, ni bilo enostavno, saj sem imel dva majhna otroka. Najprej me je rešil Janez Janša, saj mi je ponudil vodenje kabineta na obrambnem ministrstvu. Zgodila se je Depala vas in znova sem izgubil službo. Potem sem našel kruh na Mestni občini Ljubljana. Skratka, ni mi bilo lahko v devetdesetih letih, moral sem menjati sedem različnih služb. Ovirali so me na vsakem koraku, najprej zato, ker sem delal za Jožeta Pučnika, nato pa za Janeza Janšo. Potem pa mi danes kdo očita, da sem podtaknjen …

… prav to sem želel vprašati. Turk vas je skušal prikazati kot nekakšnega podtaknjenca v Slovenski demokratski stranki in poziva SDS, naj se zbudi.
Po skoraj treh desetletjih konkretnega dela za SDS si takega očitka ne dovolim. Za sodelavca me je najprej sprejel Pučnik, nato še Janša. Ker sem bil v obrambnih strukturah, seveda s temeljito preverko, kot se je temu takrat reklo. Zagotovo me ne bi vzel, če bi vsaj malo dvomil o moji verodostojnosti. Mojega angažmaja za Pučnikovo stranko na volitvah 1992 je bil še posebej vesel moj oče, ki mi je pomagal lepiti plakate, me spodbujal in podpiral. Bilo mu je všeč, da sem popolnoma predan stvari. In moje nasprotnike moti prav to, ker sem predan stvari in nisem naprodaj. V očeh družine in prijateljev bi rad ostal verodostojen do konca.

Motiv za pogrom v sedanjem trenutku je seveda jasen: preprečiti, da bi bil znova nosilec liste SDS za evropske volitve. Pustil sem jasen pečat v Bruslju, sem preveč konkurenčen in zato se je udbomafija skupaj z omenjenim gospodom, ki mu namenjava preveč pozornosti v tem intervjuju, spravila name.

Pa kljub temu, naslednji Turkov očitek na vaš račun je, da ste bili asistent dr. Janka Prunka. No, sam osebno sem ga še kot dijak leta 1986 opazil predvsem zaradi njegove knjige Slovenski narodni programi.
Prunk
se bo verjetno sam branil, ne potrebuje moje pomoči. Ne bi ocenjeval njegove politične usmeritve, ki je včasih tavala sem ter tja. Toda v osemdesetih, za univerzitetne profesorje še vedno nevarnih letih, je s to knjigo in z nekaterimi članki pozitivno vplival na razvoj mladih družboslovcev. Predvsem v smeri, če uporabim star izraz, narodnjaštva, spoštovanja slovenstva oziroma domoljubja.

Ob tem pa je treba dodati, da Turkova tarča niste samo vi, ampak v internih dopisih občasno tudi predsednik SDS Janez Janša in drugi, tudi vidnejši člani Zbora za republiko. Janšo je že nekajkrat pozval k odstopu z mesta predsednika stranke.
Tudi to kaže na obsežnejši napad na SDS in pomladni pol. Turk je kot nekdanji eskadejevec občasno dajal vtis, da je popoln Janšev vernik. Vendar ga je v devetdesetih prvič napadel s tezo, da je Janševa stranka dejansko stranka nekdanjih komunistov. O njegovem razbijanju pomladne opcije so pisali mnogi analitiki, med prvimi ga je prepoznal Ivo Žajdela. Odlično pa je njegovo vlogo pred dvema letoma povzel portal Politikis. Leta 1996, ko je imela pomladna opcija prvič in zadnjič večino s 23 svetniki, je tedanji predsednik ljubljanskega mestnega sveta Dimitrij Kovačič iz SDS napisal pismo trem predsednikom Peterletu, Podobniku in Janši, v katerem je analiziral Turkovo destruktivno vedenje proti pomladni koaliciji v Ljubljani. Sedaj Turk ponavlja vajo, poleg dominantnih medijev mu pomagajo še mediji, ki so še včeraj imeli dokajšen vpliv na javno mnenje slovenske desnice.

No, verjetno bom postal tarča njegovih napadov tudi sam, ker tudi na to temo delam intervju z vami …
Tega vam ne privoščim, vsak ponedeljek lahko pričakujete objavo nočnih Turkovih blodenj! Omenjeni osebek premika meje pokvarjenosti na slovenski politični sceni. Mislim, da lahko v tem primeru pomaga le še sodišče. Najtežje je v začetku, ko si sam, tako rekoč na čistini. No, sčasoma se stvari obrnejo. Z večjo podporo je laže prenašati vso to mantro.

Prej ste omenili očitke o astronomskih zaslužkih.
Ja, še enkrat. On na primer sešteje vse plače, mojo, plače asistentov in stažistov do stroškov pisarne in pripiše številko meni, ki je, mimogrede, v vsakem izvodu njegovega Reporteja višja. Kot sem že omenil, imava z ženo dva avtomobila. Eden je že prileten, drug tudi ni nov. Ampak on kar objavlja cene novih znamk in vse to sešteva. Noro. To je tisto, o čemer sem govoril že prej – hoče naju prikazati kot bogatuna, čeprav je njegovo premoženje nekajkrat večje od mojega, ki je povrh vsega javno. Mimogrede, po desetih letih dela v EU ne bom bistveno bogatejši. Predlagam pa, da tudi Turk razkrije svoje dohodke iz dela in nepremičnin.

Očita vam tudi nekatere znanstvene prispevke, objavljene v osemdesetih in začetku devetdesetih letih.
Ja, to pa je posebna zgodba. Bil sem mladi raziskovalec na fakulteti. Delal sem na področju političnih teorij, zlasti na področju zgodovine politične misli. Napisal sem dobro diplomo o modelih demokracije v katoliški politični misli. Ne pravim, da ne nosi znamenj časa, kot se temu reče, a sem ponosen na svoje prispevke iz tistega časa. V članku Korporativno samoupravljanje in samoupravni korporativizem sem dal jasno sporočilo, da je Kardeljev model samoupravnega socializma, enostavno rečeno, slab plagiat, ukradena ideja katoliškega političnega korporativizma izpred druge svetovne vojne. Ravno obratno torej, kot vehementno trdi Turk! Prav tako sem tedaj napisal izvirni znanstveni članek o parlamentarizmu. In še mnoge druge. Jasno je, da so v njih teze, ki bi jih danes ne napisal, ampak vse to je bilo moje znanstvenoraziskovalno dozorevanje in vabim vse, da si jih preberejo in jih celovito ocenijo. Ni treba posebej poudarjati, da je bil to čas enoumja, v katerem se niti v okviru Katoliške cerkve ni moglo ohraniti popolne avtonomije, kaj šele na državni univerzi. A ne glede na to sem v glavnem še danes zadovoljen s svojim zgodnjim delom.

Seveda, če je kdo javno objavljal v tistem času, je danes lahko lahek plen mnogih, ki jih vodijo pritlehtni nagoni. Toda jaz pravim, da se je treba zavedati pomembnega dejstva: svoboden v mislih ni tisti, ki celo življenje enako razsoja, ampak tisti, ki svoje odločitve sprejema v kontekstu razmer, ki vplivajo na realno zaznavo resnice. Če je bilo nekaj v preteklosti zlagano ali zaznano na podlagi nedostopnih podatkov, se od avtonomne osebe pričakuje, da stališče spremeni. Če je nekdo pri še ne osemnajstih letih menil, da je samoupravni socializem idealna ideja, in če je kasneje prišel do drugačnih ocen, ali je to konvertitstvo? Moraš biti res omejen ali pokvarjen, če skozi ta očala sodiš ljudi in njihovo preteklost. Danes je potreben pogum, da spremeniš stališča. Trmasto vztrajati pri nečem, kar ni res, čeprav je oportuno, seveda ni konvertitstvo, neumnost pa zagotovo je!

Turk danes napada tudi nekatere druge znanstvenike …
Ni mi znano, da bi Turk naredil kaj izjemnega na polju znanosti, vsaj ne, če sodim po Cobissu in Sicrisu. Dela pa se za glavnega arbitra. Na polju znanosti pa napada take izjemne osebnosti, kot je dr. Tamara Griesser Pečar.

Volitve v Evropski parlament se bližajo. Ste zadovoljni s svojim delom v njem?
Sem, ko pogledam nazaj v svoj arhiv, sem celo presenečen nad tem, koliko sem postoril. Deset let vodim slovensko delegacijo EPP. Nikoli nismo imeli resnih konfliktov, spoštoval sem avtonomijo obeh članov NSi in SLS. Znotraj tega sem imel tudi svojo politično platformo. Prizadeval sem si za popravo krivic in dostojen evropski spomin na množične povojne umore. Skrbel sem za mlade, izobraževanje in usposabljanje ter šport. Na tem polju imam ugled, ki izvira še iz predsedovanja Slovenije EU. Samo v tem mandatu sem postavil 60 vprašanj Evropski komisiji, podpisal 233 resolucij, imel 680 govorov ali obrazložitev glasovanj, bil trikratni poročevalec EP, napisal 415 amandmajev na poročila. Moja navzočnost na plenarnih sejah je 95-odstotna. Moj indeks lojalnosti je pri nas med najboljšimi. To je sicer le statistika, a vendarle marsikaj pove. Ključna pa je vsebina, ki sem jo nenehno predstavljal na svoji spletni strani, družabnih omrežjih, medijih, javnih nastopih. Mislim, da sem odgovorno opravil poslanstvo.

Odmevalo je zlasti to, da ste lani uredili bivališče v Evropskem parlamentu, če se tako izrazim, očetu slovenske državnosti dr. Jožetu Pučniku!
Da. Sedaj je Pučnik v družbi pomembnih in uglednih evropskih politikov. Jože ima neverjetno življenjsko zgodbo, skorajda neprimerljivo v evropskih razmerah. Zato je takoj naletel na respekt, kot temu rečejo v tujini. To sem bil Jožetu dolžan storiti.

Počasi končajva najin pogovor. Če se ne motim, ste ravnokar končali s pisanjem knjige o tridesetletnici Slovenske demokratske stranke, ki je na zadnjih državnozborskih volitvah zmagala, a ni mogla sestaviti vlade.
Ne, nisem je še končal, a jo končujem. Ko tako študiram zgodovino, se mi zdijo sedanji napadi na SDS po svoje zelo žalostni. SDS je slovenska zgodba o uspehu, ni se uklonila udbomafijskemu vplivu, in vsaj kar se mene tiče, bom naredil vse, da se tudi ne bo. Najbolj nevarno je, da razbijajo desno sredino z osebki, ki naj bi domnevno pripadali ravno njej.

In še sklepna misel. V čem je fenomen SDS, da se ji je kljub vsem političnim napadom, medijskim diskvalifikacijam in sodnim preganjanjem, ki jih je bila deležna v teh treh desetletjih, uspelo obdržati in še okrepiti in da je še naprej glavno upanje za boljšo prihodnost Slovenije?
Odgovor je v tem, da je SDS politična družina, ki jo vežejo skupni občutki, pričakovanja, načela in vrednote. Če bi v stranki prevladali samo interesi, bi se kot struktura hitro sesula. Ko greš na teren, srečaš mnoge ljudi, ki želijo le dobro; od tebe pričakujejo, da nadaljuješ pot, po kateri hodi SDS že tri desetletja. Zanje se splača vztrajati. Tako ali tako bo na koncu zgodovina sodila, kdo je bil kdo v slovenski politiki in kdo je kaj naredil!

Demokracija

Komentarji so onemogočeni.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!