[EKSKLUZIVNO] Objavljamo ime klavca, ki je dal pobiti nedolžne internirance

Foto: F. K.

Krimska jama še naprej buri duhove. Sprva so tisti, ki so našli 28 trupel v njej, domnevali, da gre za žrtve z vlaka, ki so ga partizani ustavili v Verdu, vendar so po seznamu pogrešanih ugotovili, da so to popolnoma drugi ljudje. Kje točno so žrtve z vlaka, ne ve nihče, razen tistega, ki jih je spravil na drugi svet. Vemo pa, kdo je odobril njihovo likvidacijo – in seveda objavljamo njegovo ime.

Na podlagi seznama manjkajočih oseb in partizanskih dokumentov so naredili približen seznam, ki se dokaj ujema po starosti in spolu tistih, ki so jih potegnili iz Krimske jame. Še bolj kot seznam pa buri duhove način likvidacije, s katerim so ubili nedolžne civiliste v Krimski jami. Damjan Debevec, ki je bil prisoten ves čas izkopavanj v Krimski jami, pravi: “Govoric je ogromno o likvidaciji, ena najbolj strašljivih pa je verjetno tista, ko so odpeljali šest žensk sredi julija 1942 iz bližnjih vasi. Posiljevali in mučili naj bi jih celo noč, zjutraj pa naj bi jim zavezali oči, jih pripeljali v bližino brezna, praktično na rob brezna, in jim rekli, naj gredo v tisto smer kakšnih 100, 200 korakov, potem pa si lahko snamejo prevezo in gredo domov. No, saj si lahko mislite, kar se je zgodilo. Te govorice pa se tudi ujemajo s tem, kakšna okostja smo našli v Krimski jami. Recimo lobanje so skoraj nepoškodovane, brez smrtnih udarcev oziroma strelov v glavo, videlo pa se je poškodbe pri padcu in je zelo verjetno, da je veliko ljudi dolgo časa umiralo oziroma precej strašljive smrti. Si v breznu, kjer čakaš, da praktično dehidriraš, umreš od poškodbe …”

Temačne govorice o usodi partizanskih otrok – tudi v Krimski jami?
V jami pa sta bili najdeni tudi okostji dveh otrok, prvega starega okrog enega leta in drugega, ki je imel glede na analizo kosti med 2 in 3 leti. Debevec pravi: “Ne upam si uporabit’ domišljije, kako sta ta dva otroka končala v jami. O njiju ne vemo ničesar, niti ni nobenih govoric. Obstajajo sicer tiste temačne govorice o usodi partizanskih otrok, saj vemo, da je bilo v partizanih precej teh razmerij, potem so pa ženske zanosile. Takih primerov, da bi kdo otroke vzel v partizane, pa tudi ne poznamo. Domneve so tudi, da sta ta dva otroka lahko romska otroka, saj so to edini otroci, ki so bili nepopisani po prebivalstvu. Če bi kdorkoli izginil iz okoliških vasi ali tudi širše na Notranjskem, bi vedeli zanj.” Ob tem se sprašuje, kakšen človek ubije tako majhnega otroka ali pa nosečnico v 32. tednu nosečnosti. “Zverina. Jaz nimam besed za to, ne znam si predstavljat’, kakšen izmeček od človeka moraš biti, da to narediš,” pravi.

Ko so Debevec in ostali strokovnjaki izkopavali trupla v Krimski jami, je do njih prišel nek domačin in jim rekel, da je kakšnih 500 metrov stran od te jame še eno brezno, kjer je truplo enega človeka. Res so ga našli, zato Debevec predvideva, da je v Sloveniji še mnogo več medvojnih in povojnih grobišč, kot “le” 600.

Ubite v jamo zmetali gole
V času raziskovanja in izkopavanj v Krimski jami so se prisotni ves čas srečevali s problemom osebnih predmetov: “Predvsem zato, ker smo jih praktično našli le malo. Se je pa to ujemalo s sporočili, da so ljudi metali v brezna gola, se pravi, da praktično nič niso imeli na sebi. Še tisti osebni predmeti, ki smo jih našli, lasnice in očala, na primer, pa tudi kovance, ki bi mimogrede lahko pripadali tudi kakšnemu od partizanov, je zelo malo; lahko bi jih praktično en človek nosil.”

Domačini z Iga vedo povedati, da se je v Tomišlju v času druge svetovne vojne sprehajala neka beračica z majhno punčko. Nekega dne sta obe izginili. Debevec pravi: “Partizani so se v nekem njihovem dokumentu pohvalili, da so zajeli neko “gestapovko” Lampretovo iz Ljubljane skupaj z njeno 4-letno punčko in obe ubili na območju Iga. V naslednjem stavku pa hladno naprej, koliko lir so ji vzeli.”

Malo pa ni le osebnih predmetov, temveč tudi tekstila. “Trupla so v brezno zmetali brez oblek, našli smo le podplate dveh čevljev in nekaj drobnega tekstila – lahko bi bil oblečen le en človek in nihče drug,” razkriva Debevec.

Je v Krimski jami še eno truplo?
Martina Kocmur je povedala, da so na kraju izkopavanja našli tudi nekatere kosti, ki niso pripadale nobenemu od najdenih trupel. Je torej možno, da bi bilo žrtev Krimske jame še več? Debevec odgovarja: “V medvojnem tisku sem zasledil, da naj bi bilo v Krimski jami celo 400 trupel. To pretiravanje je ves čas prisotno. Ko sem naštel vse žrtve prvega bataljona Ljuba Šercerja, jih je bilo 48, če izključimo 42 Romov v Iški. Martina sklepa, da bi lahko bil v jami še en človek, mogoče potencialno, vendar ne ve točno, saj so kosti deformirane. Nam pa na sploh manjka veliko kosti. Vendar ko vržeš 40 kubičnih metrov materiala na kosti, to naredi svoje; veliko kosti je poškodovanih, zdrobljenih …”

Z 28. na 29. junij 1942 so partizani napadli vlak v Verdu. Debevec predvideva, da so mislili, da se v njem tovori orožje, a so bili interniranci. Okrog 300 so jih rešili, a s tem zgodbe še ni konec. “Tem internirancem so dali tri možnosti – ali gredo med partizane ali v delovne brigade ali pa domov. Na začetku se jih je veliko odločilo, da gredo domov, potem pa so jim začeli svetovati tisti, ki so jih poznali, da naj ne gredo v to, da je to slaba odločitev. Na koncu je vztrajalo pri tem, da gredo domov, okrog 12 ljudi. Te so nato odpeljali v Iško in jih imeli tam nekaj časa zaprte, potem pa so jih okrog 5. julija na ukaz komandanta Mirka Bračiča, ki je dal ukaz navzdol Tonetu Vidmarju iz Šercerjevega bataljona, ta pa potem prvi četi, da jih je treba likvidirat’. Odpeljali so jih na področje med Krimom in Planinco v tisti gozd, vendar še nismo uspeli ugotoviti, v katero brezno,” razkriva Debevec.

Partizani so ubili tudi 42 Romov in jih zakopali ob glavni cesti v Iški Vintgar
Da naj bi partizani pobili 42 Romov in jih zakopali v Iški tik ob glavni cesti, vedo povedati tako domačini kot strokovnjaki. Debevec razkriva, da je na področju Krimske jame delovala tretja četa Šercerjevega bataljona, v Iški pa prva četa. In ta naj bi po njegovih besedah imela veliko masla na glavi. “Ti so si privoščili precej morije nad lokalnim prebivalstvom, zakaj so pa tistih 42 Romov pobili v Iški, pa verjetno sami dobro vedo. Te napetosti med lokalnim prebivalstvom in Romi so vedno obstajale, v medvojnem tisku prebiram, da je bilo veliko kriminala na ižanskem koncu in po vojni te populacije praktično ni več, so vse med vojno pospravili,” pravi Debevec in dodaja, da so ubiti Romi predstavljali celo pleme, ki je živelo na ižanskem območju, pobila pa naj bi jih prav prva četa Šercerjevega bataljona in jih zakopala na njivi ob glavni cesti na poti proti Iškemu Vintgarju. “Ta četa ni nič razlikovala, ali ubijajo ženske, otroke, moške. V tem vidim podobnost s Krimsko jamo,” pravi Debevec.

Italijani so slabo opravljali nalogo tistega, ki mora držati red
Ob tem se pojavlja vprašanje, zakaj se je večina teh pobojev s strani partizanov zgodila prav na Dolenjskem in Notranjskem. Debevec pravi, da gre v prvi vrsti zagotovo za medsebojna obračunavanja: “Ljudje si po desetletjih miru med seboj pridelajo precej zamer, ko pa pride trenutek, ko lahko obračunaš, to narediš z vsemi na spisku, ali zaradi žensk, premoženja, zemlje … Na področju Borovnice je intenzivno vključena tudi revolucija, saj je bilo veliko borcev španske državljanske vojne, od koder so prinesli metodiko in revolucijo.” Del krivde pa pripisuje tudi italijanskim okupatorjem, ki svojega dela niso opravljali tako dobro kot nemški okupatorji: “Veliko poročil imamo, da so ljudje ob primerih nasilja leteli po italijanske posadke, pa se niso odzvale ali pa so zelo pozno posredovale, tako da so imeli partizani vedno dovolj časa, da so opravili, kar so mislili. Predvsem so zelo slabo opravljali svojo nalogo tistega, ki mora držat’ red.”

Marjanca Scheicher