Feminizem in LGBT spreminjata svet – na slabše

Foto: epa

V zadnjih letih se tako na Slovenskem kot tudi v globalnem merilu soočamo s smernicami družbenega razvoja, ki bi se še pred kakšnimi desetimi leti zdele povsem nerealne in nemogoče. Različne socialne sfere se namreč spopadajo z izzivi v smislu, da listje ni vijoličaste, marveč zelene barve. Eno tovrstnih področij je tudi teorija spola, ki želi relativizirati pomen slednjega in ga narediti za spremenljivko, podobno modi.

Ameriško združenje pediatrov poudarja, da resnica ne more biti stvar dogovora, saj je utemeljena na dejstvih in ne na podlagi nekih trenutnih ideoloških trendov, kot se zadnje čase dogaja na področju raznih “spolnih eksperimentov”, ki se dotikajo danes tako popularne teorije spola, ki stoji za stališčem, da je biološki spol mogoče spreminjati. Že omenjeno združenje se še posebej obrača na vzgojitelje in zakonodajalce in izpostavlja nevarnosti na tem področju, navaja 24kul.si.

Laži so vzrok za psihične travme in samomore
Zdravniki iz omenjenega združenja poudarjajo, da je prepričevanje otrok, da je spreminjanje spola nekaj normalnega in zdravega, pravzaprav spolna zloraba, ki ima za posledico 20-krat višjo stopnjo samomorilnosti pri tistih, ki se podvržejo tovrstnim praksam, na kar nakazujejo podatki iz Švedske. Omenjena organizacija prav tako poudarja, da je družbeni spol sociološki in psihološki konstrukt in nikakor dejstvo, osnovano na biološki osnovi, prepričevanje ljudi, da so nekaj kar v resnici niso, pa je pravzaprav le oblika zmedenosti. Ključno je to, da je človekov spol genetsko pogojen, kar je človeku dano že od rojstva naprej. Vsakdo je biološko določen kot moški ali ženska.

Dvomi v svojo spolno identiteto
Pri mladostnikih je sicer pogosto, da se v času odraščanja pojavljajo dvomi v njihovo spolno identiteto, ki pa jih po končanem obdobju le-tega v veliki večini opustijo. Tako naj bi 98% fantov in 88% deklet v svoji odrasli dobi sprejelo svoj biološki spol. Obenem že omenjena stran navaja, da imajo otroci, ki v času pubertete jemljejo hormone za ustavitev odraščanja, pozneje lahko težave s previsokim pritiskom, krvnimi strdki, kapjo in rakom.

Feministke in LGBT z roko v roki
Motorji omenjenih trendov naj bi bili po besedah znanega psihoanalitika Romana Vodeba prav feministke in lobi LGBT, ki za promocijo svojih oporečnih stališč s področja teorije spola med drugim zlorabljajo tudi sodišča in pravo. Obenem omenjeni psihoanalitik poudarja pomen raznolikosti spolov, feminizem pa razume kot družbeno psihozo, ki v pravno stroko vnaša zmedo ali celo norost.

Zmeda celo na straniščnih školjkah
Roman Vodeb izpostavlja zgrešene smernice, ki se v tej spolni zmedenosti pojavljajo med zagovorniki teorije spola, in sicer možnost, da imajo ženske pravico urinirati kar na pisoarijih, medtem ko lahko moški svojo potrebo čepe opravijo v ženski toaletni družbi. Zmeda po mnenju psihoanalitika nastaja tudi na področju športa, saj si lezbijke prizadevajo tekmovati v moških športnih kategorijah, kar pa jih de facto postavlja v slabši položaj, saj nimajo testosterona, ki bi jim omogočal uspeh pri tovrstnih podvigih.

Izvor vsega je nerazrešena frustracija
Omenjeni psihoanalitik obenem navaja, da je omenjena spolna zmeda posledica frustracij pri feministkah, ki se pojavlja kot posledica zavidanja penisa moškim. Težava je v tem, da njihov aktivizem, ki je posledica teh frustracij, družbo poneumlja. Ne pravica do enakosti, marveč do različnosti je po mnenju Vodeba temeljna pravica obeh spolov. Obenem poudarja, da želi pravo takšno razmišljanje diskriminirati. Gre torej za to, da se določena skupina “moškinj” ne želi sprijazniti z dejstvom, da je biološki spol usoda in ne nekakšen mačističen konstrukt.

Kako rešiti nastalo zagato?
Zdi se, da je za rešitev nastale situacije, ko določena ideologija za uveljavitev svojih interesov izkorišča določene družbene frustracije (v tem primeru feministke), potrebno raziskati njihove vzroke. Spletna stran iml.jou.ufl.edu poudarja, da se feministke med drugim borijo za preprečevanje nasilja nad ženskami in dopuščanje možnosti samoodločanja glede družinskega življenja. Bi bilo potemtakem mogoče prizadevanja feministk na področju teorije spola omejiti tudi prek večjega prizadevanja za zmanjšanje primerov nasilja nad nežnejšim spolom in priznavanja večjega pomena v različnih družbenih sferah? Lahko večje spoštovanje žensk pripelje do zmanjšanja zanimanja za škodljive feministične ideološke konstrukte?

D. M.