Fran Levstik, oče slovenskega realizma

Fran Levstik (Foto: Wikimedia Commons).

Fran Levstik velja za  slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, kritika in jezikoslovca. Ob spominu na tega zelo dejavnega slovenskega ustvarjalca se lahko vprašamo, koliko ljubimo svoj jezik in narod, saj je bila cena, ki so jo plačali določeni slovenski umetniki in literarni zgodovinarji, kritiki in politiki, izredno visoka.

Šolanje
Rodil se je 28. septembra 1831 v Dolnjih Retjah pri Velikih Laščah. Šolal se je na ljubljanski normalki in gimnaziji, a mature zaradi sporov s šolskimi oblastmi (zaradi ljubezenskih pesmi) ni mogel končati. Študiral je bogoslovje na Moravskem, a ga je zaradi ljubezenskih pesmi, ki so bile v tistem času razumljene kot erotične in preveč nemoralne (1954 izšle v Ljubljani), moral opustiti že po prvem letu.

Pogosti brodolomi na področju službovanja
Preživljal se je kot domači učitelj, nato pa je služboval kot tajnik in urednik. Od leta 1861 je bil tajnik Slavjanske čitalnice v Trstu, leta 1863 je postal urednik Vilharjevega političnega časnika Naprej. Leta 1864 je postal tajnik Slovenske matice v Ljubljani, zatem urednik Wolfovega Slovensko-nemškega slovarja. V letih 1868/69 je občasno sodeloval pri Slovenskem narodu.

Leta 1869 je na Dunaju začel izdajati šaljivi časopis Pavliha, a je bil obtožen narodnega izdajstva, češ da za satirični časopis Pavliha prejema državno podporo. Zatem je pomagal Stritaju pri urejanju Ljubljanskega zvona, leta 1872 je dobil mesto skriptorja v ljubljanski licejski knjižnici. Tu je služboval do smrti. Po vrnitvi v Ljubljano se je popolnoma umaknil iz javnega in političnega življenja. Zaradi telesnih in psihičnih naporov je zbolel za duševno boleznijo. Umrl je 16. novembra 1887 v Ljubljani.

Najvidnejši prispevek Levstika pri začetkih realističnega pripovedništva
Poleg nadarjenosti za pesništvo in pripovedništvo je bil tudi literarni zgodovinar in kritik. Predvsem pa je pomemben kot programski vodja mladih ustvarjalcev slovenskega realizma. Postavil je temelje slovenskemu pripovedništvu, in to v literarnem programu, ki ni smel biti objavljen preveč očitno. Izbral je obliko potopisa. Med dramskimi besedili je napisal Juntez (kmečka igra), pomembnejše dramsko besedilo pa je tragedija Tugomer.

Levstikov pionirski duh
Za ljudi pionirskega duha je značilno, da morajo orati ledino in prinašati novosti ne glede na tveganje. Tako je kot študent bogoslovja pisal ljubezenske pesmi (npr. Tonine, Franjine pesmi) ter duhovno vodil mlade pisatelje k odličnemu korpusu realistične književnosti, ki do takrat ni imela pravega predstavnika razen poučnih povesti, kot npr. Ciglerjeva Sreča v nesreči.

Levstikovo pripovedništvo za male in velike
Pisal je za otroke in odrasle. Med otroškimi je najbolj znana pravljica Kdo je napravil Vidku srajčico in pripovedke Lisica in petelin, Kozje oko, Zlato jabolko, Ribničan in Gorenjec. Najbolj znamenita je umetna pripovedka Martin Krpan, ki pa je več kot to: gre tudi za politično satiro tedanjega avstrijskega cesarstva. Z likom Martina Krpana je upodobil neustrašnega, iznajdljivega, močnega domačega človeka.

Martin Krpan
Simbolika zgodbe presega posmeh omejenosti gospode ter pomehkuženosti politične elite, celo namiguje, da bi morala biti avstrijska oblast hvaležna Slovencem za obrambo pred turškimi napadi. Krpanovski prototip pa je drugačen od moških likov (tuje) elite: možat in racionalen. Poudaril je tudi nehvaležnost vladarjev do požrtvovalnega ljudstva.

Literarni potopis Popotovanje iz Litije do Čateža je objavil leta 1858. Na posredni način prikazuje, kakšna je naloga umetnosti, katere zvrsti so primerne za realistično pripovedništvo, prav tako govori o motivih, ki bi bili primerni za slovensko literaturo. Poudaril je, naj slovstvo služi ljudstvu, njegovi zabavi, pouku in osveščanju; pisatelj naj v  razumljivem jeziku prikazuje življenje ljudstva, da se bo lahko vživelo pri branju. Bil je odličen poznavalec literature in zato je odločno podpiral domačo literarno produkcijo.

Levstikov proaktivni odnos za jezik 
Zavračal je kulturni unitarizem z drugimi slovanskimi narodi, saj je bil prepričan, da je jezik eden najpomembnejših znakov narodnosti, da je močan izraz narodne samobitnosti in da je merilo kulture. Levstik je bil pomemben steber slovenstva. Zelo si je prizadeval za vključenost v čitalniško delo in pri taborih, kjer je imel velik vpliv na študente, da jih je vzgajal v odločen boj za slovenski jezik in narodnost.

A. B.