Helena Jaklitsch: Na tisoče jih je bilo, ki so svojo kri darovali za domovino brez revolucije, brez totalitarizma

Objavljamo osrednji nagovor maše in spominske slovesnosti v organizaciji Nove Slovenske zaveze v Kočevskem rogu, ki ga je imela zgodovinarka in sociologinja Helena Jaklitsch.

Dragi romarji, dragi prijatelji,

kako najti prave besede, vredne kraja, kjer smo se, tako kot vsako leto, zopet zbrali? Ko pomislimo na trpljenje, ki so ga videli ti gozdovi, bolečino in ponižanja, ki so jim bila priča ta brezna, je naš prvi odziv zagotovo molk. Toda na takem kraju samo molčati ni dovolj. Molčati je bilo treba dolga leta. Potrebna je beseda. Ne plehka in prazna, temveč beseda, ki je skoraj sveta. Tu, na tej zemlji, je namreč slovenski narod dobil svoje mučence. Ne enega, ne deset, na tisoče jih je bilo, ki so svojo kri darovali za domovino brez revolucije, za domovino brez totalitarizma, za domovino, ki bo svobodna in kjer bo vedno prostor tudi za Boga. Že sedem dolgih desetletji počivajo pod težo zemlje, ki so jo nanje vrgli bratje po rodu, tujci po misli. Desetletja je bila njihova smrt kot kletvica, ki se je ni smelo izreči. Temna skrivnost, ki so jo skrbno varovali tisti, ki so pod njihova imena zapisali eno samo besedo – smrt. Domači so spomin nanje nosili v najglobljem kotičku svojega srca. V tistem delu srca, do katerega pogled onega, ki je hotel videti in obvladovati vse, ni segel. V teh desetletjih je bilo izmoljenih neskončno število rožnih vencev. Za pobite in njihove rablje.

Kdo so bili torej možje in fantje, za katere se je toliko desetletji zdelo, da je bila njihova smrt zaman, saj nismo imeli domovine brez totalitarizma ne domovine, ki bila svobodna. Kdo so bili možje in fantje, ki so nam z daritvijo svoje krvi izprosili svobodno Slovenijo? Kdo ve, če bi danes živeli v lastni državi, če bi ne bilo njihove življenjske daritve. Če bi imeli možnost od blizu opazovati njihova življenja, bi opazili, da mnogi med njimi niso v ničemer posebej izstopali. Če bi jih srečali na ulici, bi šli mimo njih, ne da bi pritegnili našo pozornost. Večina je živela vsakdanje življenje tistega časa. Tako kot ga danes živi večina med nami. Nič dramatičnega ali prelomnega, nobenega odkritja, ki bi spremenil svet. Njihov dan se je začenjal zgodaj zjutraj, morda v hlevu ali na polju. Njihova skrb je bila namenjena zemlji, ki so jo obdelovali. Zlahka si predstavljam, kako so ob nevihtnih oblakih zaskrbljeno pogledovali zrelo žito ter se ozirali v nebo s priprošnjo, da bi šla huda ura mimo. Tisti mlajši so hodili še v šolo. Verjetno so učiteljem tako, mimogrede, ušpičili še kakšno pobalinsko. Takšno, ki se lahko rodi le v glavah mladih ljudi.

Če bi torej pogledali njihova življenja, bi ugotovili, da so bili taki, kot sva danes ti in jaz. Vsakdanje skrbi in delo, bolezen in zdravje, veselje in žalost so zaznamovali njihove dneve – tako kot so z njimi zaznamovani naši dnevi. In vendar je v njihovem življenju, predvsem pa v njihovi smrti nekaj svetega, nekaj drugačnega. Nekaj, zaradi česar morejo biti tudi danes zgled in spodbuda za naše življenje, naša ravnanja in naše odločitve.

Ko je bilo potrebno, so pokazali pogum in se uprli tistim, ki so v varnem zavetju gozdov za vsako ceno hoteli oblast. Predvsem pa za ceno naroda, iz katerega so sami prišli in jim vendar ni pomenil nič. Takrat so fantje in možje pokazali neomajen pogum. Niso se skrili za štiri stene svojih domov. Niso zamahnili z roko rekoč: »Saj se ne da nič spremeniti,« temveč so se odločili, da se bodo borili za svoj narod in svoj rod. Vedeli so, da ne vstopajo v enakovreden boj, saj niso bili pripravljeni zahrbtno moriti nedolžnih in lagati preživelim. In vendar niso omahovali, niso se pustili ustrahovati, temveč so se pogumno uprli. Raje so tvegali svoja življenja, kot da bi se odpovedali svojim idealom, strnjenim v vsega treh besedah: Bog, narod, domovina.

Ne moremo ostati ravnodušni ob spoznanju, da so nase brez oklevanja sprejeli odgovornost, ki jih je prednje polagala zgodovina. Odgovornost do svojih družin, odgovornost do svojih domov in domov svojih sosedov. Odgovornosti se niso izmikali, bremena niso prelagali na druge. Lahko bi rekli, da so z vso resnostjo vzeli besede pesnika, ki pravi: “Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.” Ali niso vsem nam prav v tem neomajen zgled? Tudi nam danes naš čas nalaga naloge in izzive, ki smo jih dolžni sprejeti. Brez izgovorov in izmikanja, če nočemo, da nas ne bo sram, ko se bomo iz oči v oči srečali z našimi fanti in možmi na oni strani.

Vzor so nam ti fantje in možje v svoji neomajni zvestobi. Najprej v zvestobi, ki so jo pokazali do svojih soborcev, ne le v bojih, temveč tudi takrat, ko je bilo najhuje. Takrat, na vetrinjskem polju, ko je bilo popolnoma jasno, da jih peljejo na morišča, postavljena v domačih gozdovih, se niso razbežali ali potuhnili, temveč so šli za tistimi, ki so bili odpeljani prvi. Zvesti so ostali svojim tovarišem tudi sredi gozdov, ko so jih krvave roke rabljev silile, da izdajo svoje bližnje, svoje soborce, svoje poveljnike. Kako dragocen je njihov zgled nam, ki tako radi pokažemo s prstom na drugega, ki tako zlahka kot žrtveno jagnje darujemo svojega bližnjega, če nam to le količkaj koristi.

Vzor so nam v svoji neomajni zvestobi v veri. Z molitvijo na ustnicah so umirali v breznih in jamah. Nepredstavljiva groza je morala obdajati krvnike, ko so namesto kletvic iz ust brez sodbe na smrt obsojenih slišali besede odpuščanja. Zaprti v taboriščih smrti so gledali na vročem soncu umirati otroke, zaprti v taboriščih smrti so slišali predirne krike do skrajnosti mučenih. Razumeli bi jih, če bi se takrat odpovedali veri, če bi takrat prekleli Boga. Toda prav nasprotno. Njihova vera je bila najmočnejša ravno takrat, ko je iz njih odtekalo življenje. Zdi se, kot da so skupaj z Jobom ponavljali besede “Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?” (Job 2,10) Ali je naša vera tako močna, tako zvesta?

Neomajna pa ni bila samo njihova zvestoba Bogu, temveč tudi ljubezen do domovine. Ne le tiste, ki jo bomo uživali v večnosti, temveč ljubezen do te domovine, ki se “razprostira od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev”. Radi so imeli domovino svojih pradedov, domovino svojih očetov. Prav v tej ljubezni so še posebej zgled nam, ki imamo tako težko radi svojo državo, ki so nam jo naši mučenci izprosili, vodijo in uničujejo pa jo tisti, ki je pravzaprav nikoli niso hoteli. Vsaj ne take, kot je danes – svobodne in demokratične. Ni prijetno gledati, kako jo izčrpavajo, kako zavirajo njen razvoj in kako zabrisujejo meje med totalitarnim in svobodnim. Tako lahko zgroženi opazujemo, kako Vrhovno sodišče daje danes legitimnost nekemu dogajanju, ki mu pravijo “Kočevski proces”, v resnici pa je šlo za podobna grozodejstva, kot jih izvaja Islamska država. Težko je imeti rad takó zlorabljeno državo, toda prav ti fantje in možje, ki se jih danes spominjamo, nam z zgledom kažejo, da kljub vsemu, kar so doživeli in pretrpeli, kljub vsem preizkušnjam in krivicam domovine niso nikoli nehali ljubiti. To je bila njihova domovina in zanjo so bili pripravljeni tudi umreti.

Še vedno prihajamo na njihove grobove, na katerih ni nagrobnikov z imeni, saj jih tisti, ki so ukazali moriti, nočejo dati. Še vedno prihajamo na njihove grobove, čeprav to niso njihovi grobovi, temveč morišča, kjer se je končalo njihovo zemeljsko potovanje. Ne, ker bi Smrt tako hotela, ampak ker je tako hotel brat po rodu, tujec po misli. Ob tem poskušam razumeti nerazumljivo, obenem pa sem jim za zgled, ki so mi ga dali, neizmerno hvaležna. Danes, ko ni nič več sveto, ko družina ni več družina, ko je narod za mnoge nekaj preživetega, ljubezen do domovine pa pojem za nestrpnost, njihov zgled še kako potrebujemo. Zaradi njihovega zgleda, ki so nam ga dali – ne le v besedah,  temveč z dejanji – danes nimamo pravice reči: Nič se ne da. Njihov zgled na naša pleča nalaga odgovornost, ki se ji nimamo pravice izmakniti. Odgovornost do naroda in domovine. Pri tem pa ne pozabimo: četudi se bo samo en sam izmed nas skliceval na naše mučence, bo dovolj, da bo seme obrodilo sad! Ne le trideseteren ali šestdeseteren, temveč stoteren sad!

  • janez cepec

    Tale modelka, k’ je tole prebrala, j’ mejhn zgodovino špricala. Namreč: Tile možje nam z daritvijo svoje krvi niso izprosil svobodne Slovenije, ampak so z okupatorjem pobijal zavedne Slovence. Prav, koko so bli pogumni, za to, de se za kos kruha, pa strgane gate udinjaš okupatorju, takrat, ko je na višku moči, ni treba kešne silne korajže. Odgovornost, ki jo nalaga zgodovina je ta, de se upreš sovražniku, ne pa da z njim kolaborilaš. Zvestobo, k’ so jo kazal, je bla zvestoba do okupatorja, po nalogu Cerkve, ki jih je po zgubljeni vojski tko pozabila, njih veljaki so taprvi spizdil in so jih prepustl zmagovalcem. Še enkrat, ne odobravam povojnih pobojev, mel ste ablast, pa bi procesitral storilce, sam je med vam preveč bivših komunajzarjou, tko de tud lustracija ni bla možna. Za use pomorjene pa: vojsko so zgubl, zajebal so, niso bli na taprau stran. Škoda

    • MladiLiberalec

      Čeprav si mal čudn včasih si to zelo pravilno napisal!

      • janez cepec

        učas sm mislu, de me luna jebe, pa ni to, prau žena, de sm skoz enak prfuknen, luna gor, al pa dol

        • MladiLiberalec

          Ženo morš dobr servisirat pa ne bo tko govorila ampak bo ti dajala komplimente. ;)

          • janez cepec

            sm vedu, de j’ neki narobi, dobr, de s’ povedu, zdej bom pa poštarja kr steru pod bajte

          • Steiermark

            Dva modela, ki ju ne “jebe luna” ampak sta takšna že privekala (v svinjski štali) na svet. Kaj servis, še pošten remont in zamenjava vseh vitalnih delov, vama nemore več pomagati! Vsa rdeča podganja golazen, potvarjalci zgodovine se vedno znova , v izogib odgovornosti za storjene zločine, vedno izgovarja, in blebeče o “zločinih” svojih žrtev, ko so poklali na tisoče tudi še nerojenih in drugih majhnih otrok, od dojenčkov dalje……Raje kot da odpirata svoj smrdljivi gobec in onesnažujeta ozračje, si ga umijta in šele potem lahko molčita o vaših – vaših predenikov, žrtvah, ki so dočakale strahotni konec in ki so bile zagrebene nekje, tudi samo nekaj cm. pod zemljo…..ko so neko mlado, nosečo učiteljico, ki so jo zadavili, ker je bilo bojda šusa škoda, ter jo zagrebli tako, da je iz groba, ki si ga je morala mlada mamica sama skopati, gledal kos plašča….. Res ste odvratni in brez spoštovanja do človekovega življenja . Sicer pa, vse se vam bo povrnilo, če ne vam, pa vašim, tistim, ki so vse to počeli in bi še, če jih nebi Evropa opazovala, pri njihovih “človekoljubnih dejanjih”, ko ponoreli primerek, na visokem položaju daje izjave o “naravnem pravu” in te že ob pogledu na njegov podivjani obraz zmrazi…… Vse se vam bo vrnilo!

          • janez cepec

            ti si zgleda tist, k ga je fotr na mizo zdrku, ostalo so pa muhe nardile

  • Janez

    Fantje !
    Janez Cepec in Mladi Liberalec !
    Se že malo poboljšujeta ! V bolj realno gledanje na te tragične dogodke.
    Sta
    Pa onadve tudi “nesrečni žrtvi oblati po- komunizma” saj sta tako – revna !?
    Da
    OČITNO MORATA DELATI – TU PISATI – CELO NA NEDELJO – DAN ZA POČITEK.Lr. Janez KOMENDA

    • janez cepec

      a u Begnah ni unbene kapelce, k spoud pejd

  • tarantela

    Gospa je darovala tudi slovenski priimek Jaklič in ga zamenjala v nemškega!!!

    • janez cepec

      kot rečeno, predniki so prodal, za kos kruha, čast in posledično živlenje, Frau je pa prodala priimk za boljš živlenje

      • Janez

        Mogoče !
        Je imela v KP KARDELJ SLOVENIJI
        – NA IZBIRO – SAMO – SMRT V KAKŠNI GRAPI.
        Tako kot zakonca Hribar s Strmola. Kdo ve? Morda je “kardelj” izseljenka. L.r. Janez KOMENDA

  • xtc

    Nekaj je trreba zapisati;
    Komunistom in socialistom ni nikoli šlo za nacionalno državo ali narodne države oni so vedno bili zavezan internacionali;revoluciji in pobijanju intelektualcev;uglednih;sposobnih;podjetnih;pridnih in premožnih:Komunizem in socializem lako obstoja ali vlada le ;če vlada bebcem;drugje ne more;ker ga razkrijejo in razgalijo;zato tak odpor svobodi govora in tudi zdajšnji poizkusi omejitve:Nenazadnje je tudi sam pastir levega tropa priznal;da samostojna Slovenija ni nikoli bila njegova opcija oz: opcija tropa:Ker komunizem in socializem rabita trop bebavih ovčic za bstoj se vse razumnike in intelektualce takoj likvidira;saj motijo ustvarjanje novih ovčic;ki jih potem usmerjajo pastirjevi ;čuvaji in se jih nato striže po mili volji:
    Nezaželjen je tudi resnica;saj pokaže pravo plat tega sistema zato le ta iztreblja vse;kar ga ogroža;od ljudi;kulture;vere;morale ti sistemi obstojajo le v kolektivni amoralnosti;razsulu brez vrednot in bebavosti a težava je v tem ;da crknejo takoj ko zmanjka nakradenega in izposojenega:Sicer pa so komunizem;socializem;nacional socializem ter fašizem vse podzvrsti skrajnega levičarstva le vrazličnih odtenkih;skupno jim je kolektivizacija tropa;sovražnost do moralnih vrednot;zasebne lastnine;pranje možganov;zločin;ikonografija ter zavračanje krščanskojudovske kulture;posledično pa njenih vrednot;oboji vsi si izmišljajo svoje preroke;svetnike;mesije in maše ter ogromne ceremonije;ki potekajo napol v ideoloških transih:

  • tasilo

    “Na tisoče jih je bilo, ki so svojo kri darovali za domovino…”
    ” … ki so nam z daritvijo svoje krvi izprosili svobodno Slovenijo.”
    “Kdo ve, če bi danes živeli v lastni državi, če bi ne bilo njihove življenjske daritve”
    “ki tako zlahka kot žrtveno jagnje darujemo svojega bližnjega”

    Ženska očitno ne ve, kaj pomeni daritev, darovati in zato izraza rabi narobe. Ampak hej, bere se pa dobro, tako nekako … emm … poduhovljeno humanistično, bi se reklo … celo nekako, emm, mokrocvetoče poetično.

    • indijanka

      Si kdaj prebiral Balantiča? V njegovih pesmih ni zaznati kančka političnega sovraštva. Pri njem bi lahko šlo za daritev.

      • tasilo

        Balantiča bolj slabo poznam, kolikor sem ga bral, se mi je zdel pa globok in občutljiv, čeprav nekoliko depresiven (in deprimirajoč) in se kasneje nisem toliko poglabljal vanj. Mogoče ga pa čez poletje spet kaj vzamem v roke. Pozoren bom da njegovo daritev, kakor omenjaš.

        • indijanka

          Ljubezen, erotika, duhovnost. Podobno kot moj najljubši Tagore. Lahko bi postal naš največji. Meni je izjemen. Mogoče tudi zato, ker sem ob njem začutila, da zgodovino predstavljajo ljudje in ne zapisani podatki.

    • Nata

      Ti si pa slika !! Humanistično je res, mokrocvetoče pa tudi. . . . . . .saj se lahko tam nad pomorjenimi, lahko edino zjokaš.

  • Janez

    Za naše
    Ex KP, ZK PROVOKATORJE,
    KI SO OČITNO ZELO REVNI IN TU NEČASTNO PISARIJO – ZA PREŽIVETJE !
    SRAMOTNO -SE PREŽIVLJAJO
    S PISANJEM PLAČANIH NEČASTNIH HUJSKAJŠKIH ZAPISOV !
    Imam
    En poziteven predlog – da preidejo – na časten način – preživljanja.
    Zavzamejo
    Naj se za ponoven prehod zaradi zagotovitve preživetja.
    Npr.
    Preko stalinistične stranke ZL !
    Naj
    V PARLAMENTU R. SLO – PREDLAGAJO ? Oskrbo na “živilske karte” !
    Tako kot jje bila takoj po 2. vojni v sramotni KP KIDRIČ SLOVENIJI ! Bi šlo? L.r. J. KOMENDA

  • montyamp

    Kakšna beseda ???
    V Ljubljani imajo komunisti želje napisane po zidovih .
    Bodimo toliko dobri in jih nagačimo od zadaj z železnimi hruškami .
    Samo mrtev komunist je dober komunist.
    Zakopati ga moraš s trebuhom navzdol , če se zbudi , da ne pride ven .

    • Janez

      Ko je v Rusiji !
      STAIN HVALABOGU UMRL, MISLIM DA LETA 1953 !
      Je
      Ena od žrtev njegovih gulagov Natalija Ginzberg naapisala knigo “PODVOJITE STRAŽO”
      V smislu – podvojite stražo,
      da satana
      od komunističnega Stalina – hitro spet spravi v grob. Če bi rinil ven. To? L.r. Janez KOMENDA

  • herman

    A zdaj nam bodo pa zgodovino razlagali potomci kolaborantov, ki so se za dom borili na ta način, da so svoje priimke spremenili v nemške, da bi se priliznili okupatorjem?

    • tramal

      Ti samo laži komunajzer in zanikaj resnico.Počasi vendar vztrajno hodi na plan,vaše partizanske pravljice

    • Nata

      Nemške ? Od kje pa imaš ta podatek ? Napiši kaj !

  • indijanka

    Nekoč bo lepo

    Nekoč bo lepo,
    ko blazni bomo ob ognjih čepeli
    in bomo odprte rane imeli —
    nekoč bo lepo…

    Pijana bodo legla naša telesa,
    v zubljih steklenih veter bo pel
    in mehke trave in zemlja in mirna drevesa
    bodo tonila v brezmadežni spev.

    Med prsti dnevi bodo drseli kakor semena,
    srca ne bo nam več trgala rast,
    v očeh bodo žarela domača slemena,
    čas večnega molka naša bo last.

    Nekoč bo lepo,
    nekoč bomo roke v prst zakopali
    in bomo življenja sokove spoznali;
    takrat bo lepo… France Balantič

  • MEFISTO

    Taki so komunisti, nehvaležni in ošabni!

    Včeraj smo bili na golažijadi v R.T.

    Po naključju smo se ustavili v bližini neke skupine moških, ki jih je prišel pozdravit sam akademik Matjaž Han, znan obraz iz parlamenta in s Hanzi Tv.

    Nekdo iz skupine, ki so bilo očitno njegovi nekdanji pivski tovariši, je akademika pobaral, če bo dal za pijačo.

    Nisem žejen, je bil odrezavo kratek akademik Han.

    Nekdo iz skupine je skušal rešiti, kar je rešiti bilo še mogoče, in mu je odvrnil, mi pa smo žejni.

    Akademik je zamahnil z roko in odšel.

    In nekaj glasov je šlo po Savinji v Savo, nato pa v Donavo in v Črno morje.

  • tramal

    Hvala za lep govor na spomin edine zavedne slovenske domobranske vojske ki so se edini borili za slovenijo v drugi svetovni vojni.

  • Nata

    + + + + + + + + + +
    Bratje po rodu, tujci po misli.
    Šele danes sem prebrala ta lep nagovor živim, v opomin in spomin !!
    Prebrati bi ga moral vsak Slovenec, ki se ima resnično za Slovenca !!

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!