In Memoriam: “Ker si ljubil Slovenijo, te je slovenska oblast obsodila na smrt! Razumi, kdor lahko razume!”

dr. Ljubo Sirc, Foto: STA

Na kranjskem pokopališču je svoj poslednji počitek našel dr. Ljubo Sirc, velik domoljub in demokrat. Življenje mu ni bilo naklonjeno. Na poti so ga čakale ovire, ki so ga hotele ukloniti in zlomiti. On pa jih je sprejel kot izziv, ob njih rasel ter jih spreminjal v prednosti. Bil je pokončen mož, zagovornik pravičnosti, dane besede in človek visoke morale. Med vrednotami je svobodo in človeško dostojanstvo postavljal na najvišje mesto.

Z veličino pogumnega Slovenca, Evropejca in svetovljana je dr. Ljubo Sirc oblikoval miselne tokove, ki bodo v zgodovini človeštva pustili sledi. V življenju je dosegal najvišje vrhove kot profesor, ugleden mednarodni ekonomski strokovnjak, raziskovalec in znanstvenik. In sedaj se je ta veliki domoljub in demokrat vrnil tja, kjer je preživel svoja najzgodnejša leta – v Kranj.

Nagovor ob pogrebu je imel dr. France Cukjati, ki je povedal, da je bil čas, v katerem je živel dr. Ljubo Sirc, čuden. “Ker si ljubil Slovenijo, te je slovenska oblast obsodila na smrt! Razumi, kdor lahko razume!” je dejal Cukjati ter dodal: “Smrtna kazen je bila kasneje spremenjena na 20 let prisilnega dela. V zaporu si bil nato sedem let in pol, od tega dve leti v samici. Ker so ti bila v ‘svobodni’ Sloveniji in v celotni Jugoslaviji zaprta vsa vrata zaposlitve, si leta 1955 zbežal v Veliko Britanijo. Doktoriral si iz ekonomije in leta 1983 ustanovil londonski Center za preučevanje komunističnih ekonomij (CRCE ali Centre for Research into Communist Economies). Za zasluge pri širjenju demokratičnih idej v Vzhodni Evropi ti je angleška kraljica leta 2001 podelila visoko britansko odlikovanje (CBE).”

Bolelo ga je, v kakšno slepo ulico je komunizem potegnil slovensko gospodarstvo
Cukjati se je vprašal, zakaj je Ljubo Sirc zapustil pravo in se s strastjo lotil preučevanja komunistične ekonomije. “Zakaj, če ne zato, ker te je bolelo, v kakšno slepo ulico je komunizem potegnil slovensko gospodarstvo! Vedel si, da socialistična družba brez svobode in pravičnosti nima bodočnosti. Govoril si svetu in upal, da te bodo slišali tudi v domovini. A tudi drugi režimi Vzhodne Evrope te niso hoteli slišati in ti niso verjeli. Šele padec Berlinskega zidu je dokončno potrdil tvoje napovedi.”

Dr. Cukjati: “Ko smo mislili, da je tudi na južni strani Alp padel berlinski zid, si se začel vračati v domovino. Brez zamere, brez zagrenjenosti, v mladostnem upanju, da bo tvoja in naša domovina zadihala s polnimi pljuči. Sprejel si celo kandidaturo za predsednika nove Slovenske države. A spet si bil politično izigran. Nezaželen. In v naslednjih letih si spet v živo spoznal, kako trdovratna je komunistična zabloda dvajsetega stoletja. In spet te to ni zlomilo, le svoj inštitut si (leta 1996) preimenoval v Center za preučevanje postkomunističnih ekonomij.”

Škoda je bila povzročena nam, ker smo ostali brez mnogih sposobnih in srčnih domoljubov
“Že ko si bil pred šestdesetimi leti izgnan oziroma prisiljen v pobeg, ti je bila povzročena velika krivica in velika škoda. A še večja je bila povzročena nam, ki smo ostali tu, brez mnogih sposobnih in srčnih domoljubov. Brez tistih, ki bi že takrat znali pogumno in jasno opozarjati na škodljivost komunistične avanture. In koliko škode se še danes povzroča slovenskemu narodu, ko državne institucije ne sprejemajo v svojo sredo tistih razgledanih in visoko izobraženih sonarodnjakov, ki so v tujini že dosegli zavidanja vreden ugled, pa bi srčno radi prispevali k normalizaciji in k blaginji svoje domovine,” je poudaril Cukjati ter dodal, da Ljuba Sirca Slovenija ni hotela poslušati, “mi pa smo te in vse bolj spoštujemo tvoja stališča in tvoja spoznanja. In vse več nas je, ki odkrito priznavamo, kako prav si imel! Ker si ljubil Slovenijo, te je slovenska oblast obsodila na smrt, nato pa prisilila v izgnanstvo. Danes, spoštovani Ljubo Sirc, pa te domovina dokončno sprejema v svoje naročje. Tu si doma! Naš si! Velik sin slovenske zemlje!”

“Prepričeval nas je, da bosta razpadli Sovjetska zveza in Jugoslavija, ker komunistični gospodarski sistemi ne morejo preživeti svojega prebivalstva”
Prvak SDS in poslanec DZ RS Janez Janša je bil na spominski slovesnosti, ki je po pogrebu potekala na Mestni občini Kranj, slavnostni govornik. V svojem izjemno srčnem govoru se je spomnil prvega srečanja z Ljubom Sircem leta 1988, le kakšna dva meseca po tistem, ko so Janšo izpustili iz vojaškega pripora na Metelkovi po procesu pred vojaškim sodiščem na Roški, in je dobil domov obvestilo, da lahko dobi svoj potni list nazaj. “Šel sem ga iskat, dva dni kasneje pa sem dobil vabilo za obisk britanskega parlamenta na Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je bilo naslovljeno osebno name. Odločil sem se, da grem, nisem pa poznal ozadja niti tega, kdo organizira srečanje. V Londonu nas je počakal dr. Ljubo Sirc in to je bilo moje prvo srečanje z njim. Naslednji dan, kakšne tri mesece po mračnem času v vojaškem priporu na Metelkovi, sem povsem nepričakovano sedel v britanskem parlamentu in lahko nagovoril velik del britanskih poslancev. Celoten obisk, poleg mene je bilo tam še nekaj disidentov iz ostalega dela takratne nekdanje Jugoslavije, je tako logistično kot politično organiziral dr. Ljubo Sirc. Veliko smo se pogovarjali, kaj se bo v prihodnosti zgodilo s Slovenijo in celotno takratno Jugoslavijo in takrat sem videl, da je dr. Sirc rojen nepopravljiv optimist. Vse nas je prepričeval, da bosta razpadli Sovjetska zveza in Jugoslavija, ker komunistični gospodarski sistemi ne morejo preživeti svojega prebivalstva in je to strokovno teoretično dokazoval. Tisti, ki smo prihajali iz Jugoslavije, smo bili malo skeptični, dejal sem mu, da tolčemo revščino, ampak to se dogaja že dolgo časa, pa še nič ne propade. Da v vojaškem priporu visita sliki Tita in Lenina, torej gre za neko ideologijo, ki ji ni mar, kako živi prebivalstvo, za nekatere je pa tako ali tako dobro poskrbljeno. S tem se ni strinjal in je vztrajal, da vidi iz svojih študij, da se bliža konec tako Sovjetski zvezi in Jugoslaviji kot komunistični državi in da bo do tega prišlo zelo kmalu. Od tam smo skupaj odpotovali v Pariz na kongres liberalne internacionale, kot delegacija smo bili sprejeti tudi pri takratnem pariškem županu Jacquesu Chiracu, srečali pa smo tudi veliko drugih pomembnih ljudi, s katerimi smo se pogovarjali, kako je treba pomagati novim demokratičnim silam v komunističnih državah, da pride do sprememb. Takrat sem prvič neposredno začutil, da nismo sami, da je neka podpora in da ni tako, kot nas je prepričevala naša oblast in tudi mediji, da se nihče dosti ne zanima, razen sovražne migracije in tujih obveščevalnih služb, kaj se dogaja z nami in kaj bo s Slovenijo.”

Janša je razkril, da mu je dr. Ljubo Sirc pomagal navezati številne politične stike z vplivnimi političnimi akterji v Evropi in po svetu, tudi z disidenti ali pa s predstavniki na novo nastajajočih demokratičnih gibanj v vzhodnem bloku. “To je bilo izjemno pomembno za takrat nastajajočo demokratično alternativo in za kasnejšo opozicijo v Sloveniji, bilo je nekaj, brez česar se ne bi mogli informirati o začetkih, ker ni bilo znanja, vedenja, kako se to sploh počne, predvsem pa je šlo za samozavest, da smo dobili potrditev, da nismo sami, da se to dogaja tudi drugod in da to ni zgolj neka eksotika.”

“Ob mojem 90-em letu nisem več naiven, zato se vam bom z veseljem pridružil”
Janez Janša pa se je spomnil tudi enega od zadnjih daljših pogovorov z njim pred sedmimi leti. “Leta 2010 mi je njegova sestra rekla, da bi se dr. Ljubo Sirc želel ob njegovi 90-letnici vključiti v SDS. Pristopno izjavo je z veseljem izpolnil, rekoč, da sedaj ni več naiven, zato se bo z veseljem pridružil.”

“Dr. Ljubo Sirc je bil hudomušen, njegova kombinacija je bila med britanskim in gorenjskim humorjem. Nikoli ga nisem videl zagrenjenega. Vprašal sem ga, kako, da je tak optimist, in je rekel, da so ga obsodili na smrt in jim ni uspelo. ‘Kaj hujšega se mi še lahko zgodi?’ Torej, treba je biti pozitiven in optimističen. V tem zadnjem pogovoru sem ga spomnil na njegov optimizem iz leta 1988, ko je dejal, da je s komunizmom konec. Je eden redkih, ki je razpad SZ, Jugoslavije in padec berlinskega zidu napovedal prej, preden se je to zgodilo. Rekel je, da ga je presenetila trdoživost teh ostankov v Sloveniji. ‘To bo še trajalo, kajti ni preživel komunizem kot organizem, preživeli so kot paraziti. Ostanki so se priklopili na nekaj, kar je zdravo, in iz tega črpajo življenjski sok.’ Dejal je tudi, da je star 90 let in da je njegova izbira, da vstopi v SDS, premišljena, kajti danes ni več naiven in na slovenski politični prostor ne gleda več enako kot pred 20 ali 25 leti,” je razkril Janez Janša.

Prvak SDS pa je opomnil tudi na neprecenljivo zbirko zapisov dr. Ljuba Sirca ter apeliral na vse, ki se bodo ukvarjali z njegovo zapuščino, ki še ni natisnjena, da se to čim prej naredi. “Veliko je njegovega intelektualnega bogastva, ki ga Slovenija potrebuje.”

Bil je častni občan Kranja
Na spominski slovesnosti na dr. Ljuba Sirca je spregovoril tudi župan Kranja Boštjan Trilar, saj je bil dr. Ljubo Sirc častni občan Mestne občine Kranj. Povedal je, da se je Sirc ves čas z veseljem vračal v Kranj in v svoj dom, za katerega sicer skrbi njegova sestrična. Grozeče vojne razmere so sicer terjale, da se je njegova družina preselila v Ljubljano, spomnil pa je, kako so njegove razlage, ki jih je povedal v javnih nastopih, še danes aktualne, “če ne celo bolj kot takrat, ko jih je izrekel.”

Vse prisotne v dvorani v Kranju pa je nagovorila tudi Sue Sirc, soproga dr. Ljuba Sirca, ki je razkrila, da je bil Ljubo 45 let središče njenega življenja. “Nadvse pomemben je bil za mlajšo generacijo. Bil je velik mož, bil je inspiracija mlajši generaciji in intelektualcem,” je dejala ter dodala, da je bil svetovljan v vseh pogledih, saj je govoril kar šest tujih jezikov, opomnila pa je tudi na njegovo človeško plat. “Personaliziral je krščanske vrednote, nikoli ni bil jezen in ni sodil tistih, ki so ga podcenjevali. Znal je odpuščati. Spomnili se ga bomo po njegovi tolerantni naravi. Deliti z njim življenje je bil izjemen privilegij.”

Ker se je boril za resnico, je tvegal največ, kar človek ima – svoje življenje
Spregovorila pa je tudi predsednica Inštituta dr. Jožeta Pučnika in direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver, ki je razkrila, da Ljubu Sircu življenje ni prizanašalo, saj je živel v sistemu, ki ni dovoljeval svobode misli in dejanj. Kot pokončen in pogumen človek je dr. Sirc ostal zvest resnici, se zanjo boril in jo branil. S tem je tvegal največ, kar človek ima, to je življenje. In Ljubu Sircu je totalitarna komunistična mašinerija namenila prav to, saj ga je na povojnem montiranem političnem sodnem procesu – t. i. Nagodetovem procesu – obsodila na smrt. A Ljubu, ki je bil rojen leta 1920 v Kranju, je usoda namenila drugačno pot: tako kot dr. Jože Pučnik je v naslednjih desetletjih prehodil tvegano pot enega najbolj znanih slovenskih političnih disidentov ter se z mogočno in neizbrisljivo sledjo vpisal med velikane slovenske polpretekle zgodovine. Usoda Sirca in Pučnika je v marsičem povezana: oba sta bila svobodomiselna, kritična do obstoječih razmer, ki jih je vzpostavljala komunistična oblast, oba sta se ji upirala in oba sta se bila pripravljena angažirati pri premagovanju ostankov totalitarnega režima konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.”

“Ljubov oče Franjo Sirc je bil podjeten lastnik tekstilne tovarne v Kranju, ki so jo Nemci po okupaciji zasegli in jo spremenili v tovarno letalskih delov. Tovarna je bila leta 1945 požgana. Družina Sirc, ki je ostala tudi brez drugega premoženja, je pred preganjanjem pobegnila v Ljubljano, ki je bila v italijanski zasedbeni coni,” je razkrila Valič Zverova.

Nemilost pri komunistični oblasti: zaprta sta bila tudi njegov oče, stric in prijatelja
Dr. Andreja Valič Zver je tudi razkrila: “Po vojni se je kot prevajalec in tolmač zaposlil na tiskovnem uradu republiške vlade, vendar je že kmalu zašel v nemilost pri tedanjih komunističnih oblasteh, saj je skupaj s Črtomirjem Nagodetom in z drugimi somišljeniki razmišljal o organizaciji nekomunistične opozicije. Povod za aretacijo so bili njegovi stiki z nekdanjimi člani londonske vlade, Britanci, Američani, Francozi in Čehi. Avgusta 1947 je bil na tako imenovanem Nagodetovem procesu kot domnevni britanski vohun obsojen na smrt skupaj s Črtomirjem Nagodetom in z Borisom Furlanom, pozneje je bila kazen znižana na 20 let prisilnega dela. V zaporu je preživel sedem let in pol, od tega dve leti v samici. Med 15 obsojenci na Nagodetovem procesu je bil tudi Ljubov oče Franjo Sirc, ki je dobil 10 let zapora. Po 4 letih je hudo zbolel in umrl. Žrtev montiranih političnih procesov je bil tudi Ljubov stric Metod Pirc, ki je bil obsojen na 20 let zapora in izpuščen po 6 letih. Leta 1954 je bil Ljubo sicer izpuščen iz zapora, a zanj v Jugoslaviji ni bilo ne dela in ne prihodnosti, obenem pa ga je tajna politična policija Udba (v podobi Mitje Ribičiča – Cirila) silila k sodelovanju. Zato je že leta 1955 preko Italije zbežal v Veliko Britanijo. Tam se je zanj začelo drugo življenje.”

“Dr. Ljubo Sirc je bil v samostojni Sloveniji sodno rehabilitiran, t. i. Nagodetov proces pa ostaja v zgodovinskem spominu kot eden večjih madežev povojnega sodnega sistema. A zgodba še ni končana … Ljubu so namreč zadnja leta grenila neuspešna prizadevanja za vrnitev družinskega premoženja, ki je bilo zaplenjeno ob nemški zasedbi Kranja leta 1941. Kot hlapec Jernej je dolga leta iskal pravico na slovenskih sodiščih. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo neobčutljivo za kršenja človekovih pravic zaradi dolgotrajnosti postopka, kršenja enakosti pred zakonom itd. In tako je Ljubo še naprej doživljal ponižanja od naslednikov tistih, ki so ga obsodili na smrt in uničili družino Sirc,” je opomnila vse prisotne Andreja Valič Zver. 

Kljub vsemu pa je dr. Ljubo Sirc ostal neomajen optimist, sijajen intelektualec, ki se je po osamosvojitvi Slovenije vsako leto vračal v domovino in oral ledino po vojni uničenega slovenskega ekonomskega liberalizma.

Marjanca Scheicher