Intervju z Ditko: Ni taka, kot so drugi

Foto: Nika Hölcl Praper, fotobeležNica

Koroška glasbenica, ki je pri rosnih 23. letih stopila na sam vrh slovenske glasbene scene, je v natrpanemu urniku razprodanih koncertov po vsej Sloveniji našla kanček prostega časa za pogovor. Ljubezen do glasbe jo spremlja že od malih nog, pripeljala pa jo je od deklice s kitaro do slovenske glasbene zvezde, ki polni dvorane do zadnjega kotička.

Ferijem Lainščkom prirejata glasbeno-literarne dogodke, ki prinašajo svežino na slovensko glasbeno sceno, kajti takšne kombinacije na slovenskih odrih doslej še ni bilo. Polne dvorane pa kažejo na to, da je to zelo dober recept, da so ljudje to potrebovali.

Razprodani koncerti v Mariboru, na Ravnah na Koroškem in v Slovenski filharmoniji so ogromen dosežek. Kako pa to dojemaš ti, si dosegla ali presegla svoje cilje, ali imaš željo po še večjih koncertih?Trije zaporedni razprodani koncerti v treh različnih regijah v Sloveniji so zame osebno zelo velik uspeh. To je pravzaprav moja prva koncertna turneja, in če sem čisto odkrita, sem imela na začetku kar malce treme, saj nisem pričakovala, da bo dejansko prišlo toliko ljudi.

Foto: Nika Hölcl Praper, fotobeležNica

Foto: Nika Hölcl Praper, fotobeležNica

Moj cilj je še vedno ta, da svojo glasbo predstavim čim širši množici, in le-ta se, z napolnjenim dvoranami, uspešno uresničuje. Bolj kot po še večjih imam željo po še več koncertih. V februarju zaključujem zimsko turnejo in upam, da se nato hitro nadaljujeta še pomladna in poletna. Na odru zares najbolj uživam, ne glede na to, ali pojem v dvorani za 100 ali 500 ljudi.

Na zadnjih dveh zgoščenkah si predstavila uglasbeno poezijo znanih slovenskih pesnikov, prevladuje predvsem poezija pesnika in pisatelja Ferija Lainščka, ki te spremlja tudi na aktualni turneji Ne bodi kot drugi, in s katerim skupaj polnita slovenske dvorane. Čemu si se odločila za uglasbitev poezije, kar je na slovenski glasbeni sceni zelo redek pojav, in kako sta se s Ferijem spoznala ter začela sodelovati? Idejo za uglasbitev poezije je dal profesor slovenščine v gimnaziji, ko smo potrebovali glasbeni prispevek na pesniškem recitalu. Moj oče je takrat uglasbil pesem Školjka Marka Pavčka, ki sem jo potem zelo veliko pela na raznih šolskih prireditvah, med poslušalci pa se je neverjetno dobro prijela. To je bila motivacija, da z očetom uglasbiva še kakšno pesem naših pesnikov. Tudi sicer je nama obema poezija zelo blizu.

Kmalu je moja mama predlagala, da oče uglasbi pesem Ne bodi kot drugi Ferija Lainščka, ki je njej najlepša ljubezenska pesem.

Ko smo potrebovali dovoljenje za avtorske pravice, smo stopili v stik s Ferijem. On je bil nad uglasbitvijo zelo navdušen, potem pa je kmalu sam predlagal, da uglasbiva še kakšno njegovo pesem. Počasi se jih je nabralo kar nekaj, do lani septembra celo za drugo zgoščenko. Spontano smo začeli skupaj nastopati, kmalu pa so se nastopi preoblikovali v glasbeno-literarne večere, s katerimi se sedaj predstavljamo po vsej Sloveniji.

Razmišljaš o sodelovanju s kakšnimi drugimi slovenskimi pesniki?
Do sedaj sva z očetom uglasbila pesmi Toneta in Marka Pavčka, Cirila Zlobca in Ferija Lainščka. Trenutno pa sem povsem vpeta v zgodbo Ferijeve poezije. Ko sem ga spoznala osebno, sem še bolj začela prebirati njegovo poezijo, ki mi je še bolj prirasla k srcu. S Ferijem smo se zares dobro ujeli in skupaj ustvarjamo neko posebno zgodbo, zato trenutno ne razmišljam o kakšnem drugem sodelovanju, saj se na tej poti zares dobro počutim. Se pa zavedam, da je zunaj še nešteto lepih besed tudi drugih mojstrov, zato nikoli ne rečem nikoli.

Prihajaš iz glasbene družine. Je to razlog, da si tudi ti stopila na glasbeno pot?
Verjetno res. Moj oče je profesionalni glasbenik, zato me glasba spremlja že od otroštva. Od nekdaj smo doma poslušali kakovostno glasbo in zraven prepevali. Vedno sem rada poslušala očeta na njegovih koncertih in že kot mala deklica sem imela željo, da nekoč tako nastopim tudi sama. Ta vsakodnevna prisotnost glasbe je vsekakor vplivala na to, da sem jo vzljubila. Moram poudariti, da me doma nikoli ni nihče silil v ukvarjanje z glasbo, ampak je bila to povsem moja želja, s strani staršev pa sem bila vedno deležna le podpore.

Oče Gorazd te spremlja na koncertih, prav tako pa je avtor glasbe več tvojih pesmi. Tudi ti sodeluješ pri uglasbitvi?
Oče je tisti, ki me je pravzaprav navdušil za glasbo in me jo naučil imeti rad. On je prvi začel pisati pesmi zame, a me je hkrati vedno spodbujal k temu, da kaj napišem tudi sama. Zdaj vedno več ustvarjam sama. Napisala sem precej povsem avtorskih pesmi v angleškem jeziku, hkrati pa sem napisala tudi glasbo za polovico pesmi, ki so na moji novi zgoščenki Ne spreminjaj me. Oče pa še vedno ostaja moj mentor, in če se mi pri ustvarjanju zatakne, se lahko vedno obrnem nanj.

Glede na to, da nastopaš že od devetega leta, imaš za sabo že veliko nastopov in tekmovanj. Ali je tvojo glasbeno pot zaznamoval kakšen dogodek, za katerega lahko rečeš, da je bil “prelomnica” v tvoji karieri?
Mislim, da je bila prelomnica v moji karieri pesem Ne bodi kot drugi, ki jo je uglasbil moj oče. Že prej sem bila deležna nekaj uspehov, a po tej pesmi sem začela pridobivati tudi vedno večjo prepoznavnost. Prepoznavnost pa pomeni tudi vedno več nastopov, intervjujev, predvajanj tvoje glasbe na radiih itd.
Vsak potrebuje hit, ki ga definira. Moj je vsekakor omenjena pesem. Zanjo sem zelo hvaležna, saj na račun te pesmi ljudje spoznavajo še mojo preostalo glasbo.

Svojo glasbo si predstavila že v tujini, v velikih evropskih mestih, kot so Dunaj, Zagreb in Bratislava, avtorski pesmi My Guitar in Dreamer pa sta uspehe želi na glasbenem tekmovanju v Londonu. Lahko bi rekli, da ti je že uspel preboj na evropsko glasbeno sceno. Imaš kakšne načrte predstavljati in širiti svojo glasbo v tujini?
Že od nekdaj imam željo, da bi svojo glasbo predstavila tudi v tujini. Kljub temu da je trenutno moja pot usmerjena bolj v uglasbljanje poezije, še vedno zelo veliko pišem v angleškem jeziku in moj naslednji projekt bo povsem avtorski. Vesela sem, da sem se imela možnost predstaviti v omenjenih prestolnicah. Moja glasba je bila povsod odlično sprejeta. Uspeh na tekmovanju UK Songwriting Contest v Londonu, ko se je moja pesem Dreamer uvrstila v finale, pa mi je dal še dodatno potrditev, da delam dobro, ter motivacijo, da še več ustvarjam sama.

Foto: Nika Hölcl Praper, fotobeležNica

Foto: Nika Hölcl Praper, fotobeležNica

Zavedam se, da je pot do prepoznavnosti v tujini še toliko težja. Vendar verjamem v to, kar delam, in vse, kar ustvarim, je narejeno s srcem. Mislim, da je to dobra popotnica za naprej, in verjamem, da bo nastopov po Evropi, morda tudi v preostalem svetu, še več.

Nameravaš ostati pri tej zvrsti glasbe? Ali te mikajo tudi druge zvrsti? Bi se za vsako ceno prilagodila trendom, ki bi pomenili še večje odre in več ljudi, hkrati pa se v takšni glasbi ne bi mogla tako iskreno izražati?
Vsekakor nameravam ustvarjati v istem duhu kot do sedaj. Še sama težko opredelim, za kakšno zvrst pravzaprav gre, vem le to, da vse, kar je ustvarjeno, je trenutek navdiha in prijetnih čustev. Vsekakor ne gre za trendovsko glasbo, in ne, ne bi se prilagajala trendom zato, da bi ugajala množicam.
Nikoli mi nista bila cilj slava in blišč, ampak ravno nasprotno — ustvarjati iskreno in počasi pridobivati zveste fane, ki prihajajo na moje koncerte in uživajo v moji glasbi.

Raje kot velike odre imam intimnejše prostore za boljši kontakt z občinstvom. Nikoli ne bi mogla početi nečesa, česar ne čutim, ker to ne bi bilo pristno. Tako bi lahko hitro izgubila sebe in predvsem tisto iskrico, ki sedaj žari v meni, ko ustvarjam in izvajam to, kar imam rada.

V svetu je precej veliko ženskih kantavtoric, ki so z dobrimi besedili, glasom in s kitaro osvajale svetovne odre, na primer Joni Mitchell in Norah Jones. Nekateri mediji pa so te že označili kot slovensko Taylor Swift.
Prav omenjene glasbenice so tudi meni blizu in so mi neke vrste vzornice. Predvsem Norah Jones je tista, ki me navdihuje. Njena glasba je kakovostna in poslušljiva. Poleg petja igra tudi klavir, je svetovno znana, a še vedno ostaja preprosta. Zaslovela je z dobrim glasom in kakovostno glasbo, ne s škandali in cirkusom na odru. Podobno zgodbo ustvarjam sama in nekoč se ji želim približati.

Ali ob natrpanem koncertnem urniku in preostalih glasbenih dejavnostih razmišljaš tudi o neglasbeni karieri? Končala si tudi fakulteto.
Moram reči, da je bilo leto 2016 na glasbenem področju zame izjemno pestro in uspešno. Če sem čisto iskrena, nisem imela časa razmišljati o čem drugem, kot o glasbi. Kljub natrpanemu urniku mi je uspelo zaključiti študij na zdravstveni fakulteti, smer delovna terapija, hkrati pa sem opravila še strokovni tečaj za delo z otroki z nevrološkimi motnjami. Vsekakor me zanima tudi delo v terapiji, in vem, da bo nekoč tudi to moj poklic. Lahko že naslednje leto, ali pa čez dve, tri … Bomo videli, kam me bo vodila pot.

Za večino uspešnih glasbenikov je glasba tako njihov poklic kot tudi hobi in prosti čas. Je tudi pri tebi tako?
Trenutno je tudi zame oboje, a zavedam se, da je v glasbi lahko zelo tvegano. Danes imaš po pet nastopov na dan, a pride mesec ali dva, ko ni nobenega … Še vedno pa moraš preživeti.
Želim si, da bi mi glasba vedno, v prvi vrsti ostala hobi, ki ga najraje opravljam

Kakšne načrte imaš za leto 2017?
Moj načrt je, da v tem letu ustvarim čim več nove glasbe. Da svoje delo predstavim še širši publiki, tako doma kot v tujini. Želim si, da bi nadaljevala s samostojnimi koncerti in bi me tudi v prihodnje čakalo čimveč nastopov. Predvsem pa je moj cilj še naprej uživati v glasbi.

Jon Petek, E-Koroška