Intervju z Igorjem Prodnikom: Bela otroška krsta z rožami, nad njo filmska klapa in napis – Pogreb

Igor Prodnik (foto: osebni arhiv)

Intervju z režiserjem Igorjem Prodnikom ne potrebuje dolgega uvoda. V filmskem in kulturnem svetu je dobro znano ime. Oster in neposreden v izjavah, kar ga je v življenju velikokrat teplo. Čeprav se je podpisal pod številne imenitne filme, bi njegova kariera filmskega režiserja v drugem okolju bila še bistveno drugačna. Torej – Igor Prodnik.

Mislim, da je z vami Koroška in s tem tudi Črna dobila enega od prvih diplomiranih filmskih režiserjev, če ne sploh prvega. Zdi se mi, da pred vami na filmski režiji na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) ni bilo nobenega Korošca. Ali se motim?
Tudi sam nisem nikjer zasledil podatka, da bi pred menoj kdo s Koroške diplomiral iz filmske režije.

Seveda pa je bilo na Koroškem več ljubiteljev filma, ki so ljubiteljsko ustvarjali kar dobre kratke filme. S kom ste v gimnazijskih in študijskih letih imeli največ stikov?
V času gimnazijskih let na Ravnah nisem imel na Koroškem nobenih stikov z ljudmi s tega področja. V posredni povezavi s filmom sem imel le star očetov fotoaparat, s katerim sem fotografiral, ko mi je uspelo dobiti film zanj. Fotoaparat še vedno hranim kot drag spomin. O kameri sem lahko samo sanjal. Filme smo si v Črni ogledovali v majhni dvorani nad farovškim hlevom. V času študija na akademiji so me enkrat povabili na Prevalje, kjer je deloval filmski klub. Takrat so v pogovoru sicer izrazili željo po sodelovanju, vendar pozneje do tega nikoli ni prišlo, čeprav sem takrat prejel že več nagrad za svoje filme, med drugim malo zlato areno na puljskem festivalu za svoj kratek igrani film »Katarza«, zlato ptico za film »Tisnikar«, posebno nagrado za izvirnost v Oberhausnu v Nemčiji za film »Josip-dol« in zlato medaljo na festivalu v Beogradu za dokumentarni študijski film »Osebno življenje skulpture«.

Z odliko končal filmsko in gledališko režijo

Že to, da je nekomu iz Črne na Koroškem, brez resnih poznanstev v kulturniških in filmskih krogih, uspelo narediti sprejemne izpite na AGRFT, je bil velik dosežek in kazalnik izjemnega talenta ter sposobnosti. V času študija ste dobili več prestižnih nagrad na filmskih festivalih na tujem …
Res je, bil sem prosti strelec, kar sem še vedno. V meni je bila le velika želja, da bi delal to, kar me je veselilo. Študirati na AGRFT je bilo čudovito doživetje. V povezavi s tem je veliko zanimivih zgodb. Profesorji so bili osebnosti, ki so v slovenskem, jugoslovanskem in evropskem filmskem prostoru nekaj pomenile. Na sprejemne izpite za filmsko in televizijsko režijo se nas je v tistem letu prijavilo več kot 20, kandidati so bili večinoma iz Ljubljane. Sprejeti smo bili trije. V času študija skoraj ni bilo filma, za katerega ne bi prejel nagrade doma ali v tujini.

Z diplomo in končanim študijem pa se začne druga zgodba. Bitka za filme, kratke, celovečerne, dokumentarce. Kakšne so na tem področju vaše izkušnje?
Na začetku mi ni bilo težko priti do filmov. Obe diplomi (filmsko in televizijsko) sem naredil z odliko. Lahko bi rekel, da so bili profesorji na akademiji, Vladimir Koch, Primož Kozak, Janko Moder, Matjaž Klopčič, France Štiglic in Jože Gale, na nek način tudi moji prijatelji, od katerih sem dobil odlična priporočila. Gale in Koch sta napisala scenarij za celovečerni film z naslovom »Pot domov«, ki naj bi bil obenem tudi moje diplomsko delo. To, da bi kakšen profesor napisal za študenta scenarij, in to za celovečerni film, se še ni zgodilo. Asistiral sem pri vseh pomembnih slovenskih režiserjih tistega časa. Že med študijem in seveda tudi po njem sem posnel precej filmov. Stvari pa so se spremenile, ko sem za Televizijo (TV) Ljubljana zaporedoma posnel več filmov, ki niso bili všeč nekaterim političnim veljakom tistega časa. Takrat sem bil mlad, zagnan in prepričan, da lahko s filmom opozorim na napake in nepravilnosti v družbi ter s tem spremenim svet okrog sebe. Kakšna zmota. Spreminjaš lahko le sebe.

Ko ste posneli dokumentarec Solzna dolina, ki je na portalu YouTube še danes dobro gledan, ste imeli težave tudi v domačem kraju. Nekateri Črnjani so bili malo jezni …
Film sem posnel leta 1980. Bili so povsem drugi časi. Snemali smo na filmski trak, montaža pa je potekala na velikih montažnih mizah. To je zahtevalo povsem drugačen pristop do filma. Kot sem že omenil, sem imel odlična priporočila svojih profesorjev, ki so mi odpirala marsikatera vrata. Med drugim sem dobil priložnost, da za mladinsko redakcijo TV Ljubljana posnamem dokumentarni film. Ker so mi dali proste roke pri izbiri teme, sem se odločil, da naredim film o mladostnikih v domačem kraju. Imenoval sem ga »KatarinaBarbara – Moj dom stoji v malem naselju«. Ko je bil predvajan po televiziji, je bil odziv pri gledalcih izreden. Jaša Zlobec, urednik mladinske redakcije, mi je takoj zaupal novi projekt o mladih, ki sem mu dal naslov »Solzna dolina«. Ko je bil film predvajan po televiziji, pa so sledili burni odzivi. Seveda politični funkcionarji, predvsem s Koroške, nad filmom niso bili navdušeni, češ da žalim Korošce, predvsem pa sokrajane. Eden od njih, mlad, vpliven in zagnan politik, me je povabil na Ravne, kjer je imel v gradu čudovito pisarno, na policah pa polno zbranih del Marxa, Lenina, Tita in Kardelja. Po dolgem čakanju me je končno sprejel in mi prijazno povedal, da samoupravna socialistična družba takšnih filmov ne potrebuje in naj si izberem drugačne teme za svoje filme. Kot mlad nadobuden režiser opozorila nisem jemal resno. Bil sem prepričan, da mi nihče nič ne more. Najbolj odmeven film pri gledalcih, ki sem ga posnel za televizijo, pa je bil »Tine ali komu zvoni«. Že naslov filma pove, na kaj sem meril in kaj sem si mislil o tistem času. Pred predvajanjem po televiziji so brez mojega soglasja iz filma izrezali nekaj kadrov, ki so govorili o politikih tistega časa. Kljub okrnjenosti zaradi cenzure je film prejel nagrado viktor, ki so jo v Sloveniji začeli podeljevati prav tisto leto. Na TV Slovenija so mi zato dali novo priložnost, da pokažem svojo pripadnost samoupravnemu socializmu. Zaupali so mi realizacijo filma, posvečenega 1. maju, prazniku dela. Filmu sem dal naslov »Kako naj imenujem delo«. Scenarij sem napisal tako, da mi je dopuščal svobodo pri realizaciji filma. Seveda je bil film daleč od pričakovanega in s tem projektom so se začele zame velike težave. Odgovorni funkcionarji na TV Ljubljana so po tem filmu na zaprtem sestanku sklenili in zapisali: »Režiserju Igorju Prodniku se v Sloveniji onemogoči vsako delo na področju filma in televizije …« Dokument, v katerem je bilo to zapisano, mi je v začetku marca leta 1992 prinesla tajnica direktorja televizije na Ministrstvo za kulturo RS, kjer sem nastopil službo samostojnega svetovalca za področje filma in televizije pri prvem ministru za kulturo v samostojni Sloveniji. Dokument hranim še danes.

Foto: Osebni arhiv

Želja: posneti film po romanu Vinka Ošlaka

Če so nekoč lahko snemali celovečerne filme revolucionarji in njihovi sinovi, ne glede na njihovo filmsko in režijsko znanje, kdo je danes tisti, ki dobiva snemanje slovenskih filmov?
Moram reči, da so nekoč snemali celovečerne filme pretežno ljudje, ki so imeli do filma profesionalen in spoštljiv odnos. Kljub temu, da so morali biti vsaj na videz podložni enopartijskemu sistemu, so bili, z redkimi izjemami, zelo izobraženi in intelektualci v pravem pomenu besede. Za seboj so imeli predvojno, klasično krščansko vzgojo. Od njih sem se veliko naučil, za kar sem jim še danes zelo hvaležen. Čeprav so se med seboj naslavljali s tovariši, so bili veliki gospodje. Takšnih danes ni več. To se kaže tudi v filmih. Kdo danes dobiva denar za filme od države, pa lahko vidi vsak, ko v odjavni špici prebere ime režiserja in producenta.

Koliko scenarijev ste predložili filmskemu skladu ali predhodnici te ustanove, preden ste obupali nad tem, da bi s pomočjo države posneli celovečerni film?
Omenil bi samo eno leto, ko sem prek Studia-G filmskemu skladu predložil štiri različne vloge (scenarije), za katere sem porabil več kot leto dni trdega dela. Z namenom, da bi preizkusil in testiral strokovnost komisije, sem naredil zanimiv poizkus. Prvi scenarij, ki sem ga predložil, sem napisal po romanu, za katerega je avtor prejel Nobelovo nagrado za literaturo, drugi scenarij sem napisal po manj znani noveli enega najboljših živečih slovenskih pisateljev, nagrajenim doma in v tujini, tretji je bil napisan po že posnetem filmu (s spremenjenimi imeni), ki je prejel oskarja za najboljši scenarij, četrta vloga pa je bila prošnja za sofinanciranje montaže in zvokovne obdelave že posnetega filma. V vseh odgovorih filmskega sklada je bilo zapisano: »Komisija ugotavlja, da vloga ne izpolnjuje minimalnih pogojev, da bi scenarij prišel v poštev za nadaljnjo obdelavo ali realizacijo …« Takrat sem obupal in se nisem več prijavljal na razpise. Nekaj let pred tem sem pri oddaji scenarija uporabil še en trik. Namesto mene je moj scenarij na Filmski sklad RS oddal pisatelj Janko Messner. Seveda je bil takoj sprejet v realizacijo. Zapletlo pa se je, ko se je izvedelo, kdo naj bi bil režiser …

Ko sem prebiral vaše izjave, sem opazil, da ste bili v preteklosti zelo ostri do filmske scene v Sloveniji. Mislim, da je bil morda v novejšem času takšen samo še Mitja Okorn, ki zdaj uspeva na Poljskem. Kdo danes odloča o tem, kdo bo posnel film in kdo ne?
Žal mi je za vse izjave, ki sem jih izrekel v preteklosti. Kot sem že dejal, takrat sem bil prepričan, da lahko kaj spremenim … Še vedno pa mislim, tako kot sem opozarjal že v preteklosti, da so ljudje, ki odločajo o filmskih projektih, financiranih s strani države, pravzaprav le podaljšana roka nekaterih producentov.

Dokumentarec Maska demokracije, 50-minutni film z izrazito politično konotacijo, ki ste ga režirali leta 2014, je bil na sporedu v Koloseju in tudi na portalu YouTube je imel veliko ogledov. Ali po tem filmu še kaj nastaja?
Lani sem posnel nekaj kratkih naročenih filmov. Naredil sem jih izključno zato, da ne pridem iz forme ali »zaroštam«, kot pravimo Korošci. Pripravljenih imam več scenarijev in idejnih zasnov, predvsem pa bi si želel posneti film po nastajajočem romanu prijatelja – pisatelja, prevajalca, esperantista, velikega krščanskega misleca – Vinka Ošlaka.

Foto: Osebni arhiv

Vstaja v Vibi, kaos v Vibi

Kakšno leto dni ste bili tudi direktor Viba filma. Takrat smo lahko spremljali vstajo filmarjev in kulturnikov proti vam. Z zamenjavo vlade jim je uspelo zamenjati tudi vas. Kaj vam je v Vibi uspelo narediti in kaj ste še nameravali? Zaradi česa so bili v slovenski filmski in kulturni javnosti najbolj veseli, da so vas zamenjali?
Vstaja je bila dirigirana s strani nekaj posameznikov, ki sem jih takrat tudi imenoval in imajo filmsko področje v svojih rokah. Vse zakone in pravila razdeljevanja državnih sredstev so si oblikovali po svoji meri. Minister Uroš Grilc je moral izpolniti obljubo, ki jim jo je dal v začetku svojega mandata. Žal mi je bilo, da so v tej tako imenovani vstaji zoper mene sodelovali tudi ljudje, ki pravzaprav z menoj niso imeli nobenih stikov. Še več, sodelovali so tudi tisti, ki sem jim v preteklosti nudil pomoč in oporo. Ena od teh je bila tudi oseba, ki sem ji dovolil, da je lahko v svojem dokumentarcu brezplačno uporabila posnetke iz mojega filma o znanem koroškem slikarju Jožetu Tisnikarju. Ob prihodu sem se soočil z lahko rečem poraznim stanjem na Vibi. O tem pričajo fotografije, ki sem jih takrat naredil. Preden smo sploh lahko začeli tržiti prazne prostore Viba filma, smo jih morali očistiti navlake. Naleteli smo celo na ostanke glodavcev v fundusu, garderobi in v prezračevalnih jaških. Studie smo po zmožnostih opremili z novo opremo, kot so bili na primer novi LCD-monitorji, saj je bila obstoječa oprema povsem zastarela. Iz Nemčije smo uvozili najnovejšo digitalno Arrijevo 4K kamero z vsem potrebnim priborom. Imel sem veliko načrtov glede posodabljanja opreme, studiev in drugih prostorov Viba filma, ki pa žal niso bili udejanjeni zaradi moje predčasne odstavitve. Žal mi je bilo, da mi ni uspelo usposobiti bazena za podvodno snemanje v velikem studiu. Da obstaja takšen bazen v prostorih Viba filma, sem izvedel šele dva meseca pred odstavitvijo, takrat pa je bilo že prepozno za takšen podvig. Bazen je tako še naprej dobro skrit v podu velikega studia javnega zavoda, varen pred očmi novega direktorja in morebitnih uporabnikov. Sicer pa je Viba film javni zavod samo po imenu. Direktor mora dopustiti izbrancem vse, kar si želijo, da lahko na tej funkciji sploh obstane.

Kot režiser niste mogli preživeti, zato smo vas našli v državni službi, v javni upravi, in tudi na precej visokih funkcijah. V  prvi vladi v samostojni Sloveniji v kabinetu takratnega ministra za kulturo dr. Andreja Capudra, pozneje pri ministru dr. Vasku Simonitiju, bili ste tudi direktor direktorata za medije …
V začetku leta 1992 sem prišel iz Londona in se na povabilo prvega ministra za kulturo dr. Andreja Capudra zaposlil na Ministrstvu za kulturo RS. Opravljal sem delo samostojnega svetovalca za področje filma in televizije. Občudoval sem gospoda Capudra, s kakšno mirnostjo in potrpežljivostjo je prenašal nenehne napade in izsiljevanja s strani novinarjev in »umetnikov«. Ko je padla Demosova vlada, sem bil seveda takoj premeščen s filmskega področja na področje knjižničarstva, kjer sem si našel nove izzive in jih tudi uresničil. Sodeloval sem pri uvedbi enotnega sistema izposoje in pregledovanja knjižničnega gradiva v Sloveniji – COBISS. Pozneje sem delal tudi na področju narodnostnih manjšin in z njihovimi predstavniki ustvaril dobre odnose, med drugim smo na oder postavili gledališke predstave, ki sem jih brezplačno režiral. Izpostavil bi na primer Beograjsko trilogijo, ki je bila zelo uspešna predstava. Na ministrstvu za kulturo sem vodil razpise na oddelku za slovenski jezik, bil sem vodja kabineta ministra, generalni direktor direktorata za področje medijev in vršilec dolžnosti direktorja Filmskega sklada Republike Slovenije. Imenovan sem bil za namestnika nacionalnega delegata Republike Slovenije (RS) v Odboru za avdiovizualne zadeve (K4) v Bruslju, predstavnik Ministrstva za kulturo RS v Eurimagesu, bil sem član podskupine za program predsedovanja in vodenja delovnih teles Sveta Evropske unije, usklajeval sem naloge pri pripravi in izvedbi projekta predsedovanja RS Evropski uniji na medijskem področju … Na ministra dr. Vaska Simonitija pa me vežejo razburljiva štiri leta dobrega sodelovanja. Z leti ostanejo le še prijetni spomini, vendar pa ne bom pozabil, kako so nama v Portorožu na festivalu slovenskega filma naši filmski ustvarjalci pripravili – kako bi se izrazil – nenavaden sprejem. Pred glavni vhod avditorija so postavili belo otroško krsto z rožami, nad njo pa filmsko klapo s še bolj domiselnim napisom film: »Pogreb«, v nadaljevanju pa najini imeni. Ta dogodek pravzaprav pove vse o avtorjih te nespodobne instalacije.

Zaradi svoje svetovnonazorske prepričanosti, ki je stran od marksizma in komunizma, ste imeli težave tako v Jugoslaviji kot tudi v samostojni Sloveniji. Kje se je to najbolj kazalo?
To se je kazalo predvsem v onemogočanju mojega filmskega ustvarjanja. Že od nekdaj sem namreč pristaš kreacionističnega pogleda na svet. Evolucionizem mi je bil že od mladosti nerazumljiv in prepoln »missing linkov«. Tako kot angleški teolog in filozof William Paley sem tudi jaz, ko sem na tleh zagledal izgubljeno uro, ki je narejena po volji in razumnosti človeka, mogel vedeti, da nujno obstaja urar, ki je to uro naredil. Zato zmoremo vsi ljudje, ki imamo v sebi razumnost in voljo, da to razumnost uporabimo, ko naletimo v naravi na pojav, ki je za svoj nastanek zahteval voljo in razum, z gotovostjo spoznati, da nujno obstaja Stvarnik, saj teh reči nista naredila človekova volja in človekova razumnost, ali kot pravijo nekateri – mati narava. Marksizem, komunizem, nacizem in tudi satanizem (vsi produkti leve usmerjenosti in nikakor ne desne, kot nekateri to zmotno mislijo), pa so živo nasprotje takšnemu načinu mišljenja. Kako bi lahko bil človek s takšnim prepričanjem pristaš nečesa ali koga, ki zanika obstoj Boga? Véliki filozof in matematik Blaise Pascal je zapisal: »Ljudi in človeške reči je treba poznati, da bi jih lahko ljubili. Boga in Božje reči pa je treba ljubiti, da bi jih lahko spoznali.«

Koliko se še vračate v Črno? Je še ostalo kaj starih prijateljev, poznanstev?
V Črno sem se vedno rad vračal, še posebno, ko so bili starši še živi. Zdaj je ostalo veliko, veliko lepih spominov!

Jon Petek, e-Koroška

 

Filmografija Igorja Prodnika:

Filmi, posneti na filmski trak:

Katarza (8 mm)   1976

Jutro (8 mm)  1976

Pet minut do osmih (16 mm)  1976

Obrazi (16 mm)  1977

Tisnikar (16 mm)   1977

Kamen (16 mm)   1978

Josipdol (35 mm)   1979

Osebno življenje skulpture (35 mm)   1980

KatarinaBarbara – Moj dom stoji v malem naselju (16 mm)    1980

Solzna dolina (16 mm)    1980

Rad bi, da bi me imeli radi (16 mm)   1980

Od novne do kruha (35 mm)    1981

Tine ali komu zvoni (16  mm)   1981

Mladostnik del družbe (16 mm)   1982

Slike iz samotnih kmetij (16 mm)    1982

Afganistanci ne znajo paziti (16 mm)  1982

Kako naj imenujem delo (16 mm)   1983

Andrej Capuder – skica za portret (16 mm)   1993

Rose – Zgodba o križišču in roži (35 mm)   1998

 

Filmi, posneti na elektroniko:

  1. Simčič (Beta) 1977

ZDUM (Beta)   1982

La pastipitura di G. Franco (Beta)   1985

Solčavsko (Beta)   1986

Koroška (Beta)  1986

Povojni poboji na pliberškem polju (U matic)   1987

Ivek, kdo te je ubil – Umor Ivana Krambergerja (Beta)   1995

UFO under question mark (Beta)   1997

El Sfinge (DV – Beta)   2000

9 plus (DV – Beta)   2003

Meža – Vodni krog (HDV – Beta)   2006

Maska demokracije  (HD – video)  2014

Napisal je scenarije (pretežno) za vse svoje filme, poleg tega je posnel, zrežiral, montiral in produkcijsko vodil izdelavo več kot 50 reklamnih in videospotov.

Režiral je pet gledaliških predstav, od tega eno v Avstriji.