Kako je iz blata taboriščnikov, ki so ušli ubijalskim revolucionarjem, nastala samostojna Slovenija

Maj 1945 predstavlja eno najbolj usodnih obdobij v zgodovini slovenskega naroda. 26. maja tega leta, dobra dva tedna po tem, ko je ob koncu druge svetovne vojne orožje v Evropi potihnilo, je vodja komunistov Josip Broz Tito z balkona ljubljanske univerze nedvoumno napovedal in nekaj tednov za tem skrbno načrtovan in v najstrožji tajnosti izveden zunajsodni pomor več tisoč slovenskih fantov, mož, starcev, žena in otrok tudi izpeljal. Več, kot so jih v štirih letih vojne pobili ostali trije okupatorji.

Množice, ki so se vile čez Ljubelj na begu pred “svobodo”, ki jo je v domovino prinašala partizanska vojska, so bežale pred napovedjo revolucionarnega maščevanja, a bile od Angležev izdane še enkrat, ko so v dobri veri nasedle njihovi prevari. Teže obeh izdaj se spominja profesor Kajetan Gantar, priča takratnih dogodkov: “Toda še bolj kot groza, strah in lakota, bolj kot pomanjkanje in občutek negotovosti nas je bolelo poniževanje in zmerjanje s fašisti in narodnimi izdajalci.” S kakšno moralno pravico so ti, ki so pred štirimi leti družno z nacističnimi okupatorji po naših hribih kurili kresove ob proslavljanju prvomajskega delavskega praznika, te žaljive etikete natikali njim, ki so bili med prvimi žrtvami nacističnega nasilja?

Toda kljub vsem ponižanjem in zahrbtni intrigi, kljub prevaram in lažem, s katerimi so nas britanski vojaški krogi zavajali, se množica beguncev ni pustila ustrahovati in ni klonila. Čeprav razsuti, raztepeni in razseljeni na tujih tleh, v improvizirana begunska taborišča od Lienza na Tirolskem do Judenburga na Štajerskem, so si naši ljudje povsod ustvarjali družinska ognjišča, v katerih se pridne roke niso vdajale brezdelju, v katerih slovenska beseda ni utihnila in kjer tudi molitev ni zamrla. V begunskih barakah so zrasli mreža otroških vrtcev in osnovnih šol, popolna osemletna gimnazija, pevski zbori, gledališke družine, telovadna in športna društva, ki so s svojimi prireditvami in nastopi pogosto pritegnili tudi občinstvo iz bližnjih avstrijskih mest in vasi.

A ni bila samo duhovna nadgradnja, v taboriščih so zaživele in se razmahnile tudi obrtne delavnice, v katerih so spretne roke in iznajdljive glave pod vodstvom izkušenih mojstrov – kljub pomanjkanju orodja in materiala – izdelovale perilo, obleko, obutev, celo narodne noše in tudi vrsto različnih gospodinjskih pripomočkov. In medtem, ko se je v domovini čedalje močneje uveljavljalo od partije narekovano enoumje, je v blatu begunskih taborišč začela nastajati samostojna Slovenija. Čedalje bolj se je uveljavljalo prepričanje, da je okvir in obstoj Jugoslavije kot države, ki krši in tepta mednarodne pogodbe, zagotovila in jamstva, neka zavožena in zgrešena institucija, ki nima prihodnosti.

Edina svetla perspektiva za obstoj in ohranitev slovenske nacionalne samobitnosti je v izgradnji samostojne slovenske države. Tako se je tudi ideja samostojne slovenske države po prvih plahih zametkih čedalje bolj širila in kot epidemija „okužila“ čedalje širše sloje in plasti, tudi v matični domovini. A vprašanje je, če bi brez silovitega zagona in pospeška, ki ga je ta ideja najprej dobila v slovenski politični emigraciji, sploh kdaj dočakali rojstvo samostojne slovenske države? Danes živi v diaspori po vseh celinah skoraj četrtina našega nacionalnega telesa, med katerimi so še žive priče tedanjih dogodkov in njihovi potomci, v mnogih pogledih bolj narodno zavedna in osveščena populacija, kakor mi, ki živimo v matični Sloveniji.

Z gostoma dr. Andrejem Finkom in dr. Heleno Jaklisch smo  govorili o samostojni Sloveniji, o njenem rojevanju v blatu begunskih taborišč, presenetljivo uglašeni z božično zgodbo, ki nas te dni izpolnjuje.

Dr. Andrej Fink:  Slovenski narod je revolucija močno zaznamovala
Dr. Andrej Fink je živa priča eksodusa slovenske duhovne in kulturne elite, saj se je rodil v begunskem taborišču v Italiji in kot majhen otrok s starši nadaljeval pot v Argentino, kjer je doštudiral, postal odvetnik in se v življenju srečal z mnogimi pričami tistih usodnih dogodkov. Poslušanje žalostnih zgodb je leglo na njegovo dušo, ga zaznamovalo in hkrati duhovno obogatilo, da je, kot sam pravi, postal »srečno zaznamovan«.

dr. Andrej FInk

S temi dogodki sem »gor rasel«, pravi dr. Fink. Vse, kar se je začelo v begunskih taboriščih se je nadaljevalo v »novih domovinah«. Ta duhovna energija je spremljala naše ljudi, jih krepila in dajala moč. Kljub begu pred revolucionarnim maščevanjem in dramatičnimi razmerami v begunskih taboriščih, se dr. Fink sprašuje, kdo je bil bolj brez domovine. Ali tisti zunaj, ki so domovino nosili v srcih in jo obujali ob vsakem srečanju ali tisti, ko so ostali ujetniki revolucije, ki je po vojni prevzela oblast? Vprašanje, kdo je bil bolj oropan domovine. Dr. Fink meni, da bolj tisti, ki so ostali doma. Ljubezen do domovine so morali zatirati, niso smeli tako živeti kot pred tem, a so morali molčati …

Velik smisel za skupnost nas je reševal, nas še vedno rešuje, pravi dr. Fink. Ko je prišel do višje stopnje vedenje, znanja, nikoli ni podvomil, da bi bili narod hlapcev. Ravno nasprotno, dr. Fink trdi, da nismo hlapci, ampak imamo veliko plemstva, duhovnega in kulturnega. Za vzor je pokazal na Slomška, Grozdeta, ki nista poznala zunanjega razkošja, a sta bila duhovna plemiča. Tega pa tista plava kri povsod po svetu ne daje. Mi pa to imamo. Tudi duhovna energija, ki se doma ni smela izražati, se bo razcvetela in dajala mnogo duhovnih sadov, meni dr. Fink, ki je v Dragi že leta 1987 napovedal samostojnost.

Spregovoril je še o vzporednih procesih  – osamosvojitvi in demokratizaciji. Procesa sta potekala istočasno, a gre za zahtevne vsebine, pri katerih so veliko pomagali rojaki iz tujine. Po vrnitvi opaža mnogo razlik, primanjkljaja, meni, da se v domovini trudimo v težkih razmerah, saj ljudje še vedno ne upajo svobodno govoriti, imajo strah pred politiko, nad katero še vedno visi neka roka iz preteklosti. Kljub temu meni, da smo Slovenci doma naredili veliko: izvolili smo Demos, izpeljali plebiscit, pomembni izhodiščni točki, ki pa bi ju bilo treba dopolniti in ponoviti rezultate s prvih demokratičnih volitev in plebiscita.

Dr. Helena Jaklitsch: Neverjetna ustvarjalna moč našega naroda
Dr. Helena Jaklitsch, soavtorica knjige Rojstvo novih domovin, razloži usodo beguncev pred revolucijo kot izredno zgodbo, delček zgodovine, ki ga v naši zavesti ni, je pa nekaj neverjetnega. Maja 1945 so se številni Slovenci umaknili iz domovine misleč, da gredo le za nekaj tednov. Umaknili so se pred pričakovanim nasiljem revolucionarjev, misli so, da se umikajo za nekaj tednov. Zaupali so, da bodo zavezniki poskrbeli, da Slovenija ne bi postala del sovjetskega revolucionarnega sveta. Zaupali so Angležem, a ti so vrnili celo razoroženo domobransko vojsko, zaradi česar so bili begunci silno razočarani. Na Vetrinjskem polju so že v prvih mesecih ustanovili šolo in gimnazijo, izdajati so začeli prvi časnik Domovina v taborišču, ustanovili so pevski zbor, začela se je pisati zgodba, ki je doživela občudovanje zaveznikov in celega sveta.

dr. Helena Jaklitsch

Med ljudmi, ki so se umaknili revolucionarjem, je živela ideja o samostojni Sloveniji
6000 civilistov, 1000 otrok, mlajših od 15 let. To zgodbo moramo Slovenci poznati, da bi bili ponosni na rojake, ki v najtežjih trenutkih niso izgubili ljubezni do domovine in upanja v življenje. V taboriščih so bile bivanjske razmere zelo slabe, primanjkovalo je vsega, a ljudje so bili neverjetno podjetni, izdelovali so narodne noše, posodo, pohištvo, vse, kar so dodatno zaslužili, pa so vložili v šolstvo in kulturni razcvet. Vse, kar so počeli, je bilo prežeto z ljubeznijo do domovine, tradicije, slovenstva. Ob tem nas dr. Jaklitscheva spominja, kaj smo se tudi še po osamosvojitvi učili v naših šolah. Vedno so poudarjali, da smo narod hlapcev. Med ljudmi, ki so se umaknili revolucionarjem, pa je bilo drugače, bil je ponos na slovenstvo.

Ljudje so se trudili za dober vtis, saj so vedeli, da bodo tujci po njih presojali naš narod, zato so se potrudili, kolikor se je dalo. Iz teh časov izvira tudi sodobna ideja o samostojni Sloveniji. Ta misel sicer sega dlje v preteklost, a se je kalila in obrusila ravno med Slovenci, ki so odšli v svet, našimi begunci. Ideja, ki je zaživela med našimi ljudmi na tujem, da je lahko prihajala nazaj v Slovenijo. Procesoma osamosvojitve in demokratizacije po mnenju dr. Jaklitscheve manjka jasna ločnica, morda lustracija. Imeli smo totalitarizem, brez svobode govora. Strukture in ljudje so ostali bolj ali manj isti, preloma ni bilo. V letih 1991 in 1992 sta potekala oba procesa hkrati, a ni bilo mogoče v oba vložiti iste mere energije.

Po mnenju dr. Jaklitscheve smo bili pred 10 leti bliže demokraciji kot smo danes
Velik primanjkljaj vidi v vzgoji, odnosu do dediščine, tradicije, čeprav gre za izjemno pomemben čas in ljudi. To ni nekaj skromnega, lahko se z marsičem in marsikom pohvalimo. Če bi bilo tega več, ne bi bilo mogoče ljudi tolikokrat žejnih peljati čez vodo, kot vidimo te prevare z novimi obrazi. Velik manjko je tudi vzgoja, manipulacija z novimi obrazi ob ustrezni vzgoji ne bi bila mogoča, ljudi bi bilo težje znova in znova speljati na limanice “novih” obrazov, ki jim mnogi še vedno nasedajo. Po prepričanju dr. Jaklitscheve Slovenci ne smemo obupati, še bolj vztrajno moramo delati za blagor naroda, tudi ob zavedanju, da imamo v ozadju 10 tisoč mučencev za vero in domovino.

Podobno meni tudi dr. Fink, ki pravi, da za  Slovenijo obstaja le ena – prava – smer in dodaja, da imamo še vse pred seboj. S to kulturno in duhovno energijo, ki ju premoremo, ter velikim upanjem pojdimo naprej in uresničimo Slovenijo, ki je v današnji obliki nastajala v srcih izgnane duhovne in kulturne elite našega naroda.

Franci Donko