Kako se je začelo: Komunizem za slovenski narod usodnejši od okupacije – 1. del

Foto: Twitter

”Če se OF bori za osvoboditev izpod Nemcev, zakaj vendar pobijajo domače ljudi?” O tem in še čem se sprašuje tudi Janko Maček v svoji knjigi Kako se je začelo. V njej opisuje začetke revolucije in razlaga skrito ozadje medvojnega dogajanja. Ob tem priznava, da je bila revolucija za slovenski narod usodnejša od okupacije. Ljudje so hitro sprevideli, da se komunisti ne borijo proti okupatorju, ampak želijo revolucijo in novi, svoj družbeni red. Po množičnih umorih pa so se začeli spraševati, kakšni so resnični nameni OF. Pa poglejmo.

Janko Maček, ki prihaja iz kmečke družine, je že od ustanovitve Nove slovenske zaveze njen član, hkrati pa pisec besedil v reviji Zaveza. V rubriki Tako se je začelo je objavil že mnogo hudih zgodb ljudi in družin, ki so trpele kot žrtve nasilja komunistične revolucije. Maček v svoji knjigi Kako se je začelo opisuje začetke revolucije. Pokaže nam glavno ost medvojnega dogajanja in dokaže, da je bila revolucija za slovenski narod veliko hujša in usodnejša od okupacije. Prvobitni cilj Osvobodilne fronte (OF) in partizanskega gibanja je bila revolucija, boj proti okupatorju pa je bil v prvi vrsti le taktika Komunistične partije v njenem boju za prevzem oblasti. Da pri tem niso sprejemali kompromisov, je znano.

Razlaga, kako je treba osvobodilni boj zatiranih narodov opredeliti kot prvo fazo socialistične revolucije. Ta dopušča sodelovanje z zavezniki, a se jih je v drugi fazi, ko niso več potrebni, treba znebiti. Na temelju takšne strategije izvedbe revolucije, sprejete na začetku okupacije, je tudi slovenska partija z množičnimi poboji po koncu vojne usidrala svojo oblast. Do nemškega napada na Sovjetsko zvezo so bili komunisti edini zavezniki nacističnih okupatorjev. S Hitlerjem in Stalinom so sklenili pakt, do omenjenega napada pa so nacistom stali ob strani. Skupaj z njimi so preganjali in izganjali zavedne inteligence, duhovščino in druge razredne sovražnike na Štajerskem in Gorenjskem. V času največje narodove stiske so med svojim pohodom na oblast komunisti pobijali domače ljudi, svoje politične nasprotnike. Seveda je Komunistična partija delovala pod krinko OF.

Maček v omenjeni knjižni izdaji razlaga, kako so jim partizani doma vse požgali. Ostali so brez doma, kot so ga poznali, ubili so tudi njihove sosede. Kot enajstletni fantič je ministriral na številnih pogrebih, ki so se vrstili dan za dnem, pravi in dodaja: ”Od blizu sem videl žalost dvojcev pobitih ter stisko otrok, ki so ostali brez staršev.” Spominja se tudi Dolenje vasi sredi Selške doline in njene prve dni nemške okupacije. Starejši so se takrat zavedali, da to ne prinaša nič dobrega, redki pa so Nemce nestrpno pričakovali. Doma so šivali zastave s kljukastim križem, glavni vzrok njihovih simpatij pa je bilo prijateljstvo med Hitlerjem in Stalinom.

Igralec Radko Polič pripoveduje, da je tudi Bela krajina raje želela pod Nemce, kot pod komunistični režim
Polič v Belokranjskem odredu govori o belokranjskih vaseh, ki so bile nad Nemci zelo navdušene. Pri tem ne pove, koliko so k takšni propagandi pripomogli komunisti oziroma, kako so jih vodili. V knjigi pa opisuje naslednje: ”Zastave nemškega tretjega rajha na nekaterih mlajih v Beli krajini so  tisto bridko pomlad izpričale, da je hitlerjevska propaganda o nemškem novem redu, o delu in kruhu, ki ga bo vsem, ki so voljni pridno delati, priskrbel Adolf Hitler, ponekod tudi v teh krajih padla na plodna tla. Ponekod so pobirali podpise za Nemce, bili so tudi shodi, kjer so udeleženci vzklikali Hitlerju in veliki Nemčiji in zahtevali, naj pride tudi Bela krajina pod Nemce.”

Najprej so se topili od navdušenja nad Nemci, nato pa bili glavni pri osvobodilni organizaciji
Jakob Žakelj se je z okupacijo srečal na svoji kmetiji v Suhem dolu pri Lučinah. Piše, da je po vaseh mrgolelo zastav in mlajev, veliko mož je nosilo celo značke s polomljenim križem. ”V tistih dneh so bili ljudje od navdušenja za Nemce naravnost pijani in trezen človek se je moral vprašati, od kod vse to, kaj to pomeni. Naštel bi lahko celo vrsto ljudi, ki so se kar topili od navdušenja za Nemce, nekaj mesecev pozneje pa so bili že glavni pri ‘osvobodilni organizaciji’. Prav nobenega dvoma tudi ni, da so bili v mnogih krajih ravno komunisti tisti, ki so predlagali gestapu, koga naj izselijo, da ne bi bil morda njim v napoto, ko pride njihov čas.” Nekaj tednov kasneje pa je po vaseh že krožil črni avtomobil, pobiral zaznamovane in jih vozil v Škofove zavode v Šentvid.

Komunisti so razmere videli kot izredno ugodne, da lahko pričnejo s komunistično revolucijo. Že od začetka so imeli takšne namene, potem pa, ko je prišlo do tuje okupacije in, ker je narod bil brez oblasti, svoje načrte uresničili. Vse povprek so ubijali svoje nasprotnike, okupatorja pa prepričali, da so njih pustili pri miru in se pričeli znašati nad nekomunističnimi Slovenci. Okupacijo so izkoristili za svojo revolucijo, ubijali pa so tudi otroke in cele družine.

A. L.