Kam nas vodita evgenika in ezoterika?

Opazila sem reklamo za oddajo na TV SLO 2 z naslovom:«Rodila sem angela«. To pa je treba pogledati, saj v ezoteričnih praksah zdaj mrgoli »angelov«. Zaključek po ogledu oddaje – naslov bi se moral glasiti: »Rodila sem mučenca«! Naslovnica knjige s tem naslovom je ganljiva. V 19. tednu načrtno končano življenje otroka, osebe s pravico do življenja (ki mu je nekateri ne priznavajo), ima položeno svojo dlan na prst odrasle osebe. Nemočno bitje, ki se ne more samo braniti, je umrlo kot mučenec!

V uvodu v oddajo je voditeljica Zvezdana Mlakar povedala pomembno misel. “Vzgojena sem bila v pravico žensk, da odločamo o svojih telesih, v katero še danes trdno verjamem, a da svojo, z ustavo zagotovljeno pravico, lahko zlorabljam, neodgovorno ravnam sama s sabo in še s kom, v to se nisem poglabljala!” Odlična misel. Seveda ob predpostavki, da poznamo toliko biologije, da se zavedamo, da nerojeni otrok ni del maminega telesa. Od spočetja dalje se razvija popolnoma suvereno, brez dodatnih posegov od zunaj. Torej pravica odločanja o življenju nerojenega otroka ne spada v okvir pravic do ženske svobode. Nečakinja je dejala: “Ali ima vagina magično moč, da lahko vzameš življenje otroku v maternici, če bi bil pri petih mesecih že rojen, pa bi to bil uboj?!” Se naše razmišljanje približuje filozofiji Singerja, Giubilinija, Minerve in drugih pobudnikov sodobne evgenike, ki trdijo, da je otroka korektno ubiti celo po rojstvu? In to tudi iz zgolj utilističnih razlogov, čeravno bi sam lahko kakovostno živel, pa ga starši pač ne želijo.

Kam nas usmerja evgenika?
“zgodbo ženske, ki je sprejela eno najtežjih odločitev v svojem življenju, ki je umetno prekinila nosečnost zaradi z življenjem nezdružljivo diagnozo svojega otroka,” pravi voditeljica. Se vrtijo kolesa sveta v smeri evgenike, ki je nesprejemljiva za demokratično družbo zaradi nedvomne povezanosti z nacizmom? Izločanje prizadetih in nemočnih, hudo bolnih, iz našega življenja? Je to smer v človeško blaginjo? Bomo torej evtanazirali tudi otroke, ki so hudo bolni? Saj jih hočemo rešiti trpljenja, kajne? Kako grozljivo razmišljanje! V moji neposredni bližini je institucija, ki se že desetletja ukvarja s takšnimi otroki, ki jim hibe onemogočajo običajno življenje. Nič ne kaže, da bi želeli umreti. Osebno poznam tudi štiri ženske, ki že desetletja z ljubeznijo skrbijo za svoje nemočne otroke – mamice, čestitam za pogum in ljubezen. Razdajajo se zanje in v zameno prejemajo njihovo hvaležnost, predanost in brezmejno ljubezen. Otroci vedo, da so zaželeni in ljubljeni! To pa je najpomembneje, to daje moč za življenje.

Svoboda staršev – končanje življenja svojega nerojenega otroka?
Je zaradi “zmanjšanja trpljenja” dovoljeno žrtvovati življenje nerojenih? V nadaljevanju oddaje poslušamo o notranjih bojih matere, ki se zaveda, da nosi pod srcem živega človeka. Tehtnica niha med odločitvijo za življenje in smrt. Normalno, vsakdo si želi zdravega otroka. Ampak – trpljenje zaradi bolezni otroka, prikrajšanost družine … Pozna krščanstvo, celo zakramente, vrednote, išče izhod iz te zanke, ki se je dobro zaveda. Posvetuje se z duhovnikom, katere vere, ne pove. Dobi celo njegovo podporo, kar je razumljivo – ljudje v stiski imajo pravico do duhovnikove podpore. Ker pa ji ta, po njeni pripovedi, da podporo za odločanje o življenju in smrti lastnega otroka, torej nikakor ni mogel biti katoliški duhovnik. Je razumela tako, kot je želela slišati? V tej zgodbi zmaga zavajanje “energij” in kultura smrti.

Dan zmage Življenja nad smrtjo. Velikonočna vigilija je napolnila srca ljudi z veliko radostjo, ker se je izpolnilo hrepenenje človeka po odrešenju za vse ljudi – Kristus je vstal, zares je vstal! Smrt je premagana za vedno, Kristus živi!

Kam vodijo ezoterika in “energije”?
Ezoterika je niz duhovnih teorij in praks (npr. astrologija, spiritizem, kabala, masonstvo, magija, joga, alkemija, new age … – tako je napisano v leksikonu), ki odločilno vplivajo na (v skrajnosti tudi večno) življenje človeka, ki se z njimi udinja oz. se jim prepušča. Na odločitev za splav bi torej naj odločilno vplivala »energija« njenega nerojenega otroka, ki je mamo spodbujal k splavu. Mama hoteno splavljene deklice pripoveduje: “Ona me je vodila v to, njena energija me je vodila in mi dajala moč, da sem jaz to sploh lahko naredila.”  Kdo pa je dejansko usmerjal to mater, ni dvoma! In pravi, “da to storiš, to ni samo tvoja moč!” Izpadlo bi naj kot z “neko močjo” podprto herojsko dejanje, in to ženske, ki si splava ni želela. Soglašam, ni to ne človekova moč, ne otrokov nagovor, pač pa sile, ki vedno vodijo v smrt. Sveto pismo nas opozarja: (2 Kor 11,14) “Nič čudnega, saj se tudi sam satan oblači v angela luči.” V duhovnosti sta samo dve sili – Božja in satanska. Izbiraš jih ti, “a pri vsem tem prosi Najvišjega, da vodi v resnici tvoje korake!” (Sir 37,15)

Mar more mati pozabiti svojega otroka?
Da to ni mogoče, potrjuje tudi zgodba te nesrečne ženske, avtorice knjige “Rodila sem angela”. Nikakor ni osamljena tale zgodbica. Koliko žensk, morda celo vse življenje,  ječi in toči solze za svojimi otroki, ki jim je bila kratena pravica do življenja? In z vsakim hudim grehom pride iz pekla na svet demon. Splav in evtanazija sta zločin, pa če to priznamo ali ne! Celo Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin priznava neodtujljivo pravico človeka do življenja! V drugem členu je zapisano: “Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto …” In nerojeni otročič je človek. Naj nas tolaži in bodri beseda našega Boga, ki da kot nekaj povsem nemogočega primer matere, ki pozabi na svoje dete – Njegova ljubezen je večna in brezpogojna.

Iz 49,15: “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi, če bi ona pozabila, jaz te ne pozabim.” Stopimo ob bok kulturi življenja!

Magdalena Ganzitti, 24kul